Vodna divjina
Evropski dan naravnih parkov – 24. maj
Slovenci se vedno radi pohvalimo, kadar mislimo, da smo v čem najboljši. Če že ne v svetovnem merilu, pa vsaj v evropskem. Ali pa smo izjemni v Srednji Evropi. Če ravno ne gre drugače, pa na Balkanu, to slednje zelo neradi. Radi imamo svoje svetovne in evropske prvake, pa čeprav v športih, ki jih veliki narodi komajda poznajo.
Ali ste vedeli, da je Republika Slovenija država z največ zavarovanimi območji v Evropi? Ali ste vedeli, da je Republika Slovenija država z največ registriranimi traktorji na svetu? In to že več kot dvajset let, z velikim naskokom pred drugimi državami, v katerih je prav tako veliko traktorjev? Z nobenim od teh dejstev se javno ne hvalimo, o tem raje molčimo ali ob omembi sramežljivo gledamo v tla. Z zavarovanimi območji se morda včasih plaho pohvali le kakšen naravovarstvenik, podatke o traktorjih pa bolj ali manj skrbno skrivamo. Ko sem se skušal pozanimati o tem, kaj je vzrok za obe »prvenstvi«, nisem dobil zadovoljivih odgovorov. Za zavarovana območja so mi poučeni odgovorili s floskulami o izjemni vrstni pestrosti Slovenije. Ko sem se pozanimal za traktorje, pa so mi poučeni, ki imajo doma več kot en traktor, odgovorili, naj si s tem ne belim glave in naj se brigam zase. Pustimo razpravo o traktorjih in Slovencih za kakšno drugo priložnost in se raje posvetimo tistemu »prvenstvu«, na katerega bi morali biti ponosni, to je zavarovanim območjem in naravnim parkom znotraj njih.
Slika 1: Poplavni gozd na Ljubljanskem barju ali le še naključne luže? (foto: Mihael Brenčič)
Evropska zveza naravnih in narodnih parkov EUROPARC praznuje dan naravnih parkov že vse od leta 1999 dalje. S tem dnevom skuša zveza javnosti predstaviti naravo in jo ozavestiti o pomembnosti ohranjanja naravnih vrednot in lepot ter hkrati poudariti skrb za njihovo trajnostno upravljanje. V Sloveniji imamo kar 50 naravnih parkov. Najbolj znan med njimi je gotovo Triglavski narodni park, temu sledijo trije regionalni naravni parki; Kozjanski regijski park, Notranjski regijski park in Regijski park Škocjanske jame. Preostali parki so opredeljeni kot krajinski parki, preveč jih je, da bi jih vse našteli.
Triglavski narodni park bo kmalu star 100 let. Pobudo zanj je že leta 1908 dal seizmolog dr. Albin Belar. Žal v tistem času za zaščito območja niso našli pravne podlage in Slovenci smo zamudili priložnost, da bi bili prvi v Evropi, ki bi ustanovili naravni park. Kljub temu pa smo bili med prvimi, ki smo se lotili varovanja narave s pravnimi sredstvi. Leta 1920 je Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu izročil Pokrajinski vladi za Slovenijo spomenico, v kateri je predlagal zaščito Doline Triglavskih jezer. Leta 1924 je Muzejskemu društvu v sodelovanju s Slovenskim planinskim društvom uspelo območje zaščititi za obdobje 20 let. Po preteku tega dogovora je preteklo še kar nekaj vode, da je bil Triglavski narodni park leta 1961 tudi formalno ustanovljen, nato pa je bil leta 1981 sprejet še prvi Zakon o Triglavskem narodnem parku.
Slika 2: Škocjanske jame – regijski park Škocjanske jame. (foto: Mihael Brenčič)
Naravovarstvena prizadevanja v Sloveniji so sledila podobnim prizadevanjem drugod po razvitejšem, zlasti anglosaksonskem svetu. Splošno sprejeto mnenje je, da je bil v svetovnem merilu prvi nacionalni naravni park ustanovljen leta 1872, ko je general Ulysses S. Grant, takratni predsednik ZDA, s predsedniškim odlokom ustanovil Yellowstonski park. Temu parku so v ZDA sledila še nekatera druga območja, nato pa so naravne parke razglasili še v Avstraliji in v Kanadi. Po nekaterih informacijah naj bi obstajali tudi starejši nacionalni parki, kot naj bi bil gorski park Bogd Khan v Mongoliji, ustanovljen že leta 1778. Ali lahko ta park enačimo s parki v Evropi in v ZDA, je vprašanje, na katerega je težko odgovoriti, saj ozadja in namena njegove ustanovitve ne poznamo.
Zgodovina in razvoj naravnih parkov nam kažeta, da so bili nameni razglasitve parkovnih območij zelo različni. Nekateri med njimi so namenjeni predvsem rekreaciji in sprostitvi, drugi so zavarovani zaradi znanstvene vrednosti in zaradi zaščite redkih vrst, tretji imajo kulturno zgodovinski pomen, četrti …, peti …, in še bi lahko naštevali. Predvsem pa so v sodobnih naravnih parkih vse te vloge in cilji kombinirani ter se med seboj dopolnjujejo.
Zdi se, da so naravni parki izum poznega 19. stoletja, vendar temu ni tako. Njihove začetke lahko v nekaterih drugih oblikah sledimo že mnogo prej, njihovo ozadje je mnogo širše. Že v antiki so poznali nekakšne naravne rezervate. V srednjem veku so posamezni vladarji in močnejši fevdalci zase rezervirali obsežna območja, ki so jih obravnavali kot svoja zasebna lovišča, v katerih so lahko poleg njih samih lovili le še izbrani povabljeni gostje. Predvsem pa je razvoj parkov povezan z razvojem razumevanja koncepta narave, ki je, filozofsko gledano, novoveški koncept. Ta se je začel razvijati v renesansi, v celoti pa je zaživel v obdobju razsvetljenstva. Renesančni viseči vrtovi so posnetek razumevanja narave takratnih fevdalcev, ki so takšne ureditve tudi financirali, in njihovih arhitektov. Parki v sodobnem pomenu pa so se razvili šele v 18. in 19. stoletju, spomnimo se le Ludvika XIV. in angleških kraljev ter njegovih parkov, ki so predstavljali naravo po njihovih zamislih. Tako je park v osnovi nekaj, kar predstavlja naravo, urejeno po človekovi zamisli, ta predstava pa je vsakokratni odsev kulture obdobja, v katerem je park tudi nastal.
Slika 3: Obrh na Cerkniškem jezeru – Notranjski regijski park. (foto: Mihael Brenčič)
Takšno razumevanje parka se skriva tudi v izvoru besede, ki ga označuje. V slovenščino je ta, tako kot mnoge druge, prišla preko nemščine, tja pa iz francoske besede parc, ki se je razvila iz poznolatinske besede parricus, kar pomeni ograjen prostor ali ogrado. Zanimivo je, da sorodna provansalska beseda parran pomeni območje ali vrt. Park je torej v osnovi nekaj ograjenega, ogrado pa kontrolira človek, zato da lahko ograjen prostor ščiti, si ga lasti ter onemogoča vdore od zunaj. To je območje, ki ga varuje človek. Ne gre torej za nič drugega, kot za velik vrt, na katerem rastejo za človeka pomembne rastline in v njem živijo pomembne živali.
Razvoj besed in konceptov, ki jih te označujejo, se skozi čas spreminjajo. A ne glede na to je dejstvo, da tudi z naravnimi parki upravljamo podobno kot z domačimi vrtovi izza ograd. Nekoliko pretirano rečeno, s parki manipuliramo, nenazadnje imajo današnji parki namen in cilj, kar že samo po sebi odraža težnjo po upravljanju, po usmerjanju in vodenju narave. Zaradi tega je v njih narava pogosto daleč od tega, kar bi lahko prepoznali kot pristno, spontano in neokrnjeno okolje, kjer življenje teče po naravnih zakonih. Toda, če bi to zares želeli, bi morali spremeniti koncept razumevanja zaščite narave. Morali bi govoriti o divjini, dopustiti naravi, da podivja.
Slika 4: Reka Sarantaporus ob meji med Albanijo in Grčijo, zgornji del toka reke Vjose, ki velja za eno od zadnjih divjih in nereguliranih rek v Evropi. Ali je to zares vodna divjina? (foto: Mihael Brenčič)
Prave divjine skorajda ni več. Kljub temu pa imamo nekaj poizkusov, da bi naravi v posameznih predelih prepustili povsem prosto pot, brez kakršnih koli posegov človeka. Tak primer so v Sloveniji pragozdovi. To naj bi bili gozdovi, ki jih človek še ni spremenil, ki so ohranjeni v celoti in v prvotnih sestojih dreves in drugih rastlinskih združb. Ali je temu res tako, lahko nekoliko podvomimo, saj območja, kamor človek ne bi stopil in pustil svojih sledi, skorajda ni. Na območju današnje Slovenije so se gozdarji pomena pragozda zavedli že zelo zgodaj. Prvi znani zaščiteni pragozd je Rajhenavski pragozd na Kočevskem, ki je bil opredeljen po zaslugi gozdarskega strokovnjaka dr. Leopolda Hufenagela. Ta je leta 1892 pripravil prvi gozdni načrt za gozdna posestva kneza Auersperga.
Kaj pa voda na zavarovanih območjih? Med 50 zavarovanimi naravnimi parki v Sloveniji ga ni, ki ne bi bil tako ali drugače povezan z vodo. Voda je povsod pomemben krajinotvorni element in podpora za številne ekosisteme. Omenimo le nekatere znamenitosti, povezane z vodo v naših naravnih parkih; Škocjanske jame in reka Reka, Cerkniško jezero, Bohinjsko jezero, slap Savica, Zelenci, … Seznam bi lahko nadaljevali skorajda v neskončnost. Vendar pa se moramo pri tem zavedati, da je na vseh teh vodnih pojavih prisotna tudi sled človekovih rok. Skorajda nikjer rečni tok ni več takšen, kakršen je bil pred tem, ko se je pojavil človek in v prostoru pustil svoj odtis, saj je hidromorfologija skoraj povsod spremenjena.
Znova in znova, zlasti v zadnjem desetletju, ko ugotavljamo, da se povečujejo razlike med ekstremi v vodnem krogu, med poplavami in sušami, razmišljamo o tem, da bomo morali spremeniti svoj odnos do rek in potokov. Prav tako ugotavljamo, da bi vodi morali dati prosto pot. Toda kje in kod? Ali smo v kakem delu Slovenije ali na katerem od vodotokov zmožni vzpostaviti podobne pristope, kot so jih gozdarji vzpostavili s pragozdovi že več kot pred stoletjem? Ali bi lahko kje dosegli, da bi se razvila vodna divjina, v kateri bi voda delovala čisto po svoje in kjer ne bi neprestano popravljali njenega toka, odstranjevali zarasti, sedimentov in plavja iz strug?
Samo kot primer si skušam predstavljati, kako bi se razvila reka Radovna v Triglavskem narodnem parku, če vanjo ne bi neprestano posegal človek. Bi morda podrla mostove in spodjedla bregove ter se pričela prosto gibati med Mežaklo in Pokljuko, kot bi ji narekovala dež in taleči se sneg? Ali ne bi bil to pravi naravni park, primarna divjina? V prostoru, ki je vedno nekogaršnja last in kjer so prisotni interesi, je praktično to nemogoče.
Prof. dr. Mihael Brenčič
