V zadnjem času raziskovalci vedno večjo pozornost namenjamo mikroplastiki, ki se pojavlja povsod v okolju. Sprva je bila definirana kot delci plastike v velikosti do 5 mm, zdaj pa se ta definicija uporablja za delce v velikosti od 1 µm (mikrometer) in 1 mm. Mikroplastiko delimo tudi glede na izvor. Primarna je namerno izdelana v majhnih dimenzijah, pogosto v obliki sfer, in se jo uporablja v kozmetičnih izdelkih ter kot dodatek barvam in čistilnim sredstvom, največ pa se je proizvaja v obliki peletov za nadaljnjo proizvodnjo plastičnih izdelkov. Sekundarna mikroplastika je posledica fragmentacije večjih delcev pod vplivom fizikalnih, kemijskih in bioloških procesov v okolju. Glavni viri so plastične vrečke, plastenke in ribiške mreže, pomembno pa k njeni količini prispeva tudi pranje sintetičnih oblačil, kjer se pri vsakem pranju sprošča milijone sintetičnih vlaken.
Eden glavnih virov mikroplastike v površinskih vodah so komunalne čistilne naprave (KČN). Ta prihaja na KČN z gospodinjsko odpadno vodo, v kateri v največji meri najdemo mikroplastiko iz kozmetičnih izdelkov ter sintetična vlakna. Meteorna voda z utrjenih površin s sabo lahko prinese tudi znatno količino delcev pnevmatik. Raziskave o učinkovitosti odstranjevanja mikroplastike iz KČN (ta znaša med 60 % in 99,9 %) so pokazale, da je ta odvisna od tipa KČN in uporabljene tehnologije. KČN s terciarnim čiščenjem so se izkazale za najbolj učinkovite. Največ, kar do 45 % mikroplastike se odstrani v fazi predčiščenja, medtem ko primarno čiščenje odstrani med 63 % in 78 %, sekundarno pa do 98 % mikroplastike. S terciarnim čiščenjem je mogoče to učinkovitost še povečati. Relativno majhna koncentracija mikroplastike na iztoku, če jo primerjamo z vtokom na KČN, potrjuje dejstvo, da se med procesom čiščenja večina mikroplastike (do 99 %) akumulira v aktivnem blatu. Kljub temu, da je učinkovitost odstranjevanja mikroplastike skoraj stoodstotna, se zaradi velike količine odpadnih vod iz velikih KČN v površinske vode izloči več milijonov delcev mikroplastike dnevno. V kanalizacijskem sistemu in tudi kasneje med samim procesom čiščenja v KČN pa se lahko na mikroplastiko adsorbirajo ter akumulirajo tudi številna problematična onesnaževala, kot so npr. težke kovine ter farmacevtske učinkovine, ki se lahko kasneje z mikroplastiko v očiščeni odpadni vodi ali odvečnem blatu izločijo v okolje.
Kljub temu, da se raziskovalci z mikroplastiko ukvarjamo že vsaj dve desetletji, je pomanjkanje informacij o njenem transportu, mehanizmu delovanja in vplivu na organizme in okolje še vedno veliko. Mikroplastika namreč obstaja v različnih oblikah in velikostih, ima raznoliko kemijsko sestavo, ob vstopu v okolje pa se te lastnosti začnejo še dodatno spreminjati. Prav tako ne poznamo učinkovitega postopka njenega odstranjevanja iz okolja, zato je najpomembneje, da preventivno poskrbimo, da bo izpust plastike oziroma mikroplastike v okolje minimalen.
Na področju raziskovanja vpliva in obnašanja mikroplastike v okolju na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo UL trenutno potekata dva projekta: Planterastics in Plasti-C-Wetland. V okviru projekta Planterastics raziskujemo interakcije med različnimi tipi mikroplastike in plavajočo rastlino – malo vodno lečo (Lemna minor), preliminarni rezultati pa potrjujejo njen fitoremediacijski potencial za odstranjevanje mikroplastike iz vodnih sistemov. V lanskem letu se je začel odvijati tudi projekt Plasti-C-Wetland, v okviru katerega raziskujemo učinkovitost odstranjevanja mikroplastike na rastlinski čistilni napravi ter vpliv v njej zadržane mikroplastike na učinkovitost čiščenja.
Avtorice: Ula Rozman, Nina Resnik, Andreja Žgajnar Gotvajn, Gabriela Kalčikova
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo
