Vodnjaki nad Skadarskim jezerom
Mihael Brenčič
Septembra leta 2017 je v Dubrovniku potekal svetovni hidrogeološki kongres. Ko se je kongres končal, se mi je pridružila Kristina. Odpravila sva se na pot skozi jugovzhodno Hercegovino in nato v Črno goro, kjer sva nekaj časa križarila po hribih. Iz Kolašina sva se peljala mimo Podgorice in se kar tako mimogrede odločila, da se zapeljeva še do izliva reke Bojane v Jadransko morje. Ko sva bila v Virpazarju ob Skadarskem jezeru, pa sva, namesto, da bi nadaljevala pot po magistralni cesti proti jugu, ubrala alternativno pot. Zavila sva proti albansko črnogorski meji pod gorovjem Rumijo nad južno obalo Skadarskega jezera. Ozka asfaltirana cesta je ponujala prekrasne poglede na jezero in na njegovo širšo okolico. Imela sva srečo, da je sijalo sonce, ozračje pa je bilo tako jasno, da so v vodi odsevali obrisi oblakov na nebu.
Ko sva prispela v zadnjo vas pred državno mejo, imenovano Veliki Ostroš, sem na koncu vasi opazil kažipote, ki so kazali pot k vodnjakom; k Vladimirjevemu vodnjaku ter vodnjakom Boljevića. Rekel sem si, če so postavili kažipote in skušajo nanje opozoriti popotnika, gre gotovo za pomembne objekte. Vladimirjev vodnjak, ki leži nekaj deset metrov pod regionalno cesto, sva našla hitro. Nekaj več problemov sva imela z vodnjaki Boljevića. Vozila sva se sem in tja po Velikem Ostrošu, mimo džamije in pokopališča navzgor v hrib, pa zopet nazaj. Končno sem zagledal nekoga, da sem ga povprašal, kako prideva do vodnjakov. Kazal mi je nazvgor v hrib, zraven pa se mi je škrbasto smejal, medtem ko je vlekel cigareto. Zopet sva se odpeljala navzgor, pa je vse skupaj nekam čudno dolgo trajalo. Tudi postanek pri zadnji hiši, pred katero je sedel starejši možak, ni pomagal. Z malce trme sem zapeljal še nekoliko naprej in zagledal, kar sva iskala. Prispela sva na plato, na katerem je bilo več vodnjakov. To je bilo moje prvo srečanje z večjo skupino ročno kopanih vodnjakov, ki so postavljeni drug zraven drugega.
Kot hidrogeologa me je videno povsem prevzelo. Koliko časa je trajalo, da sem vse natančo poslikal in prehodil, ne vem, a rezultat tega temeljitega ogleda in fascinacije z videnim je bil članek »Hidrogeološka dediščina ob Skadarskem jezeru«, ki sem ga objavil v Geografskem obzorniku (l. 2018, v.65, št.2, str. 21-31; povezava – fotografije, ki ilustrirajo blog, so povzete iz članka) ter nadaljnje raziskave in študije pojavov večje skupine vodnjakov na relativno majhnem in omejenem prostoru, s katerimi se ukvarjam še danes.
Slika 1: Položaj vodnjakov na območju Rumije na južni obali Skadarskega jezera (kartografija: Ines Vidmar).
Na tem mestu ne želim podrobneje ponavljati tega, kar sem že zapisal v članku, le na kratko bom povzel, kar sem videl in dognal, predvsem z namenom, da uvedem naslednja dva zapisa o rimskih vodnjakih.
Morda je naslov prispevka, ki ga pravkar berete, zavajajoč, saj v zvezi z vodnjaki v Boljevića ni nikjer uporabljen izraz rimski vodnjaki, prav tako ni poročil, da bi bili na tem območju prisotni pomembnejši ostanki poselitev iz časa Rimljanov, čeprav je dobro znano, da so poseljevali območje ob Jadranu in da so prav v tem delu imeli pomembna naselja. Jih pa v nekaterih zapisih imenujejo antični vodnjaki, kar bi lahko razumeli kot ekvivalent poimenovanja rimski vodnjaki. Za ta naslov sem se odločil, ker je narava vodnjakov in njihova postavitev v prostoru zelo podobna tistim vodnjakom, ki jih na širšem območju Dalmacije na Hrvaškem poimenujejo rimski vodnjaki.
Vodnjaki na južni obali Skadarskega jezera se nahajajo na večji planjavi, ki se navzgor nadaljuje v apnenčev greben, proti jugovzhodu pa je odprta in se proti Rumiji nadaljuje v nasade kostanja ter pašnike. Vodnjaki nosijo skupno ime Vodnjaki Boljevića (črng. Bunari Boljevića ali alb. Ublat e Bolajve) po istoimenskem zaselku Boljevići nad Velikim Ostrošom, ime katerega izhaja iz klana ali bratstva Boljevićev.
Slika 2: Pogled na vodnjake Boljevići (foto: Mihael Brenčič).
Na izravnavi je neenakomerno porazdeljeno dvanajst vodnjakov. Voda v njih se nahaja na globini okoli 2 m, odvisno od lege vodnjaka v prostoru. Vodnjaki se med seboj razlikujejo tako po obliki vodnjaških vencev kot po vodnjaškem jašku in ureditvi neposredne okolice. Vse to nam dokazuje, da posamezni vodnjaki niso bili zgrajeni istočasno. Prav tako to dokazuje, da v času gradnje ni bila uveljavljena enotna oblika vodnjaka. Material, iz katerega so narejeni vodnjaški venci, je različen. Pri vodnjakih, ki dajejo videz najstarejših, so zidovi vencev zgrajeni iz okolice pobranih blokov apnenca. Ponekod je venec vodnjaka v zgornjem delu nekoliko razširjen. Pri nekaterih vodnjakih so bloki kamenja, iz katerega je sezidan zid venca, klesani. Pri enem od vodnjakov imamo opraviti samo s širokim izkopom, ki je koncentrično založen s kamenjem. Zidovje vencev mlajših vodnjakov je obdelano s cementom, tako kot v primeru njihove neposredne okolice. Okolica večine vodnjakov je utrjena in nagnjena navzven, stran od glavne osi vodnjaka. Utrditev okolice je bila prvotno izvedena iz nevezanega lomljenega kamnenja, razvrščenega v koncentričnih krogih, kasneje so to kamenje pri nekaterih vodnjakih zalili s cementom. Nekaj vodnjakov je nekoliko dvignjenih, drugi se nahajajo v ravnini terena. Danes so vodnjaki odprti, le na enem, ki je še v uporabi, je nameščen pokrov iz pločevine. Na vodnjakih ni videti nobenega mehanizma, ki bi se uporabljal za dvigovanje veder za zajem vode. Na robu izravnave se nahaja tudi elipsasto oblikovana vrtača, na dnu katere se zadržuje voda. Ta vrtača je služila kot lokev za napajanje živine.
Območje vodnjakov je imelo v preteklosti širšo funkcijo. Poleg zajema vode za pitje so tukaj napajali še živino in ženske iz vasi so sem prihajale prati perilo. V okolici je vidnih še nekaj klesanih kamnitih korit, v katera so pretakali vodo iz vodnjakov in večjih ploščatih kamnov, na katerih so ženske tolkle perilo. Ker je vodnjakov več, so se ob teh opravilih ljudje nedvomno srečevali med seboj, to pa pomeni, da je imelo celotno območje vodnjakov tudi socialno funkcijo.
Slika 3: Prikaz različne izvedbe vodnjakov Boljevići (foto: Mihael Brenčič).
Ker so vsi vodnjaki zgrajeni na uravnavi, je presenetljivo, da je tam toliko različnih vodnjakov. Hidrogeološke danosti na območju so takšne, da bi zgolj en vodnjak, poleg ločenega napajališča za živino, omogočal zajem dovolj velikih količin vode. Način izvedbe vodnjakov in njihova lega v prostoru nam nakazujeta, da so tako izdelani predvsem zaradi posebnih pravnih pravil ali običajev, ki urejajo dostop do pitne vode in vode za drugo rabo.
Najprej si oglejmo, kaj pravi izročilo. Nekoč je mladenič, ki je popotoval po karavanski poti, nad zaselkom Boljevići pod kostanji uzrl prelepo mladenko, v katero se je takoj zaljubil. Starše je zaprosil za njeno roko, a ti so mu prošnjo odbili. Po albanskih običajih si je moral za ženitev goden mladenič dekle šele priboriti z junaškim dejanjem ali s posebno spretnostjo. Tako se je mladi snubec odločil, da izkoplje enako globok vodnjak, kot je Vladimirjev vodnjak v dolini. Cel dan je kopal in na večer prišel do globine desetih metrov. Toda, ko se je naslednji dan vrnil, je bil vodnjak zarušen. Ponovno se je lotil kopanja in ponovno je zvečer prišel le do globine desetih metrov. In tako iz dneva v dan, vodnjak je bil vsakič, ko se je zjutraj vrnil, zarušen. Vsako noč so mu ga porušile vile, ki so nasprotovale njegovi možitvi. Tako je spoznal, da ne bo nikoli dosegel enake globine, kot jo ima Vladimirjev vodnjak. Nenadoma pa ga je prešinila ideja, izkopal bo več plitvih vodnjakov. Izkopal jih bo dvanajst, ker je to globina Vladimirjevega vodnjaka. Ko je dokončal svoje delo, staršem ni preostalo drugega, kot da so mu dovolili poroko. V zakonu se mu je rodilo dvanajst otrok. Ti so ustanovili dvanajst bratstev, ki jim danes pripadajo posamezni vodnjaki. Voda iz vodnjakov naj bi bila tudi blagoslovljena. Tistemu, ki jo pije, prinaša srečo in zdravo potomstvo. Mladoporočencem ob poroki kot zdravico ponudijo hladno vodo iz teh vodnjakov.
Slika 4: Pogled na napajališče živine v ospredju in na vodnjake Boljevići v ozadju (foto: Mihael Brenčič).
Pustimo legende in pripovedi ob strani ter skušajmo razložiti vzroke za izdelavo večjega števila vodnjakov, ne glede na to, da za to ni bilo hidrogeološke potrebe. Način izvedbe vodnjakov in njihova lega v prostoru nam nakazujeta, da so tako izdelani predvsem zaradi specifičnih pravnih pravil ali običajev, ki urejajo dostop do pitne vode in vode za drugo rabo. Dvanajst vodnjakov Boljevića, ki so v lasti različnih bratstev in ki so grajeni na različne načine, dokazujejo, da v tem primeru dostop do pitne vode in raba vode za druge namene nista javno dobro. V tem primeru pitna voda ni dostopna vsakomur in kjerkoli. Voda iz posameznega vodnjaka ali iz skupine vodnjakov je dostopna le članom bratstva, drugim pa le v toliko, če mu ti dostop do vode dovolijo. Voda je tako skupno dobro posameznega bratstva, ne pa tudi javno dobro kot univerzalna pravica, ki zagotavlja, da je voda dostopna vsakomur za lastno rabo in pod neomejenimi pogoji. Takšno gledanje na vodo je v nasprotju s sodobnim in tudi rimskim vodnim pravom, iz katerega izhaja kontinentalno, evropsko pravo. V centralni Evropi, kamor sega naša tradicija, so v prostoru vedno obstajali javni vodni viri, do katerih je imel prost dostop vsakdo. Veljalo je in še velja tudi pravilo, da se pitne vode ne sme odreči nikomur.
Na območju severne Albanije in Črne gore je v preteklosti veljalo posebno, nepisano običajno pravo, imenovano tudi Kanun, ki se je prenašalo iz roda v rod. To pravo je zelo razvpito, ker ureja pravila krvnega maščevanja in drugih poravnalnih dejanj v povezavi s častjo. Vendar je mnogo več kot zapis pravil krvnega maščevanja. Zelo natančno je urejalo številna razmerja znotraj posamezne družine, med družinami, znotraj bratstev in plemen ter v celoti. Med drugim vsebuje tudi številna pravila, povezana z vodo in njeno rabo. To običajno pravo ob svojem nastanku ni bilo kodificirano, do njegove kodifikacije je v različnih variantah prišlo šele konec 19. in v začetku 20. stoletja. Najbolj znano kodificirano besedilo je varianta, poimenovana Lex Dukajini, ki ga je konec 19. stoletja zapisal katoliški duhovnik Shtjefën Gjeçovi (1874-1929). Obstajajo pa še druge variante, kot so Lex Skenderbeg in Lex Dibar, če naštejemo le najbolj znani besedili. Zelo zanimiv dokument pravne zgodovine je tudi gradivo, ki ga je z anketo zbral eden najpomembnejših pravnih znanstvenikov 19. stoletja Valtazar Bogišić (1834-1908) leta 1873 (objavljeno kot »Pravni običaji u Crnoj gori, Hercegovini i Albaniji«). Gradivo je bilo zbrano po naročilu črnogorskega kneza Nikole I Petrovića-Njegoša (1841-1921). To gradivo je še starejše in zaradi tega pogosto bolj informativno kot prva kodifikacija Gjeçovicija. Državni knez Črne gore se je odločil, da izda civilni zakonik, ki ga kneževina do tedaj ni imela, v ta namen je najprej kot podlago za pripravo tega temeljnega pravnega akta naročil analizo obstoječih pravnih običajev. Bogišić je zbral izredno obsežno in dragoceno gradivo iz tega prostora, kamor sodijo tudi Skadarsko jezero in vodnjaki Boljevića. Kar preseneča sodobnega raziskovalca dokumentov je velika podobnost v običajih, ne glede na to, za kateri predel in narod iz širše okolice Skadarskega jezera gre.
Slika 5: Vodnjaki Boljevića, pogled proti vzhodu (foto: Mihael Brenčič).
Brez skrbi, v tem zapisu vas ne bom moril s podrobnostmi prej omenjenih pravnih običajev. Tudi sam sem šele nekje na začetku raziskav vprašanj vodnega prava na območju Dinaridov, katerega pomemben vir so prej našteti viri in dokumenti. Z zapisom želim opozoriti na dejstvo, ki ga pogosto slabo razumemo in je hkrati tudi zelo slabo raziskano, da je oskrba s pitno vodo poleg naravnih danosti prostora vedno odraz družbeno ekonomskih razmerij okolja, v katerem se ta oskrba odvija. O tem pričajo tudi tehnični objekti in naprave, ki so zgrajeni za ta namen. Iz njihove prostorske porazdelitve, lastnostih in medsebojnih odnosov med temi objekti lahko razberemo marsikatera družbena razmerja, tudi če ne razpolagamo z dokumenti, ki bi ta neposredna razmerja opisovali.
Običaji oskrbe z vodo so širše regionalno pogojeni, kar nam dokazuje široka prostorska razprostranjenost vodnjakov, opredeljenih kot rimski vodnjaki, od vodnjakov na območju Skadarskega jezera pa do vodnjakov na območju Imotske krajine in Dalmatinske zagore, o katerih bom pisal v nadaljevanju.
