Na Vodnih dnevih 2018 o vplivih na vode, aktualnih izzivih celostnega upravljanja voda in priložnostih, ki nam jih ponuja narava

''Voda je neprecenljiva dobrina in nepogrešljiva naravna vrednota. Velik del človeštva se sicer še vedno obnaša, kot da je samoumevna, kot da je njena količina neomejena in kot da ne bi bila eden najpomembnejših pogojev, ne le za naš obstoj, temveč obstoj vseh živih bitij''

”Voda je neprecenljiva dobrina in nepogrešljiva naravna vrednota. Velik del človeštva se sicer še vedno obnaša, kot da je samoumevna, kot da je njena količina neomejena in kot da ne bi bila eden najpomembnejših pogojev, ne le za naš obstoj, temveč obstoj vseh živih bitij,” je v svojem uvodnem nagovoru na letošnjih Vodnih dnevih v Portorožu opozoril mag. Dejan Židan, predsednik Državnega zbora Republike Slovenije. Dejstvo je tudi, da pomanjkanje vode že spreminja krajine, da vodi v lakoto in podhranjenost, povzroča spore, oborožene konflikte in neti obsežna krizna žarišča. Priča smo naraščanju svetovnega prebivalstva ter industrijske in kmetijske proizvodnje, onesnaževanju in pomanjkanju zdrave pitne vode, nezadostni komunalni opremljenosti, nezadostnemu čiščenju gospodinjskih in industrijskih odpadnih voda, ob tem pa še pešanju javnih služb za oskrbo s pitno vodo in čiščenja odpadnih voda v intenzivnem procesu urbanizacije.

Aktualnost in pomembnost stanja vode za človekov razvoj in ohranitev našega planeta je zato vse bolj v ospredju. Poraba vode strmo narašča, v zadnjih 100 letih se je povečala kar za šestkrat, kar je zagotovo posledica naraščanja svetovnega prebivalstva in sprememb življenjskega sloga ljudi. Prihodnost, povezana z dostopnostjo ali razpoložljivostjo vode, v globalnem smislu ni preveč obetavna, saj so statistični podatki in napovedi OZN dokaj alarmantni: kar 2,1 milijarde ljudi nima dostopa do sanitarne ureditve pitne vode in 1,8 milijarde ljudi uporablja vire pitne vode, ki niso zaščiteni pred onesnaženjem s človeškimi iztrebki ali so posledica drugih človekovih dejavnosti. Če danes 1,9 milijarde ljudi živi na območjih, kjer vlada veliko pomanjkanje vode, bo do leta 2050 to število naraslo že na približno 3 milijarde. Do leta 2050 naj bi se svetovno prebivalstvo povečalo še za 2 milijardi, s čimer naj bi se potreba po vodi povečala za 30 odstotkov. Predvidevanja OECD-ja so še bolj črnogleda. Po njihovi oceni naj bi se potreba po vodi do leta 2050 povečala kar za 55 odstotkov, posledično pa naj bi skoraj polovica svetovnega prebivalstva živela v pomanjkanju vode. Oskrba oziroma dostopnost do vode predstavlja ključen in večplastni, tudi strateški izziv sodobni mednarodni skupnosti. Dodatno se kar 80 odstotkov odpadnih voda, ki jih ustvari človeška družba, neprečiščenih izliva nazaj v okolje.

V relativnem obilju vode živi danes le vsak sedmi prebivalec sveta, med njimi tudi mi, Slovenci. Naša država se ponaša s slovesom vodnate države, države številnih izvirov, tudi termalnih, naravnih in umetnih jezer in morja. Zavest o pomenu voda in njeni nepogrešljivosti je v Sloveniji na precej visoki ravni, kar potrjuje dejstvo, da smo v letu 2016 pravico do vode zapisali celo v ustavo. Že v letu 2010 smo podprli resolucijo Združenih narodov, ki je dostop do čiste vode razglasila za človekovo pravico, ključno za uresničevanje vseh ostalih človekovih pravic, z Agendo 2030 pa je bila voda še bolj umeščena v prihodnji razvoj družbe, celostno upravljanje voda pa pred nove izzive na vseh ravneh integracije in upravljanja voda.

Mar to tudi pomeni, da z vodo in vodnimi telesi pri nas ravnamo drugače, da smo bolj odgovorni in premišljeni do okolja in bi lahko bili po kakovosti in količini vode v bistveni prednosti pred drugimi državami? Dejstvo je, da je pitna voda redka in strateška dobrina, za katere zaščito in ohranitev smo odgovorni vsi, a je za trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri pri nas ob nujnem medsektorskem sodelovanju potrebno vse sile usmeriti zlasti celostnemu upravljanju voda, ki danes v Sloveniji dosega oceno le 5,8 na lestvici od 1 do 10. In naprej – če imamo na eni strani vode dovolj in v izobilju, se na drugi vse pogosteje soočamo s sušo, ki nam povzroča veliko gospodarsko škodo in vpliva tudi na ostale veje gospodarstva, kot so oskrba s pitno vodo, proizvodnja električne energije, turizem, ribištvo in druge. Pojav in intenzivnost suše krepijo še podnebne spremembe, zato se že pojavlja tudi v klimatološko padavinsko bogatih regijah, kot je alpski prostor. Posledice se odražajo v nenamakanem kmetijstvu, v zadnjih letih pa tudi v razpoložljivih količinah površinskih in podzemnih voda. Ocene podnebnih sprememb do konca 21. stoletja napovedujejo znaten dvig povprečne letne temperature zraka na celotnem območju Slovenije, in sicer v vseh letnih časih. Skrb vzbujajočim napovedim pritrjuje tudi Svetovni gospodarski forum, ki uvršča vodno krizo kot največje tveganje, s katerim se bo soočala globalna družba v naslednjem desetletju.

V Sloveniji se sicer radi hvalimo, da so naše vode v dobrem stanju. Žal postaja to le fraza, ki jo ponavljamo, ne da bi poznali dejanske razmere. Spremenjena raba tal na prispevnih površinah je ena najpogostejših posledic človekove dejavnosti, ki povzroča veliko različnih obremenitev hkrati in pomembno spreminja združbe vodnih organizmov. Govorimo o onesnaževanju – obremenjevanju z organskimi snovmi, hranili in toksičnimi snovmi na eni, na drugi strani pa o spreminjanju hidromorfoloških značilnosti vodnih teles površinskih voda. Zasnova kemijskega stanja voda tako vrednoti nevarne snovi in onesnaževala, ekološkega pa bioindikatorji na ravni združb organizmov, na podlagi katerih ugotavljamo vpliv različnih antropogenih obremenitev, torej obremenitev z organskimi snovmi, bogatenje s hranili, hidromorfološke spremembe, zakisanje, vpliv toksičnih snovi in podobno. Več kot polovica (63 %) vodnih teles vodotokov pri nas ne dosega dobrega stanja, to velja le za zelo majhen delež, ki znaša manj kot 5 %. Poznavanje vplivov na vodne ekosisteme nas lahko usmeri v pripravo rešitev za doseganje dobrega stanja voda, vprašanje pa je, ali bomo rešitve tudi sprejeli.

S pomembnimi obremenitvami stanja voda so povezani sektorji industrija, javne storitve in kmetijstvo, zato je za pripravo ustreznih rešitev treba vključiti vse onesnaževalce, saj ob intenzivnem razvoju in brez spreminjanja navad ni mogoče pričakovati, da bodo vodni ekosistemi v dobrem stanju za nas in naše zanamce. Vprašati se moramo, v kakšnem stanju si vode res želimo in kaj smo pripravljeni za to narediti.

In kakšna je zavarovalna vrednost narave, s katero lahko iščemo sinergije? Doseganje dobrega ekološkega stanja celinskih vodnih ekosistemov je poleg ustreznega vzdrževanja vodnih teles in čiščenja odpadnih voda odvisno tudi od naše sposobnosti omejevanja in usklajevanja vplivov sektorjev, kot so kmetijstvo, energija in transport, ki se izražajo v okolju preko prostorskega razvoja in njegovega načrtovanja. V kolikšni meri smo Slovenci uspešni na tem področju? Krčenje naravnih območij na račun urbanizacije, spreminjanje habitatov in negativen vpliv na reke in jezera nam namreč ne zagotavlja varnosti pred naravnimi nesrečami in tudi ne nudi zaščite pred poplavami, ki nas vse pogosteje ogrožajo. Kje so zadržki, da tega ne preprečimo z uvajanjem rešitev, ki jih navdihuje in podpira narava? Vsekakor lahko poznavanje vplivov in sprejemanje rešitev privede do boljšega stanja voda, saj raba prostora in druge človekove dejavnosti vplivajo na značilnosti okolja, katerega pomemben del so tudi vodni ekosistemi.

Sprašujemo se tudi, ali so naša vodovarstvena območja, ki so sicer regulirana s strani države, prevelika, in ali bi morali za zaščito vodnih virov vanje vlagati več? Velika večina, kar 90 % vodnih virov za pitno vodo je pri nas v Sloveniji povezana s podzemno vodo, le desetina virov pa s površinsko. Več pozornosti bi morali posvetiti tudi celostnemu upravljanju kanalizacijskih sistemov in odvajanju odpadne vode, pa tudi čiščenju padavinske vode, ki bi jo morali vso preko zadrževalnih bazenov pripeljati do čistilne naprave, saj se sicer velika večina te onesnažene vode znova prelije v okolje. Čistilne naprave so danes dodatno obremenjene tudi zaradi drugih vplivov, povezanih s povratnimi vodami iz linije obdelave blata, ki jih bremeni kar za petino večja koncentracija dušika. Pionirsko uvajanje postopkov deamonifikacije je ena od pravih rešitev, ki upravljavcem čistilnih naprav prinaša vrsto prihrankov, okolju pa številne prednosti. In odpadno blato, ki je eno večjih težav vsake čistilne naprave, bi morali predelati na čim bolj sprejemljiv način za okolje. Čeprav blato vsebuje dušik in fosfor, ki sta dobrodošla na kmetijskih površinah, težavo predstavlja vsebnost drugih onesnaževal, zato v Evropi obstaja vrsta zakonskih omejitev, kam ga odlagati. S tem se soočamo tudi pri nas, saj se nočemo izreči o možnosti snovne in energetske izrabe blata, kar z drugimi besedami pomeni, da nujno potrebujemo sežigalnico. Na drugi strani so sicer na voljo učinkoviti, a neprimerno dražji postopki, ki s pomočjo ozona zagotavljajo kar za 80-odstotno zmanjšanje količine blata iz komunalne biološke čistilne naprave.

Preberite si kratke vsebine predavanj v 4 obravnavanih sklopih na Vodnih dnevih 2018

Zaključki simpozija Vodni dnevi 2018

Človek je s svojim načinom življenja in hitrim gospodarskim razvojem močno zaznamoval in spremenil naše okolje, naravo, kar se močno odraža tudi v podnebnih spremembah. Podnebne spremembe so dejstvo in čas je, da se z njimi soočimo, jih sprejmemo in začnemo razmišljati in delovati preventivno. Ključno je, da težave razumemo, skupaj s strokovnjaki z različnih področij poiščemo pravo rešitev in se pri tem učimo od narave. Tudi vsak posameznik se mora do narave in okolja ves čas obnašati odgovorno in iskati ustrezne, trajnostne rešitve.

Pri tem bi seveda potrebovali več sodelovanja med različnimi institucijami in politiko na področju voda, ki ga trenutno še ni. Pred izpustom v okolje bi morali zajeti vse odpadne vode in jih ustrezno čistiti, da bi zmanjšali negativne vplive na okolje, pri tem pa uporabiti napredne rešitve in postopke čiščenja. K reševanju težav bi morali pristopiti celostno in z uporabo postopkov, ki ohranjajo naravo, omogočajo življenje živalskih in rastlinskih vrst ter zagotavljajo ohranjanje kakovostne podzemne vode, ki je vir naše pitne vode. Pri tem moramo uporabiti vse dane možnosti in znanje. Ne gre pozabiti tudi na neurejeno in stihijsko urbanizacijo, ki vodi že desetletja ne daje prostora. In kljub temu, da je voda kot človekova pravica zapisana v ustavo, ta zapis zakonodajno še ni rešen.

Ugotavljamo, da bo treba celovito upravljati, obratovati in vzdrževati kanalizacijske sisteme, v največji možni meri ločiti iz sistema vodo, jo infiltrirati z uporabo sonaravnih rešitev in z uporabo prepustnih materialov, večji poudarek pa dati energetski učinkovitosti čistilnih naprav, tudi z uvajanjem novih tehnologij in procesov, ki zahtevajo interdisciplinarni pristop. Poskrbeti bi morali, da se bo odvečno blato iz bioloških čistilnih naprav v največji meri obdelovalo doma in ne odvažalo v tujino, kar je tudi potratno drago, zato bi bilo smiselno v Sloveniji zgraditi osrednjo sežigalnico.

Konkretni predlogi, izpostavljeni na Vodnih dnevih 2018:

  • Kongresa občin bi se morala udeležiti tudi stroka, ki bi odločevalce, zainteresirano javnost in ostale deležnike seznanila s težavami in naprednimi rešitvami na področju voda.
  • Slovenija nima rešitve za blato iz čistilnih naprav, ki nastaja pri čiščenju – država bi morala nujno sprejeti odločitev, kako, kdaj in na kakšen način bo ta problem rešila.
  • Za morebiten prenos pristojnosti občin za VVO in tudi za vodovode, manjše od 50 prebivalcev in potencialnih vodnih virov, bi morali izdelati ustrezno strategijo.
  • Povezati bi morali vse monitoringe, ki se izvajajo v vodah – pitni, podzemni, površinski in odpadni vodi.
  • Ekosklad, javni okoljski sklad, bi po vzoru energetske izkaznice priporočil tudi izdelavo izkaznice delovanja MKČN, s katero bi ugotavljali njeno energetsko učinkovitost in njen vpliv na okolje, kot so emisije hrupa, snovi, porabe električne energije, produkcija odvečnega blata in podobno.

Zaključke s simpozija sta v imenu UO SDZV pripravila: Milenko Roš in Nataša Uranjek

Dosežki SDZV pri povezovanju stroke in ozaveščanju javnosti v letu 2018

V čas, ko človek še ni usodno vplival na naravo in okolje, se ne moremo več vrniti, lahko pa se potrudimo in naredimo vse kar zmoremo, se čim več učimo iz in od narave in to tudi uporabimo.

V SDZV bomo skladno s temi cilji delovali tudi vnaprej – povezovali se bomo z upravnimi organi in jih opozarjali na težave, s katerimi se soočamo na področju zaščite voda. Še naprej bomo podpirali izmenjavo izkušenj med strokovnjaki posameznih strok na področju voda, vladnih služb in zakonodajnih teles, in se tesneje povezovali s predstavniki MOP, Agencije RS za okolje (ARSO), Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN) in Zbornice komunalnega gospodarstva (ZKG), s katero sodelujemo tudi pri organizaciji strokovnih izobraževalnih delavnic.

Svojo nepogrešljivo vlogo vidimo tudi v povezovanju stroke na sejemskih predstavitvah doma (VODA Aqua 2018 Ljubljana) in v tujini (IFAT 2018 München), kjer smo se še tesneje povezali z EWA in DWA.

Letos smo poskrbeli tudi za prevod nemške brošure, ki jo je izdala DWA, in nosi naslov Usposobljenost osebja za delo na čistilni napravi, s tem pa tako strokovni javnosti in izvajalcem ponudili gradivo, ki ga bodo koristno uporabili pri svojem vsakodnevnem delu.

Aktivno se v okviru Evropskega komiteja za standardizacijo (CEN) vključujemo tudi v obravnavo evropskih standardov na področju delovanja čistilnih naprav za odvajanje in čiščenje odpadne vode, skozi objave različnih poučnih video animacij, strokovnih člankov v medijih ter drugih akcij, kot je pravilno odstranjevanje odpadnega jedilnega olja iz gospodinjstev, pa se posvečamo tudi ozaveščanju splošne javnosti, čemur bomo pozornost posvetili tudi v prihodnje.

Uvodni nagovor predsednice SDZV dr. Marjetke Levstek na Vodnih dnevih 2018

Uvodni nagovor mag. Dejana Židana, predsednika Državnega zbora RS na Vodnih dnevih 2018