V svojem blogu Voda in mir – ob mednarodnem dnevu multilateralizma in diplomacije za mir, ki smo ga obeleževali 24. aprila, je prof. dr. Mihael Brenčič opozoril, da je voda je v globalnem merilu porazdeljena neenakomerno ter zaradi tega prihaja do neprestanih konfliktov med državami in znotraj držav, ki pogosto sprožajo tudi oborožene spopade.
Pacific Institute je izdelal bazo popisov 1298 oboroženih spopadov, povezanih z vodo, ki datirajo v čas med leti 2500 pred našim štetjem in letom 2022. Iz priložene karte je razvidno, da je bilo nekaj tovrstnih konfliktov tudi v bližini Slovenije, in sicer po razpadu Jugoslavije. Eden takih, ki nam je najbližje, sega v leto 1993 in se nanaša na načrtovano rušenje jezu na akumulacijskem jezeru Peruća (HE Peruća na reki Cetini v Dalmaciji, Hrvaška).
Na ozemlju Slovenije večjih tovrstnih spopadov ne poznamo. Meja Slovenije in Hrvaške (nekdaj v okviru večjih držav Nemčije – Avstrije in Madžarske) na Sotli in Kolpi, majhnih in lahko prestopnih rekah, je mnogo stoletij ostala nespremenjena.
Raba vode – spori v zgodovini Slovenije
Znotraj Slovenije so bili jezovi za mlinščice (umetni kanali za dovod vode k mlinom z jezovi, ki so preusmerjali vodo) večkrat vzrok težavam, ker so nenehno povzročali poplave na kmetijah. Malo je znano, da je bil eden od vzrokov za vseslovenski kmečki upor leta 1515 tudi novi jez na Ljubljanici nad Ljubljano, ki je povzročil poplave na okrog 700 kmetijah, vse do Bistre pri Vrhniki.
Pri sporih glede mej vodnih zemljišč pa so bili lahko oškodovani tudi plemiči. Drava pod Mariborom je kot ravninska reka imela razširjeno strugo, ki se je pogosto menjala.
Slika 1: Drava pod Mariborom.
(Originalna oljna slika iz 18. stoletja v muzeju v Grazu, kopija v sejni sobi Občine Miklavž na Dravskem polju)
Reka Drava je bila meja med gospostvi Šentjanž in Ravno polje na desnem bregu in Vurberkom na levi strani. Zaradi ribolovnih pravic in pravic koriščenja nizkega grmičevja so nastali številni spori. V vodnih rokavih, tolmunih in mrtvicah so se zadrževali ribe, bobri in ptice, nad katerimi si je lastil pravico vurberški gospod. Kljub sklenjenemu dogovoru je grof Herberstein večkrat organiziral pohod svojih podložnikov in oboroženih hlapcev, da so šli razdret jezove na desno stran Drave, pri čemer je kmetom Dravskega polja prizadejal veliko škodo, povzročil ogromno dela in jeze. Tako se je leta 1677 grof Jurij Günter Herberstein odpravil nad kmete z druge strani Drave, ki so ga pričakali oboroženi in jih zato ni mogel ustrahovati, je pa v spopadu postal njihova žrtev.
Slika 2: Drava med gradovoma Ravno polje in Vurberk. (izrez iz prejšnje slike)
Vloga vode pri obrambi slovenskih mest
Kolišča
Če so vse dejavnosti, povezane z urejanjem voda in vodnim objekti iz zgodovine aktivne še danes, pa je vloga voda pri obrambi ljudi in naselij danes le še predmet zgodovinskega preučevanja. Naši predniki so v prazgodovini iskali varnost pred divjimi zvermi in sovražnimi plemeni v naravnih zatočiščih, kot so bile jame, podobno varnost pa so ljudem nudile tudi zgradbe in naselja na vodah.
Kolišča so posebna oblika bivališč na jezerskih in močvirnih območjih. V hišah na kolih so ljudje na Ljubljanskem barju vztrajali z več prekinitvami kar 2500 let. Najstarejša kolišča so iz dobe okoli 4500 let pred našim štetjem. Življenje teh koliščarjev je odlično opisal Janez Jalen v romanu Bobri.
Slika 3 : Predpostavljen videz koliščarskega naselja na Maharskem prekopu pri Igu, avtor ilustracije Igor Rehar, Narodni muzej Slovenije.
Slika 4: Interpretacijski center na Igu – https://www.obcina-ig.si/obcina/projekti-in-investicije/projekt-na-kolih/
Interpretacijski center v središču Iga predstavlja dediščino kolišč na Ljubljanskem barju. Koliščarsko naselbino, ki z značilnim ambientom prazgodovinskih kolišč ob robu vodne površine datira v tretje tisočletje pr. n. št., sestavlja pet samostojnih objektov.
Mesta Rimljanov na slovenskem ozemlju so vodo izkoriščala za svojo obrambo: Celje, Ljubljana in Kranj
Eden najpomembnejših dejavnikov razvoja mesta Celeia (Celje) je bila reka Savinja s svojimi pritoki. V prazgodovini in antiki je tekla razdeljena v vsaj dve strugi. Južna na mestu današnje regulirane struge, in severna – glavna struga, ki je tekla severno od današnjega centra mesta. Keltska in zgodnjerimska naselbina sta nastali južno od današnje struge na spodnji terasi Miklavškega hriba. Na ravnico med obema strugama se je Celeia razširila šele v drugi polovici 1. stoletja.
Slika 5: Savinja je nekoč skozi Celje ubirala različne poti.
(Rekonstrukcija toka Savinje, Jure Krajšek, Pokrajinski muzej Celje)
Slika 6: Jarki okoli Emone.
(Ob 2000-letnici Emone:
Emona (Ljubljana) je bila zgrajena leta 14/15 n. št. po vzorcu tipičnih rimskih mest. Mesto je imelo obliko pravokotnika s stranicama 430 x 540 metrov. Arheološke raziskave med letoma 1961 in 1962 so potrdile obstoj dveh obrambnih vodnih jarkov, v katera je po naravnih in umetnih jarkih pritekala voda izpod Šišenskega hriba. Širina jarkov pred severnim obzidjem ni presegala 40 metrov. Prvi jarek je bil širok do 15 metrov in globok do 5,5 metra, drugi pa je v širino meril do 18 in v globino do 7 metrov. Jarka sta se čez današnji Kongresni trg stekala v Ljubljanico in se v enaki širini verjetno nadaljevala tudi ob zahodnem zidu. Južni obrambni sistem je obsegal dvojni jarek in 10 metrov široko obhodno cesto ob južnem obzidju na križišču Aškerčeve ceste in Snežniške ulice, ter dva jarka ob Barjanski cesti.
Staro mesto Kranj, v rimskih časih imenovano Carnium, je zgodovinsko mesto na konglomeratnem pomolu med rekama Savo in Kokro. Območje mesta je bilo poseljeno vse od obdobja Keltov v prvem tisočletju pred našim štetjem. Enega od svojih vrhuncev je doživelo po preseljevanju ljudstev in poselitvi Slovencev v 7. stoletju.
Slika7: Poznoantični Kranj (Karnij). Slovenski zgodovinski Atlas, Nova revija 2011
Srednjeveška mesta so nadaljevala s tradicijo iz časa Rimljanov
Celje
V Celju se je ob zatonu antike severna struga Savinje počasi zapolnila in reka je premaknila svoj tok v južno strugo. Obrambni jarek je potekal le ob severni in zahodni stranici obzidja srednjeveškega Celja; na jugu in vzhodu tečeta blizu mesta še dve reki, zato tam ni bil potreben še dodatni jarek. Z zahoda teče po južnem robu mesta Savinja, s severa pa po vzhodnem robu Voglajna. Po zahodni strani mesta je tekla Sušnica, ki se je izlivala v Ložnico, ta pa v Savinjo. Severno od mesta je tekla še Koprivnica, ki se je izlivala v Voglajno; še severneje pa se v Voglajno izliva tudi Hudinja.
Slika 8: Vode, ki so oblivale okvir mesta Celja od konca 3. do konca 18. stoletja.
Slika 9: Srednjeveško Celje (vir: https://www.csod.si/stran/celeia-cilli-celje)
Maribor
Srednjeveško obzidje Maribora so varovali obrambni jarki, južno stranico pa reka Drava. Jarki so bili zapolnjeni z vodo samo v času nevarnosti za mesto, za akumulacijo vode so uredili današnje Tri ribnike. Po koncu Napoleonovih vojn so začeli rušiti mariborsko obzidje, pri tem pa so zasuli tudi mestne jarke. Za odvajanje zalednih voda so v Svetozarevski ulici (vzhodno obzidje) nadomestili jarek z velikim opečnim kanalom premera 2,5 m.
Slika 10: Maribor v srednjem veku. Slovenski zgodovinski atlas, Nova revija, 2011
Slika 11: Maribor okoli leta 1657. Reprodukcija litografskega pretiska (1876) oljne slike neznanega avtorja.
V vogalih mestnega obzidja so bili stolpi. Sedaj so obnovili Sodni stolp na zahodni strani (imenovan tudi Pristaniški stolp), zanimivo zgodbo pa je doživel Vodni stolp na vzhodni strani. Ob izgradnji jezu v Melju in posledično dviga gladine Drave bi bil potopljen, a se je našla rešitev: skoraj 1500 ton težkega orjaka so enostavno dvignili iz vode.
Slika 12: Vodni stolp na Dravi aprila 1956 pred dvigom (arhiv časnika Večer).
Slika 13: Vodni stolp danes.
Bolj žalostno zgodbo je doživela utrdba Benetke, vodna utrdba na zahodni strani pred Sodnim stolpom. Utrdbo so porušili ob gradnji jezu v Melju leta 1967, zaradi katerega je bila rečna struga pred mestom spremenjena v akumulacijsko jezero in se je gladina vode dvignila za nekaj metrov. Baje so imeli namen porušiti tudi Sodni stolp, pa je bil premočno zgrajen.
Slika 14: Mariborsko pristanišče ob Dravi z Benetkami.
(vir: http://nekocindanes.blogspot.com/2019/05/mariborske-benetke-maribor-slovenija.html)
Ptuj
Za nastanek in razvoj srednjeveškega naselja na Ptuju je bila predvsem pomembna odlična lega ob reki Dravi, ki je mesto skozi stoletja spremenilo v pomembno prometno vozlišče starih trgovskih poti in vojaško oporišče. V 13. stoletju Ptuj dobi mestne pravice, hkrati pa so zaradi večje varnosti pričeli spreminjati prvotni obrambni sistem, ki je bil tedaj v obliki nasipov, palisad in jarkov, in je izključeval oba samostana, dominikanskega na zahodu in minoritskega na vzhodu. V 14. stoletju so potek mestnega obzidja spremenili in v obliki sklenjenega in zaprtega obroča vse mestne obrambne naprave povezali z grajskim v enovit sistem obzidja. Obzidje je vsebovalo tudi dve peterokotni bastiji, ki sta varovali Pivska vrata in obzidje za minoritskim samostanom.
Slika 15: Georg Matthäus Vischer je avtor upodobitve mesta Ptuj iz leta 1681.
Slika 16 : Dravski stolp.
(vir: https://discoverptuj.eu/dravski-stolp-ptuj-staro-mestno-obzidje/)
Dravski stolp, tudi Stari stolp ob Dravi, je največji od šestih stolpov v renesančnem obrambnem sistemu Ptuja, zgradili pa so ga leta 1551. Prvotno ni imel strehe, saj je bila na vrhu stolpa topovska ploščad. Leta 1967 je bil Dravski stolp spremenjen v prostor, namenjen občasnim likovnim razstavam, od leta 1992 pa se razstavišče imenuje po izjemnemu slikarju Francetu Miheliču.
Ljubljana
Srednjeveško Ljubljano so sestavljali:
Mesto (Mestni trg) – Prvi del mesta, ki je bil obzidan. Začetki so bili na Ribjem trgu. Na jugu meji na Stari trg (Na Tranči je bila prva mestna hiša) in grad. Na zahodu in severu je Ljubljanica s Čevljarskim/Novim ter Starim mostom s Špitalskimi vrati. Na vzhodu obzidje poteka od gradu vzporedno z vzpenjačo in Študentsko ulico proti Ljubljanici ob frančiškanskem samostanu. Kloštrska vrata so umeščena na izhodu s Krekovega trga, dodatno zavarovana z obrambnim jarkom.
Stari trg – Na južni strani je bilo obzidje s Pisanimi vrati ob Vožarskem potu. Za obzidjem je bil obrambni jarek in močvirne Prule. Na vzhodu je bil grajski grič (obzidje do Šanc). Zahod je omejevala Ljubljanica (stolp je bil na Grudnovem nabrežju 17). Na severu so Starotrška vrata, ki vodijo v Mesto (Stari trg 4).
Novi trg – Na zahodu se naslanja na obzidje Emone (Emonska in Vegova ulica), kjer so Nemška vrata na mestu današnje Rimske ulice. Na severu so Fišterska vrata na Gosposki ulici pri stavbi današnje univerze. Na jugu obzidje poteka po današnji Zoisovi cesti. Na vzhodu je Ljubljanica s Čevljarskim mostom in pristaniščem na južnem delu (Breg). Tudi v Ljubljanici so obrambni koli. Na začetku dominirata le dve stavbi, dvor na severozahodu ter komenda nemškega viteškega reda (Križanke) na severovzhodu. V 14. stoletju nastane židovski geto s sinagogo poleg dvora (Židovska ulica in steza).
Slika 17: Srednjeveška Ljubljana. Slovenski zgodovinski atlas, Nova revija, 2011.
Slika 18: Ljubljana v začetku 13. stoletja; grafična rekonstrukcija temelji na zemljevidu iz l. 1744.
Koper, Izola, Piran
Posebno primerni za varno poselitev pa so bili otoki, tako morski kot rečni. Na Valvazorjevi grafiki, ki prikazuje pogled na Jadransko morje, se vidita Koper in Izola kot otoka in Piran kot polotok. V času raznih vpadov (Germani, Madžari…) so otoki nudili varnejše zatočišče za domače prebivalce, tako so nastale tudi Benetke.
Slika 19: Pogled iz Socerba. (Valvazor)
Slika 20: Karta Istre, ki jo je leta 1574 izdelal Giovanni Francesco.
Seveda pa samo lega na otoku ali polotoku ni zadoščala, potrebna so bila tudi obzidja:
Piransko obzidje je sestavljeno iz treh različnih obzidij, ki so sledila širjenju mesta. Z razvojem mesta Piran se je obzidje premikalo proti jugovzhodu. Najstarejši del obzidja, ki je varoval del mesta na področju rta, se glede lege ni spreminjal, so ga pa večkrat obnovili.
Drugo obzidje, ki je vključevalo četrt Marčano, ter tretje obzidje, ki je zaobjelo celoten polotok, je bilo zgrajeno med leti 1470 in 1533. Največji del ohranjenega obzidja je bil izgrajen od začetka 15. do sredine 16. stoletja. Do danes se je ohranilo 7 mestnih vrat, nekdanjih vhodov skozi obzidje v mesto.
Slika 21: Piran- Dolfinova vrata.
(Sonja Ana Hoyer, Piransko mestno obzidje, fototeka ZVKDS , OE Piran)
Slika 22: Piran – ohranjeni morski del obzidja v Obzidni ulici.
(Sonja Ana Hoyer, Piransko mestno obzidje, fototeka ZVKDS , OE Piran)
Otok Izola (italijansko isola pomeni otok) je bil naseljen že v rimski dobi, domnevno se je imenoval Haliaetum. Srednjeveško mesto je nastalo ob pristanišču v južnem delu nekdanjega otočka in se je postopoma širilo proti severu in vzhodu. Otok so že v 18. stoletju povezali s kopnim. Mestno obzidje je Izolo branilo le proti kopnemu, na ostalih treh straneh pa jo je branilo morje. Benečani niso dopustili gradnje obzidja proti morju, obrambna objekta pa sta bila tudi pristanišče in pomol.
Slika 23: Izola kot otok. (vir: www.obala.com)
Slika 24: Pogled na Izolo z morske strani – občutek otoka. (foto Jaka Ivančič)
Koper je imel v preteklosti kar dve obzidji, zunanji zid naj bi obdajal nekdanji otok, notranji pa mesto, ko to še ni bilo razširjeno na celoten otok. Po severnem delu nekdanjega otoka zidova sovpadata. Notranje obzidje je imelo 10 vrat in 15 utrdb, zunanje pa 12 vrat in 24 utrdb. Edina, v celoti ohranjena vrata zunanjega zidu, so vrata Muda.
Včasih je bil pred vrati most, ki je Koper, ko je ta bil še otok, povezoval s kopnim. Na mostu so Benečani zgradili utrdbo, t.i. Levji grad (Castello Leone), ki je služila tudi kot mitnica. Grad je služil obrambi mesta, leta 1820 pa je bil porušen.
Slika 25: Veduta Kopra iz 1791 z Levjim gradom
Slika 26: Koper – vrata Muda. (vir: https://visitkoper.si/znamenitosti/ostanki-mestnega-obzidja)
Grad Otočec in Kostanjevica na Krki
Krka, najdaljša samo slovenska reka dolžine 111 kilometrov, je reka, ki je s svojimi zavoji ustvarila naravne otoke in omogočila tudi nastanek umetnih, obojih dovolj velikih za človeško naselitev. V spodnjem, mirnem toku reke, so se na razdalji približno 23 kilometrov zvrstili štirje večji rečni otoki, na katerih so v srednjem veku ob najzahodnejšem, utrjenem gradu Otočec, od zahoda proti vzhodu nastala kar tri meščanska naselja: trga Kronovo in Otok ter mesto Kostanjevica. Trg Kronovo, ki je izpričan vsega dvakrat v 14. stoletju, je danes neposeljen rečni otok Tržič. Podobno usodo je doživel drugi, zgodaj vznikli otoški trg Otok (Gutenwerd), dokumentiran od srede 13. stoletja. Najbolj vzhodno se je umestila Kostanjevica, mestno naselje na sicer ne največjem, a zato naravno najbolje zaščitenem otoku. Kostanjevica je eno najstarejših mest na Slovenskem, prvič omenjeno leta 1252, vendar pozneje eno najmanjših slovenskih mest, ki že nekaj stoletij ponuja veliko bolj ruralni kakor urbani videz.
Slika 27: Zemljevid srednjeveških meščanskih naselij ob spodnji Krki.
(Boris Golec: Kostanjevica na Krki ali Slovenske Benetke)
Slika 28: Trg Gutenwerd. Slovenski zgodovinski atlas, Nova revija, 2011.
Slika 29: Zračni posnetek Kostanjevice s severovzhodne strani v začetku 21. stoletja.
(SMREKAR (ur.), Vekov tek)
Slika 30: Grad Otočec iz zraka. (vir: https://www.otocec.si/turizem/znamenitosti/grad_otocec.php)
Seveda pa je najbolj znan otok na Krki, pravi turistični biser, grad Otočec. Zgodba pripoveduje, da grad prvotno ni bil sezidan na otoku, marveč na desni strani reke Krke ob vodi, kasneje pa je dal eden od graščakov na desni strani odkopati del zemljišča, da je bil sredi vode grad toliko bolj varen pred sovražnikom. Kdo je grad Otočec sezidal in kdaj, se ne ve. Le toliko je zgodovinsko znanega, da je v 13. stoletju že stal.
Radgona
Na skrajni severni meji Slovenije pa je v srednjem veku obstajal še en rečni grad oziroma celo mesto, in sicer Radgona.
Reka Mura ločuje večji del nekoč skupnega naselja, na levem je danes avstrijski Bad Radskerburg, na desnem pa slovenska Gornja Radgona, ki je nastala pod Gornjim gradom.
Slika 31: Radgona na karti iz leta 1728 Matthäusa Seutter-ja 1657.
(vir: https://de.m.wikipedia.org/wiki/Datei:Steiermark_Seutter_1728_Radkersburg.jpg)
Slika 32: Radgona 1657 (vir: https://de.wikipedia.org/wiki/Bad_Radkersburg)
Brežice
Tudi mesto Brežice je varovala reka Sava. Ne le grad, temveč tudi mesto, saj je takrat tekla Sava ob severnem obzidju mesta.
Slika 33: Brežice na Vischerjevi litografiji.
Novo mesto
Novo mesto je bilo poseljeno že v bronasti in železni dobi. V železni dobi, ki jo delimo na starejšo (halštatsko) in mlajšo (latensko), je območje Dolenjske odigralo ključno vlogo v prenosu znanja o železarstvu iz Male Azije, prek Grčije do ostale Evrope. Mirno lahko zapišemo, da ti kraji ne prej ne kasneje niso več imeli tako pomembne vloge. Srednjeveško mestno jedro Novega mesta, ki je krožne oblike s polmerom okoli 250 m, stoji na skalnatem apnenčastem pomolu. Obliva ga počasna sivozelena Krka v treh zaporednih rečnih zavojih.
Slika 34: Novo mesto (Valvazor).
Pomen mestnega obzidja je sicer jenjal že kmalu po ustanovitvi mesta Karlovac konec 16. stoletja, ki je prevzelo vlogo prvega branika pred Turki na tem območju. Novomeško obrambno obzidje je potekalo nad reko in ob njej. Obzidje je bilo preprosto, močnejše je bilo na severni strani, kjer mesto ni bilo naravno varovano z reko. Vzdolž zidu je bilo zgrajenih več stolpov, ki so pomagali pri obrambi. Od teh so vidno ohranjeni štirje. Poleg Gorenjih vrat na severozahodnem robu mesta so bila na južnem robu, neposredno ob reki Krki, še Dolenja oziroma Karlovška vrata, do katerih se je prišlo s čolni oziroma od začetka 16. stoletja preko lesenega mosta, tedaj prvega v mestu.
Gradovi pa tudi mesta so bogato ilustrirani tako pri Valvazorju kot pri Vischerju (Topographia Ducatus Stiriae). Tu velja opozoriti, da so objekti včasih zabeleženi bolj natančno, kot pa recimo voda v njihovi okolici.
Slika 35: Grad Limbuš na Vischerjevi litografiji.
Slika 36: Grad Bled na Valvazorjevi litografiji 1679.
dr. Uroš Krajnc
