Foto: Brigita Jamnik
V Slovenskem društvu za zaščito voda (SDZV) spremljamo zaostrovanje okoljskih zahtev v EU v kmetijstvu z vidika varovanja voda in ocenjujemo, da je do dvigovanja glasu kmetov prišlo, kot že neštetokrat doslej na različnih področjih družbe, zaradi pomanjkanja zadostnega in učinkovitega dialoga vpletenih strani.
Čeprav v SDZV fitofarmacevtska sredstva (FFS) prepoznavamo kot življenju nevarne kemikalije, nevarne tako za ljudi kot za druga živa bitja, je tudi nas v strokovnem smislu pozitivno presenetila namera nove evropske zakonodaje o trajnostni rabi FFS, ki je izredno ambiciozna, saj med drugim državam članicam nalaga zmanjšanje rabe FFS za 50 % in več, na občutljivih območjih pa rabo FFS prepoveduje.
V SDZV podpiramo ambiciozne rešitve, zavedamo pa se, da je od trenutne rabe FFS odvisen aktualen način kmetovanja in da se v RS kar 80 % FFS porabi v vinogradništvu in sadjarstvu, kjer alternativnih metod zaviranja škodljivcev še ni. Omeniti je treba tudi odločitev Ustavnega sodišča, ki je nedavno razglasilo, da sta v neskladju z Ustavo RS dva zakona: Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih in Zakon o vodah, v členih, ki obravnavajo rabo FFS na najožjih vodovarstvenih območjih z najstrožjim vodovarstvenim režimom, kakor tudi dva člena Uredbe o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnika Ljubljanskega polja.
V SDZV seveda dokončnih odgovorov na tako zapletena vprašanja nimamo, trdimo pa, da prostor za zmanjšanje količin uporabe nevarnih snovi iz vrst FFS v Republiki Sloveniji zagotovo je. Da se je možno rabi FFS povsem izogniti na javnih površinah, kot so parki, športna igrišča, poti in na vseh urbanih zelenih območjih, ob prometnicah itd., se zagotovo strinja večina. Prav tako podpiramo idejo, da se v RS omogoči dostop do uporabe FFS tistim uporabnikom, ki so ekonomsko odvisni od dejavnosti.
Že pred desetletjem smo takrat skoraj neverjetno možnost prepovedi FFS v bližini črpališč vodnih virov močno zagovarjali, in od kar se s tem problemom soočamo, svojega mnenja nismo spremenili.
Že ob nastanku prvih uredb, s katerimi so bila vzpostavljena pravila ravnanja na vodovarstvenih območjih v skladu z Zakonom o vodah, smo trdili, da je vzpostavitev novih vodovarstvenih režimov velika priložnost za ekološko kmetovanje, žal pa danes ugotavljamo, da je bila doslej ta priložnost na stranskem tiru. Ne poznamo vseh razlogov za to, ocenjujemo pa tudi, da nadomestila kmetom za izpad dohodka zaradi prilagajanju kmetovanja vodovarstvenim režimom ne delujejo.
Po našem mnenju gre vzrok iskati v uveljavljeni doktrini kmetijske stroke, ki teh procesov v tej smeri ne razvija in tudi ne pospešuje. Varovanje vodnih virov in kmetijstvo bi morala sodelovati z roko v roki. V svetu je poznanih mnogo dobrih praks in ni razloga, da ob velikih subvencijah, ki se stekajo v kmetijstvo, priložnosti in sinergij ne bi izkoristili. Lep primer nam dajejo z gnojevko po nepotrebnem poplavljena polja. Menimo, da smo zamudili dve desetletji ali več za vzpostavitev učinkovitega dialoga in zdravih medsebojnih odnosov med dvema pomembnima deležnikoma, katerih dejavnost je soodvisna, to je med upravljavci vodovoda in kmetovalci. Ne trdimo, da je tako povsod, so pa odnosi skrhani, ponekod pa o njih ni več niti sledu niti upanja zanje.
Ko obujamo spomine na takratne razprave in pregledujemo dokumente izpred skoraj dvajsetih let, ugotavljamo, da smo imeli še kako prav, in da se v tej smeri, ki smo jo zagovarjali takrat, danes spreminja evropska zakonodaja. Naj spomnimo, da je EU 2021 sprejela Akcijski načrt EU: Naproti ničelnemu onesnaževanju zraka, vode in tal, ki je ključni rezultat evropskega zelenega dogovora. Z ukrepi moramo zmanjšati onesnaženost zraka, vode in tal na raven, ki se več ne šteje za škodljivo za zdravje in naravne ekosisteme in ki spoštuje omejitve našega planeta, ob tem pa bomo ustvarili okolje brez strupov. Pred leti izhoda iz primeža vse večjih pritiskov na vodovarstvena območja nismo več videli, a ta akcijski načrt vendarle zbuja upanje, da ni prepozno.
Naše stališče, da so pesticidi prenevarne kemikalije, da bi njihovo rabo prepustili zgolj presoji pred vstopom na trg, ko se preverja, ali se v običajnih razmerah (te se kaj hitro lahko spremenijo v krizne) lahko uporabljajo v bližini črpališč pitne vode, ni bilo slišano. Še več, nekatere pesticide se celo oglašuje kot primerne za vodovarstvena območja, kar je nedopustno in nesprejemljivo. S strani pristojnih ministrstev je bila pobuda o prepovedi zavrnjena z obrazložitvijo, da tovrstnih prepovedi ni nikjer in da tveganj v teh primerih ne znamo ocenjevati. Že takrat smo namreč trdili, da je verjetnost za krizni dogodek zaradi nepravilne rabe pesticidov sicer majhna, resnost dogodka pa izjemna in zato tveganje enostavno preveliko, da bi rabo pesticidov na tako občutljivih območjih lahko dovoljevali.
Še danes ostajamo na stališču, da bi morala odločitev o rabi pesticidov na občutljivih območjih, kot so vodovarstvena območja in Natura 2000, temeljiti na oceni tveganj, pri čemer potrebujemo družbeni dogovor o tem, kako to narediti na način, ki bo vodil k skupnemu soglasju. Vemo, da je trenutno naivno pričakovati uspešen izplen, a vsaj vemo, k čemu je treba stremeti. Tveganja je v tovrstnih primerih treba ocenjevati z različnih vidikov, tako z vidika varne oskrbe z vodo kot tudi varne preskrbe s hrano. Prepovedi v zdravem družbenem okolju sploh ne bi potrebovali, ker bi neodvisna analiza že po zdravi kmečki logiki morala pokazati, kar je v tistem trenutku prav. Prepovedi pa žal danes še vedno potrebujemo, in to vse dotlej, dokler družbeno okolje ne bo odraslo in zmoglo premisleka in ustvarjalne razprave. Zaradi te nezrelosti in odprte sive cone za ribarjenje v kalnem so nedvoumne omejitve potrebne, sicer škodo povzročamo sami sebi.
V SDZV pričakujemo, da bomo tudi v RS morali sprejeti omejitev rabe FFS na vodovarstvenih območjih. Nedavno sprejeto odločbo Ustavnega sodišča lahko različni deležniki beremo različno, a do prepovedi uporabe FFS na vodovarstvenih območjih, ki mora biti implementirana že v roku leta dni, bo moralo priti. Trenutno ostaja vtis, da bomo celovito prepoved, ki jo zasleduje predlog evropske zakonodaje, težko dogovorili, ker sprememb v ravnanju s kmetijskimi zemljišči ni mogoče doseči čez noč, a če prepovedi ne bomo upoštevali, se bo Slovenija znašla v težavah. Odgovora na izhod iz te situacije v SDZV nimamo, vemo pa, da nas ‘stanje na okopih’ od uveljavljanja sprememb in rešitev vse bolj oddaljuje.
Podobno kot v kmetijstvu pa se bo treba spopasti tudi z drugimi nevarnostmi v prostoru. Spremembe bodo nujne, vprašanje je le, kdaj jih bomo pripravljeni implementirati. Zagotovo bo do njih prišlo takrat, ko bodo uporabniki prostora po lastni presoji prišli do zaključkov, da ukrepi, h katerim so zavezani, ker delujejo na za vodo občutljivih območjih, preobsežni, strokovno prezahtevni in predragi. Ali drugače: morda bomo spremembe pripravljeni uveljaviti šele takrat, ko bo neodvisna ocena tveganja pokazala, da postaja izpolnjevanje ukrepov za preprečevanje morebitnega onesnaževanja in s tem zmanjševanja vplivov na vodovarstvena območja izjemno drago in ekonomsko neupravičeno.
Seveda morajo biti trenutne omejitve za kmetovanje v prostoru enakopravno postavljene ob bok drugim omejitvam, tako da bo umeščanje v prostor na za vodo občutljivih območjih postavljalo zahteve tudi za druge dejavnosti, ki predstavljajo nevarnosti. To pomeni, da če nek prostor varujemo tako, da na njem omejujemo kmetijsko dejavnost, bi morali na njem prav tako omejevati druge za vodo nevarne dejavnosti. Ne smemo pa dopustiti, da bo trenutno neurejeno stanje na enem področju razlog, da lahko povzročamo nedopustna okoljska bremena na drugem. Revolt kmetov, ki se pritožujejo čez prestroge ukrepe, izvira tudi iz občutka neenakopravnosti, predvsem zaradi tega, ker se v zadnjem času dogajajo izsiljeni posegi v prostor, ki so škodljivi za vodne vire, in jih na teh lokacijah ne bi smelo biti. Omejevanje zgolj kmetijstva, drugih dejavnosti pa ne, je zagotovo napačen pristop k reševanju tega gordijskega vozla.
V imenu SDZV pripravila:
dr. Brigita Jamnik in prof. dr. Mihael Brenčič
Prispevek je bil objavljen v časniku Večer v soboto, 8. aprila 2023 (pdf)
