Ljubljansko borje – ob evropskem dnevu Nature 2000 – 21. maj

Ljubljansko borje

Ob evropskem dnevu Nature 2000 – 21. maj

 

Območij Nature 2000 nam verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Gre za pomemben pristop k varovanju narave in biotske pestrosti, ki pa v širši javnosti in med različnimi deležniki pogosto sproža številne razprave in odpira mnoga vprašanja. Vsako leto 21. maja v Evropi obhajamo dan Nature 2000. Ta dan označuje začetek vzpostavitve največje svetovne mreže zaščitenih območij narave. V Evropski skupnosti je 27.000 zaščitenih območij Nature 2000, ki v vseh 27 članicah skupaj zavzemajo površino 1.215.000 km2. To predstavlja 18 % teritorija skupnosti in 9 % površine morij, ki ji pripadajo. V Republiki Sloveniji kar 56 % površine države prekrivajo območja posebnega pomena, od tega območja Nature 2000 pokrivajo 37 % površine, takšnih območij je kar 355 in so prisotna v skoraj vseh slovenskih občinah. Med temi površinami tvori gozd 70 %, nekaj več kot 20 % pa je kmetijskih površin. Pri tem je zanimivo, da na območjih Nature 2000 živi le 6 % vseh prebivalcev Slovenije.

Območja Nature 2000 slonijo na dveh pomembnih evropskih direktivah, ki ju je sprejel Ministrski svet Evropske skupnosti. Prva je Direktiva o pticah iz aprila 1979, druga pa Direktiva o habitatih, sprejeta maja 1992. Slednja tudi določa vzpostavitev območij Nature 2000. Vsaka nova članica Evropske unije je morala zahteve teh evropskih pravnih aktov prenesti v svoj pravni red, enako je veljalo tudi za Slovenijo, ki je zahteve teh direktiv vključila v več nacionalnih predpisov.

Spomladi leta 2023 so v Sloveniji začele veljati nekatere določbe, ki urejajo dodatne zahteve za varovanje območij Nature 2000 in tam živečih živali in rastlin. To je sprožilo buren odpor kmetov, ki so proti tem določbam protestirali, tudi s podporo nekaterih političnih strank z desnega političnega pola. Protestniki so se v aprilu 2023 dvakrat pripeljali v samo središče Ljubljane in pred parlamentom na ogled razstavili svoje traktorje. Eno od območij, zaradi katerih je prišlo do ostrega nasprotovanja, je tudi Ljubljansko barje, ki je eno največjih območij Nature 2000 v Sloveniji. Spor je nastal zaradi »enega metuljčka«, to je barjanskega okarčka (Coenonympha oedipus), zaradi katerega bodo morali barjanski kmetje košnjo zamakniti daleč v poletje.

Ko omenimo Ljubljansko barje, gotovo najprej pomislimo na vodo in na močvirja ter na meglo, ki je s tem povezana. Na njem poplavlja reka Ljubljanica ter njeni pritoki. Človek je v več kot 250 letih temeljito posegel vanj in ga spremenil, zgradil je obsežno mrežo primarnih, sekundarnih in terciarnih drenažnih kanalov ter ga osušil. Današnje Ljubljansko barje ni več takšno, kot je bilo pred 50 leti, zelo drugačno je od Barja izpred 100 leti, njegove podobe pred več kot 250 leti, predno so se začeli melioracijski posegi, pa si skorajda ne znamo več predstavljati. Morda je temu še najbližje romantična podoba, ki jo je zarisal Janez Jalen v Bobrih. V sredini 18. stoletja je bilo Barje visoko barje in ohranjena pričevanja govorijo o tem, da je bil šotni mah tako visok, da se preko Barja sploh ni videlo.

 

Reka Ljubljanica na Ljubljanskem barjuSlika 1: Reka Ljubljanica na Ljubljanskem barju. (foto: Mihael Brenčič)

Ljubljansko barje se pred našimi očmi ves čas spreminja. Natančen opazovalec lahko že na prosto oko opazi številne spremembe. Barje se intenzivno spreminja že zaradi hitrih naravnih procesov, k temu pa izdatno pripomore še človek s svojimi posegi, ki so pogosto zelo nepremišljeni, in na dolgi rok tudi zelo škodljivi

Ko je bil leta 1780 odprt Gruberjev kanal, ki je velik del vode iz Ljubljanice speljal med Grajskim hribom in Golovcem in je v veliki meri razbremenil mesto Ljubljana pred poplavami, je višina vode na Barju upadla. To je imelo za posledico, da se je njegova površina posedla in poplave na njem so se ponovno pojavile. V 19. stoletju so na Barju in v strugi Ljubljanice ponovno sledili nekateri melioracijski posegi, ki so gladino vode na Barju ponovno znižali. Njegova površina se je še dodatno posedla, prav tako so se nadaljevale pogoste poplave. Z vedno novimi posegi in stalnim zniževanjem gladine vode se je vzpostavila povratna zanka, za katero je bilo videti, da se ne bo nikoli ustavila. Šele češki inženir Ivan Podhagský (1831-1900) je v svojem velikem projektu osuševanja Ljubljanskega barja predlagal drugačen pristop k reševanju te problematike. Poleg poglobitve in razširitve struge reke Ljubljanice skozi mesto ter izgradnje zapornic, ki jih je kasneje projektiral arhitekt Plečnik, je predlagal tudi izvedbo praga na Špici, ki regulira pretok skozi Gruberjev kanal in usmerja vodo skozi mesto. Podhagský realizacije svojega velikopoteznega načrta ni dočakal. Predloge njegovih rešitev je mestna občina Ljubljanska le počasi izvajala, zadnji ukrepi so bili izvedeni še pod italijansko okupacijo med 2. svetovno vojno.

Velike spremembe v hidrološkem režimu na Barju so imele za posledico tudi to, da se je na njem pričelo intenzivno izkoriščati šoto, kar je še dodatno zniževalo njegovo površje. Šoto so Ljubljančani uporabljali kot kurivo. Kadar je mesto v zimskih mestih prekrila megla, je bil zrak v mestu pogosto zelo slab. Poleg težav z onesnaženim zrakom je imela Ljubljana tudi velike težave z drugimi komunalnimi ureditvami, zato je mesto v Avstro-Ogrski monarhiji, v drugi polovici 19. stoletja, veljalo za najbolj nezdravo mesto med deželnimi prestolnicami. Poleg kurjenja šote v individualnih kuriščih so velik problem predstavljali tudi požari šote na šotiščih na samem Barju. V nekaterih primerih je požarni dim segal vse do mesta, ozke ulice pa so bile povsem zadimljene. To je še dodatno prispevalo k slabemu zraku v mestu.

 

Ljubljansko barje danes – pogled s Svete Ane proti VrhnikiSlika 2: Ljubljansko barje danes – pogled s Svete Ane proti Vrhniki. (foto: Mihael Brenčič)

Melioracije in izkoriščanje šote, vse do točke, ko jo je v pripovršinskem območju zmanjkalo, je prispevalo k drastični spremembi ekosistemov na Ljubljanskem barju. Kakšen vpliv na biotsko raznovrstnost Barja so imeli ti posegi, ki se jih je izvajalo od sredine 18. stoletja pa vse do danes, ne vemo. Nekateri starejši dokumenti govorijo o velikih množicah ptic in rib, o številnih zanimivih rastlinah, pri tem pa so starejši pisci spregledali še množico drugih živali in rastlin, ki človeku ne padejo takoj v oko. Prav gotovo bi bil velik izziv za biologe, da bi na podlagi zgodovinskih dokumentov preučili, kako in na kakšen način se je ekologija Barja v biološkem smislu spremenila od prvih posegov pa vse do danes.

Odnos človeka do Ljubljanskega barja in do življenja na njem se kaže tudi v njegovem poimenovanju. Poimenovanje Barje je relativno mlado. Dolga stoletja so ga imenovali Ljubljansko močvirje ali še pogosteje, na podlagi nemške popačenke, Ljubljanski morost ali Ljubljanski marost. Še danes starejši domačini v barjanskih vaseh za njegovo poimenovanje uporabljajo ime Morost in včasih tudi Marost. Prebivalci Barja se tudi nikoli niso imenovali Barjani, ampak le Morostarji. Besedo barje je v slovenščino uvedel Fran Levstik, ko je okoli leta 1880 iz nemščine prevajal uradni dokument o melioraciji tega območja. Pred tem ta izraz v pisni slovenščini ni izpričan. Levstik naj bi trdil, da ga je slišal med Ižanci. Vendar pa pri prenašanju tega izraza v knjižno slovenščino ni bil najbolj pazljiv. Ižanci naj bi govorili o borju, področjih na barju, ki so bili zaraščeni z bori, saj so ti na določenih predelih šotnih zarasti rastlinski pionirji. Iztok Gester je mnenja, da Levstik za prevod nemške besede »der Morast« ni želel uporabiti izraza močvirje, ker je imelo preveč negativen in slabšalni prizvok. Močvirje je bilo nekaj, kar bi bilo treba izsušiti in iz njega pridobiti koristno plodno ravnico, v slabo luč pa je postavljalo tudi tiste, ki so ob njem živeli. Uporaba krajevnega izraza barje se je od Levstikovega prevoda Ljubljansko barje za podobne ekosisteme postopoma razširila v občo rabo. Zaradi tega danes poznamo Lovrenška barja na Pohorju in Pokljuška barja v Triglavskem narodnem parku, če naštejemo le najbolj znane med njimi.

 

Prof. dr. Mihael Brenčič

Sorodne novice