Scroll Top

Lovilci megle – ob svetovnem dnevu kreativnosti in inovacij – 21. april

Lovilci megle

Ob svetovnem dnevu kreativnosti in inovacij – 21. april

 

Al’ se reče mêgla al’ mègla? Slovar slovenskega knjižnega jezika je mnenja, da je pravilno meglà. Hja, kdo ve, kako je prav. Pri nas doma, v mojem otroštvu, smo vedno rekli mêgla. Starša sta kot Štajerca vedno izgovarjala široki ê, in čeprav sem bil rojen Ljubljančan, sem se tega navzel tudi sam. Med šolskimi počitnicami sem veliko časa preživel pri babici v Mariboru in tako so moji samoglasniki poleti postali širši, kot sem jih sicer izgovarjal v Ljubljani. Ničkolikokrat sem bil zaradi takšne izgovorjave v šoli deležen posmeha, tudi med urami slovenščine s strani učiteljice. Ko se ozrem nazaj, se sprašujem, zakaj me nobena od učiteljic ni vzela v bran in sošolcem pojasnila, za kaj gre. Posledica tega je bila, da sem načrtno treniral ljubljanski dialekt, tako da sem tudi na Štajerskem kmalu zatem dokončno postal »lublanska srajca« in »žabar«. Zaradi tega je moja mêgla postala »mgla« in ne meglà, tisti »e« v megli sem skušal čim bolj izbirsati in zatajiti. Na pritožbe čez zafrkavanje mojih sošolcev je oče vedno lakonično odgovarjal, da je štajerski dialekt višje razvit od ljubljanščine, ker je za vse visoke in plemenite jezike značilno, da uporabljajo lepe in dolge samoglasnike.

In ko smo se preselili iz Viča pod Krim, nam je megla, ne glede na naglase, ki smo jih uporabljali, pogosto krojila naše poti na delo in v šolo. Ničkolikokrat smo se domov pripeljali šele po več kot uri vožnje, ker smo za pot, za katero smo ob lepem vremenu potrebovali manj kot pol ure, zaradi slabe vidljivosti porabili precej več časa. Nekajkrat se je zgodilo, da je moral kdo od nas hoditi pred avtomobilom, najpogosteje je bila to mama, da smo preko Barja našli pot domov. Le šoferji krajevnih avtobusov so bili v megli neustavljivi, zlasti zadnji večerni avtobus iz Ljubljane je po Ižanki tako divjal, da sem bil doma pogosto prej, kot z avtom v lepem vremenu. Na teh vožnjah je bilo kot v filmu Slobodana Šijana »Kdo tam poje« (srb. Ko to tamo peva), kjer v enem od prizorov šofer Miško pravi, da lahko vozi tudi z zavezanimi očmi. Danes takšne megle v Ljubljani in na Barju skorajda ni več, pa tudi šoferji lokalnih avtobusov vozijo dosti bolj umirjeno. Zaradi spremenjenih kurišč in goriva je zrak manj onesnažen, posledično je v njem tudi manj drobnih delcev, ki so odgovorni za kondenzacijo vode in nastanek megle. Megle pa je manj tudi zaradi spremenjene lokalne klime. Upam si trditi, da je v Ljubljani in okolici danes mnogo več vetra, kot ga je bilo nekoč.

Lastnost goste megle je tudi ta, da si po nekaj minutah hoje skoznjo moker, lahko tudi povsem premočen. Ker imamo pri nas veliko vode, nihče nikoli ni razmišljal o tem, kako bi vodo v megli izkoristili. Tega so se domislili tam, kjer vode ni, v puščavah in v visokogorju.

 

Slika 1: Primer mreže za zajem vode iz megle na področju puščave Atacama v Čilu. (Wikipedia)

 

Prvič sem o tem, kako pridobivajo vodo iz megle, bral v knjigi Juliana Caldecotta: »Voda – vzroki, stroški in prihodnost globalne krize« (Water – The causes, costs and future of global crisis) iz leta 2007. V knjigi je avtor opisal zajem vode v puščavi Atacama v Čilu, kjer so z lovilci megle zajeli vodo za manjšo vas. In ker sem lastnosti megle poznal neoposredno iz svoje izkušnje, sem bil nad to idejo fasciniran. V skoraj dveh desetletjih po izidu Caldecottove knjige so se tehnologije za zajem vode iz megle pospešeno razvijale, narastel je obseg znanstvene in strokovne literature o tej problematiki, na tržišču pa so se pojavili tudi komercialni proizvajalci opreme za takšen zajem. Danes je to priznan in uporabljan sistem za zbiranje vode na sušnih in polsušnih območjih, zlasti na višjih nadmorskih višinah, v gorovjih. Zajem vode s temi sistemi je tudi predmet analitičnega poročila Organizacije združenih narodov v okviru iniciative OZN-Voda (ang. UN-Water) »Nekonvencionalni viri vode« (ang. UN-Water Analytical Brief Unconventional Water Resources) iz leta 2020, kar dokazuje pomen in perspektivo takšnih sistemov za zajem vode na manj poseljenih in oddaljenih sušnih območjih v prihodnosti. Prav zaradi tega si lovilci megle ob svetovnem dnevu kreativnosti in inovacij zaslužijo kratek opis. Ta mednarodni dan je generalna skupščina Organizacije združenih narodov razglasila aprila 2017, podobno kot številne druge tudi tega z namenom spodbujanja trajnostnega razvoja v okviru Agende 2030. Včasih enostavne in lahko izvedljive tehnološke rešitve globoko zarežejo v življenja ljudi. Učinkovita oskrba s pitno vodo z lovilci megle na sušnih območjih, kjer vode zelo primanjkuje, gotovo sodi mednje.

 

Slika 2: Sistem mrež za zajem megle proizvajalca Aqualonis. (vir: Qadir et al., 2021)

Zasnova sistemov za zajem vode iz megle je zelo preprosta. Ne zahtevajo dodatne energije, sofisticiranih sistemov vodenja in monitoringa, kar je pogosto primer pri drugih sistemih za oskrbo z vodo. Uporabljati jih je mogoče na oddaljenih in težko dostopnih območjih, kjer urbane infrastrukture ni in kjer so finančni viri omejeni.

 

Slika 3: Grafični prikaz sistema za zajem vode iz megle. (vir: Aqualonis)

Kako delujejo takšni sistemi? Njihova osnova so drobne mreže. Sistem je toliko bolj učinkovit, kot so drobnejše niti, ki tvorijo lovilno mrežo. Po poročanju literature naj bi bile najboljše mreže z nitmi debeline do štirih človeških las, odprtine pa naj bi bile dvakrat večje, kot je debelina niti v mrežah. Vzorec tkanja mreže naj ne bi vplival na njeno učinkovitost. Mreže se s posebnim sredstvom zaščiti proti ultravioličnemu sevanju, hkrati s tem pa ta premaz služi temu, da se zmanjša površinska napetost kondenzirane vode. Zaradi tega se ta na mreži hitreje obori in lažje steče po mreži navzdol. Lovilne mreže se vpne v kovinske ali plastične okvirje višine do 4 m (slika 3), ki se jih postavi prečno na smer vetra. Potrebno jih je trdno vpeti in temeljiti, da jih veter ne prevrne. Pod mrežami se na spodnjem delu okvirja postavi zbirni kanal, v katerega se izteka kondenzirana voda. Iz zbirnega kanala se vodo vodi v rezervoar, iz njega pa se nato pretoči voda za uporabo.

Sistem deluje s prostim tokom, gravitacijsko. Poročajo, da je s takšnimi sistemi možno zajeti tudi do 10 m3 vode na dan. Kemijsko stanje vode v ujeti megli je dobro in odvisno od kvalitete zraka na območju, kjer so postavljeni lovilci megle. S takšnim sistemom se zajame relativno majhne količine v primerjavi s tem, koliko vode se v celoti nahaja v megli na nekem območju, zaradi tega ti sistemi tudi nimajo negativnih vplivov na okolje. Sistemi mrež do neke mere vplivajo le na videz pokrajine, a ker se praviloma uporabljajo na oddaljenih območjih, kjer je malo ljudi, ne predstavljajo pomembnejše vizualne motnje. Njihova velika prednost so relativno nizki stroški obratovanja, in če so vanje vgrajene kvalitetne mreže, je tudi njihova življenska doba relativno dolga. Ker se lovilce megle postavlja predvsem na slabo razvitih območjih, jih praviloma financirajo mednarodne donorske organizacije. Te se običajno srečujejo s podobnimi problemi, kot pri drugih vodooskrbnih sistemih na slabše razvitih območjih. Ker lokalne skupnosti sistemov lovljenja vode iz megle ne poznajo in nanje niso navajene, ti brez ustreznega vzdrževanja sčasoma propadejo.

Strategijo lovljenja vode iz megle poznajo tudi nekateri puščavski insekti. Tudi rastline v deževnih gozdovih absorbirajo vodo neposredno iz ozračja. Kondenzirana voda se pogosto nabere v kotanjah listov dreves in ko ta preseže določeno količino, se izlije z listja na tla. To so že zgodaj spoznali Inki, ki so se z vodo oskrbovali tako, da so pod takšno drevje postavljali čebre, v katere so lovili kapljajočo vodo.

O idejah lovljenja vode iz megle za potrebe oskrbe s pitno vodo se je razmišljalo že v 19. stoletju. Prvi večji znani tovrstni projekt je bil vzpostavljen v Južni Afriki leta 1969, in sicer na območju ene od letalskih baz v puščavi. Nekoliko kasneje so s temi sistemi pričeli eksperimentirati še v Čilu ob pomoči kanadskih meteorologov in razvojnih sredstev Kanade. V Čilu je bila primarna ideja projektov v tem, da bi s takšnimi sistemi pripomogli k namakanju in pogozdovanju ter zaraščanju gozda. V nadaljevanju njihovega izvajanja pa se je pokazalo, da bi lahko bili ti sistemi primerni tudi za zajem pitne vode in celo za namakanje. Prvo naselje, ki so ga z vodo oskrbovali na takšen način, je bil Chungungo v puščavi Atakama. To je bil sistem, ki ga je v svoji knjigi opisal Caldecott, vendar pa je kasneje nazadoval, ker ga niso vzdrževali. Kljub temu se uporaba takšnih sistemov postopoma širi po celem svetu. Danes jih najdemo vzdolž zahodne obale Južne Amerike, na območju Atlasa v Maroku, Namibiji, Južni Afriki, Eritreji, na Arabskem polotoku, z njimi pa eksperimentirajo tudi v razvitejšem svetu; v ZDA, Španiji in tudi na Hrvaškem (slika 4).

 

Slika 4: Lokacije projektov za zajem vode iz megle. (vir: Aqualonis)

Glede na postopen razvoj in glede na dejstvo, da ta razvoj financirajo tudi mednarodne donorske organizacije, lahko pričakujemo, da bodo sistemi za lovljenje megle v prihodnje postali še učinkovitejši. Morda jih bomo v prihodnje uporabljali tudi pri nas, na območju planinskih zavetišč in bivakov, kjer zaradi višine in kraškega terena ni tekoče vode.

 

Prof. dr. Mihael Brenčič

Sorodni prispevki