Josef Ressel je javnosti najbolj poznan kot izumitelj ladijskega vijaka, manj znana pa je njegova dejavnost kot gozdarskega in hidrotehničnega strokovnjaka, čemur je namenjen ta prispevek.
Slika 1: Joseph Ressel (foto Wikipedia)
Josef Ludvík František Ressel (1793 – 1857) je bil češko–nemški izumitelj, tehnolog, gozdar in pisatelj. Rojen je bil 1793 v Chrudimu na Češkem, umrl pa je 1857 v Ljubljani, star 64 let, pokopan pa je na Navju. Njegov oče Anton Hermann Ressel, po poklicu davčni uradnik, je bil nemške narodnosti, mati Marija Ana Konvičkova pa je bila Čehinja. Doma so govorili nemški in češki jezik, Ressel pa je pozneje odlično obvladal še slovenščino (dolenjski dialekt), hrvaščino (istrski dialekt) in italijanščino. V rojstnem kraju je dokončal osnovno šolo, privatno se je učil igrati violino in se izpopolnjeval v latinščini, nato pa leta 1806 v avstrijskem Linzu dokončal tri razrede gimnazije. Leta 1812 je nadaljeval šolanje na dunajski univerzi, kjer je študiral medicino, kemijo in prirodoslovje, naslednji dve leti pa se je izobraževal še na Visoki šoli za kmetijstvo in gozdarstvo v Mariabrunnu pri Dunaju. Zadnjega letnika ni končal, ker ni dobil štipendije. Dunaj je zapustil leta 1816, ne da bi dosegel titulo gozdarskega mojstra (danes dipl. ing. gozdarstva). Do tega naziva se je dokopal z vsestranskim strokovnim delom na terenu, da bi nazadnje postal celo oskrbnik avstro-ogrske vojne mornarice z gozdnimi produkti, predvsem hrastovim lesom, kot osnovo za gradnjo tedanjih vojaških (in drugih) ladij.
Leta 1817 je bil postavljen za revirnega gozdarja pleterskih in kostanjeviških samostanskih gozdov, z delovnim mestom v samostanu Kostanjevica. Vse do svoje smrti je potem služboval v Sloveniji, v Trstu, na Hrvaškem in v Benetkah. V novi službi se je domislil številnih trikov, na primer kako hitro in zanesljivo izmeriti površine gozdov. Čeprav je ostal tu le tri leta, je veliko naredil za ureditev dolenjskih gozdov, zlasti Krakovskega. Šentjernejčani so mu odkrili spominsko ploščo že v letu 1911. Delo je v mladeniču vzbudilo zanimanje za pomorsko plovbo, saj je bila njegova naloga skrb za les, od krčenja gozda do gradnje morskih ladij. Tudi vse svoje številne in koristne izume je Jožef Ressel zasnoval na slovenskih tleh, predvsem pa ladijski vijak, ki ga je prvič preizkušal leta 1820 na Krki pri Kostanjevici, med letoma 1824/25 pa tudi na Ljubljanici in Mirni. Leta 1821 je bil premeščen v Trst, takrat največje avstrijsko pristanišče.
Ressel je dne 28. novembra 1825 vložil zahtevek za zaščito svoje iznajdbe ladijskega vijaka.
Do epohalnega pomena iznajdbe ladijskega vijaka v razvoju vojaških ladij in vojnih mornaric pomorskih držav so vodili naslednji svetovni izumi za pogon:
- Parni stroj je leta 1765 iznašel James Watt, sicer najprej za pogon črpalke vode iz rudniškega jaška, pozneje pa je »poganjal« tudi vozila in ladje.
- Prva ladja – parnik »Clermont« na parni pogon z lopatastimi kolesi ob boku je zaplula v ZDA leta 1807.
- Prvi železniški vlak s parnim strojem so dali v promet leta 1825 v Veliki Britaniji.
- Prva ladja s parnim strojem in pogonom na Resslov ladijski vijak je bil parnik »Civetta« v Tržaškem zalivu leta 1829.
- Resslov sin Henrik (Heinrich) je leta 1871 patentiral očetovo zamisel – vijačni (propelerski) pogon zračnega plovila kot pogonsko sredstvo na zračnem plovilu (balonu).
- Prvo zračno vozilo na vijačni (propelerski) pogon je poletelo šele leta 1903 v ZDA.
Ressel je prvi postavil propeler med krmilo in krmo, tako da je propeler deloval pod vodo in je bil tako najbolj učinkovit. Prijavi je priložil naslednjo skico:
Slika 2: Skica patentne prijave za ladijski vijak (foto Wikipedia)
Potrditev patenta se je zavlekla, ker so lastniki parnikov na kolesni (lopatasti) pogon zelo nasprotovali uvedbi novega izuma, saj bi morali preurediti svoje ladje. Zato je potrdilo o prijemu prijave dobil šele 11. novembra 1827, dne 4. avgusta 1829 pa tudi dovoljenje za prvi praktični preizkus.
Ladjica Civetta je na poskusni plovbi v tržaškem pristanišču dosegla hitrost 6 vozlov, preden je razneslo parni stroj. Policija je Resslu zaradi te nesreče prepovedala nadaljnje poskuse. Ladijski vijak je kasneje izpopolnil švedski inženir John Ericsson in leta 1839 je sledila prva čezatlantska plovba s propelerskim pogonom.
Toda Resslovo avtorstvo izuma je bilo postavljeno pod vprašaj zaradi počasnosti avstrijskega predsedstva cesarskih znanosti, ko sta po sumljivem naključju angleška trgovca Sauvage in Smith prišla do istega izuma. Zdaj se domneva, da naj bi Resslov izum nekdo na skrivaj prodal Veliki Britaniji. Toda leta 1865 je Nacionalna akademija v Washingtonu na svoji seji zadevo odločila v Resslovo korist.
Slika 3: Resslov ladijski vijak (foto Wikipedia)
Slika 4: Resslov vijak na ladji Civetta (foto Wikipedia)
Ressel je bil vsestranski inženir, ki se je ukvarjal z gozdarstvom, agronomijo, kemijo, metalurgijo in vojaško tehniko. Poleg ladijskega vijaka je izumil ali izboljšal še celo vrsto drugih naprav ter strojev: številne stiskalnice, izdelal prve valjčne ležaje, kroglične ležaje, izboljšal je parni aparat za ekstrakcijo barv in rastlinskih olj. Leta 1821 je konstruiral posebno vozilo na paro – lokomobil, ki je bil prednik avtomobila za prevoz potnikov in tovora, leta 1827 pa je predstavil še prvi sistem pnevmatske pošte. Za železniška vozila je izumil posebno kovinsko kolo s snemljivim kovinskim obročem, narejenim iz mehkejšega železa za varovanje tirnic pred obrabo. Resslu so podelili deset patentov, število vseh do uporabnosti razvitih izumov pa je približno petkrat večje.
Pozneje je v službi vojne mornarice kot gozdarski agent za Istro in Krk vodil zlasti upravo tamkajšnjih mornariških gozdov, od 1843 do 1848 pa kot začasni podintendant deloval deloma pri arzenalu v Benetkah, deloma pa v gozdovih. V burnem letu 1848 je imel posebne zasluge pri reorganizaciji avstrijske vojne mornarice.
V preteklosti so ladje gradili iz hrastovega lesa. Zanimiv je podatek, da so za eno samo bojno ladjo morali posekati 3.000 stoletnih hrastov, kar pomeni, da so morali izsekati 100 hektarjev, če na enem zraste vsaj 100 hrastov! Poleg tega so za jambore in prečnike jader potrebovali visoke bore in jelke, breste za škripčevje in topovske podstavke, bukve za vesla in orehe za okraske. Oskrba ladjedelnic s hrastovim lesom je predstavljala veliki problem, posebno za pomorske države. Že leta 1842 je Ressel napisal študijo o pogozdovanju Istre, praktično pa je izvajal akcije pogozdovanja tudi na drugih kraških področjih. Čeprav so njegovi načrti prvenstveno sloneli na preskrbi avstrijske vojne mornarice s kvalitetnim hrastovim lesom, se mnogi strinjajo, da je šlo za prve zametke modernega regionalnega gozdnega načrtovanja obnove slovenskih gozdov, kar je seveda imelo tudi pozitivne okoljevarstvene učinke. Resslova služba v avstro-ogrski vojni mornarici je bila prvenstvo skrb za iskanje hrastovega lesa, vestni in prizadevni Ressel pa je tudi dolgoročno poskrbel, da se je izvajalo pogozdovanje, ki pa je dajalo rezultate šele čez dolgih 100 let.
Slika 5: Nagrobnik Josefa Ressla na Navju v Ljubljani. (foto Wikipedia)
In zakaj je bil še vodar? Melioracijam se je posvetil že leta 1831. Izdelal je načrt za izsušitev in melioracijo delte Neretve, ki naj bi po preveč optimističnih cenitvah dala kruha 320.000 prebivalcem, načrt za namakanje Egipta in menda tudi načrt za izsušitev beneških močvirij. Kraškim kmetom je hotel pomagati z iznajdbo vetrnih koles, ki naj bi gnala žage in mline ter dvigala vodo, z iznajdbo pluga s 4 rezili, pa tudi z iznajdbo stiskalnice za oljke in grozdje ter preprostejše torklje za olje.
Izdelal je obsežni načrt in odprl razprave o fizikalnih pogojih tržaške luke, o sredstvih proti njenemu zamuljenju, oba iz leta 1839, v letu 1850 pa je tekla večja razprava o primernosti Trsta za gradnjo vojnih ladij. Obsežne načrte za ureditev tržaškega pristanišča in arzenala so uresničili drugi namesto Ressla, ki je slutil bodoči razvoj Trsta in njegove potrebe.
Leta 2022 so v Trstu odkrili 1,8 metra visok bronasti kip na tržaškem nabrežju, v neposredni bližini sedeža luške kapitanije. Po avtorjevi zamisli je Ressel zaživel v naravni velikosti in v stoječem položaju, ob njem stoji njegov najbolj znan izum, ladijski vijak. Genialni Ressel ima spomenik tudi na Dunaju in v Ljubljani.
Slika 6: Resslov kip v Trstu (foto Primorske novice)
O Resslu sem našel tudi naslednjo oceno: Arhimed 19. stoletja – bil je univerzalni izumitelj, ki je s patentom ladijskega propelerja veliko prispeval k pomorskemu transportu. Človek, katerega radoveden in iznajdljiv um je prodrl na vsa tehnična področja. Odličen risar in kaligraf, uspešen botanik, kemik in violinist, vizionar v svojem času. Na žalost je svet Resslovo genialnost prepoznal šele mnogo let po njegovi smrti.
In zakaj Klošterski žolnir? Josip Jurčič je ta izraz v svoji istoimenski povesti pojasnil takole (gre za geodeta Adama Zabraneka iz zgodbe): »Kmetje od kraja niso vedeli, kako bi ga imenovali, kadar so o njem in njegovem početju govorili; kmalu pa so dobili na ušesa, da mu pravijo menihi »gospod inženir«; in ker njihov slovenski jezik ni mogel tuje besede s samoglasnikom od spredaj lahko izgovarjati, prekrstili so ga na hitro in vsak je pravil o njemu le o »kloštrskem žolnirju«.
Ta izraz za Ressla so pred mano uporabili že drugi avtorji zapisov o Resslu.
Največ podatkov za prispevek sem našel v članku Marijana F. Kranjca Josef (Jožef) Ressel epohalni slovensko-češki izumitelj ladijskega vijaka.
Dr. Uroš Krajnc