KATASTROFA
prof. dr. Mihael Brenčič
V poplavah, do katerih je prišlo v noči s četrtka, 3. avgusta na petek, 4. avgusta 2023, so v zgornje in srednje Savinjski dolini, v porečju Meže ter na območju Kamniško Domžalskega polja nekateri izgubili vse, kar so gradili dolga desetletja, nekateri tudi tisto, kar so ustvarili njihovi predniki. Ostali niso le brez hiš, temveč tudi zemljišč, na katerih so stale te hiše. Mnogi so v kataklizmi uspeli rešiti le golo življenje. Travme, ki jih je povzročila katastrofa, bodo ljudje s prizadetih območij podoživljali še dolgo. Prizori, ki smo jih spremljali iz najbolj prizadetih območij, so bili pretresljivi in srce parajoči. Tudi drugod po državi so poplave pustile svoj davek, v Sloveniji je skorajda ni občine, ki zaradi avgustovskih poplav v letu 2023 ne bi bila tako ali drugače prizadeta.
Meteorološke in hidrološke službe ARSO so že 3. avgusta dopoldan izdale opozorilo, da se približuje močno deževje in da bodo njegovi učinki zelo podobnim tistim padavinam, ki smo jih navajeni pri jesenskih poplavah. Toda, da bo prišlo do takšnih poplav in njihovih posledic, si vnaprej ni predstavljal nihče. Le sprašujemo se lahko, kakšen bi bil učinek tega dogodka, če ne bi bilo vnaprejšnih opozoril in da sistem civilne zaščite ne bi bil v pripravljenosti. Marsikdo bi lahko ta opozorila vzel resneje in se drugače pripravil na prihajajočo havarijo, vendar je človekova narava takšna, da si človek zelo težko natančno predstavlja, kaj se bo zgodilo. Zlasti zaradi tega, ker takšne katastrofe v naših realnih predstavah ne ‘obstajajo’. Po bitki je lahko biti general in ugotavljati, kje in kaj je šlo narobe, ali celo kazati s prstom na tega ali onega, vendar je v takšnih razmerah to krivično, neetično in celo nemoralno. Dogodek takšnih razsežnosti je navkljub temu, da je pričakovan, realno nepredvidljiv. Vnaprej je nemogoče predvideti, kako natančno se bo v času svojega trajanja razvijal, prav tako ni mogoče predvideti, kako se bodo nanj odzivali ljudje. To so razmere, ki jih je treba vzdržati do konca, saj kaos na koncu mine. Nanj se ne moremo v celoti pripraviti.
Slika 1: Deroča reka Kamniška Bistrica (foto: Marjetka Levstek, SDZV)
Nad delom Slovenije in južne Koroške v Avstriji, kjer živi tudi slovenska manjšina, se je zgodila poplavna kataklizma. Navkljub sodobnim medijem o razmerah na avstrijskem Koroškem ne vemo veliko. Nekateri kataklizmo, ki je za nami, primerjajo z bibličnimi poplavami in na družbenih omrežjih tokratni dogodek že uvrščajo med največje poplave v Sloveniji, ki so se kadarkoli dogodile. A kako uničujoč je bil ta dogodek po svoji moči in intenziteti, je še prezgodaj govoriti. Da bomo to zanesljivo ugotovili, bodo potrebne resne in strokovne analize različnih dogodkov in dejavnikov, do katerih je prišlo v prostoru poplavljenih porečij.
Avgustovske poplave 2023 so zasenčile vse predhodne vremenske ekstreme, ki smo jih bili deležni v preteklem letu dni. To je razumljivo, poplave so naravna nesreča, ki v zavest ljudi zareže globlje kot druge naravne nesreče, mednje sodijo le še potresi. Ne smemo pozabiti na orkanski veter v juliju, na majske plazove v severovzhodni Sloveniji, na lanske požare in na katastrofalno sušo v letu 2022. Vse to so le različne plati enega in istega kovanca. Poplav ne smemo ločiti od prej navedenih naravnih nesreč. Izzivi podnebnih sprememb niso več prihodnost, so že tukaj.
Slika 2: Sora je svojo neizmerno moč pokazala tudi občanom Medvod in zalite hiše v bližini njene struge zasula še s plavjem (foto: arhiv SDZV)
Naj se to sliši še tako akademsko, naravne nesreče imajo svoje zakonitosti. In za boljšo odzivnost in obrambo pred njimi jih moramo razumeti. Časovni razvoj celotnega procesa naravne nesreče lahko razdelimo v štiri obdobja. Prvo, ki ga imenujemo predobdobje, je povezano s pričakovanjem, napovedovanjem in pripravo na naravno nesrečo, kadar je to mogoče. Drugo ali osrednje obdobje zaznamuje čas trajanja naravne nesreče, za katerega velja, da so dogodki in posledice praviloma težko predvidljivi. To je na primer naraščanje poplavnega vala in vzpostavitev njegovega maksimuma. V tem obdobju se lahko le branimo. Tretje obdobje naravne nesreče je prehodno obdobje, ko se dogodki umirjajajo in se energija, ki je povzročila naravno nesrečo, zmanjšuje, procesi nesreče pa se iztekajo. To je obdobje, ki traja nekaj dni ali celo nekaj tednov, v njem pa se izvajajo interventni sanacijski ukrepi. Tak je primer upadanja poplavnih vod in saniranje najbolj izrazitih poškodb. Zadnje, četrto obdobje, je obdobje okrevanja, in na nek način tudi obdobje priprave na novo naravno nesrečo. V tem obdobju se morajo družba in njeni sistemi ustrezno odzvati in uravnotežiti. Smiselni ukrepi, ki vodijo v to smer, niso le vzpostavljanje prejšnjega stanja, temveč izboljšanje in nadgradnja odpornosti. Pretekla nesreča mora biti tudi lekcija za odzive na prihodnje naravne nesreče.
Ne glede na to, kako razumemo naravo, katere del smo ljudje, bodisi kot naravno okolje, ki ga skušamo razumeti s pomočjo znanosti, bodisi kot poosebljeno Naravo, ki se nam sedaj za vso v preteklosti storjeno povzročeno zlo maščuje, se moramo zavedati, da naravih procesov ne moremo regulirati v celoti. Nekateri naravni dogodki so navkljub našemu tehnološkemu razvoju premočni, preveč siloviti, preveč intenzivni, da bi jih lahko obvladali, imamo pa dovolj znanja, da se jim prilagodimo. Občasni glasovi in odzivi, ki se po avgustovskih poplavah pojavljajo v medijih in izpostavljajo potrebe po izvajanju še intenzivnejših protipoplavnih ukrepov, so prenagljeni. Ponekod se bo treba vodi in tudi nekaterim drugim naravnim procesom, na primer plazovom, umakniti. Spremeniti bo treba vzorce rabe prostora, ne le pri novih posegih v prostor, temveč tudi že pri obstoječih. Verjetno bo to za Slovence, ki imamo zelo tradicionalističen odnos do nepremičnin, zelo težko, prav tako bo to težko za številne investitorje, ki prostor razumejo kot neskončen naravni vir, v katerem jih okoljsko prostorska zakonodaja pri dobičkih samo ovira, zato jo označujejo kot birokratsko in zaviralno.
Kako naprej? Odgovor na to vprašanje ni preprost. Najprej s ponovno vzpostavitvijo družbenih sistemov na prizadetih območjih, nato pa z začetkom široke družbene razprave o odzivih in zavezah za boj proti podnebnim spremembam, ki bodo temeljili na znanstvenih dejstvih in dognanjih. Nekaj premislekov o tem podajam v naslednjih zapisih.
