Naprej v preteklost?
Nekaj pomislekov o smotrnosti delitve ministrstva za okolje in prostor
V državah z dosledno izpeljano delitvijo med zakonodajno in izvršno oblastjo je način organizacije izvršne oblasti oziroma vlade in njenih organov (ministrstev, agencij…) v njeni lastni pristojnosti. To preprosto pomeni, da o številu in razdelitvi pristojnosti po ministrstvih odloča vlada sama, pač glede na cilje in prioritete, ki jih želi uresničiti. Slovenija je ena redkih držav, v katerih parlament odloča o številu in pristojnostih ministrstev, še celo več, o tem so se bili na nedavnem referendumu prisiljeni izrekati vse volivke in volivci v državi, kar je seveda svojevrsten absurd.
Vladi, kateri koli in kakršna koli pač že je, je treba priznati pravico, da organizira svoje delo in oblikuje ministrstva glede na cilje in preference, ki jih v mandatu želi uresničiti. Včasih je organizacijo ministrstev treba prilagoditi tudi osebnim preferencam in lastnostim kandidatov za ministre ter razmerjem moči v koaliciji. Organizacija vlade in ministrstev je torej politično dejanje, vendar pa ne more biti povsem poljubno in celo naključno opravilo. Treba je upoštevati nekatere omejitve, ki izhajajo iz logike stvari same ter iz razmerij med oblikovanjem, izvajanjem in nadzorom politik na posameznih področjih.
Za primer vzemimo področje okolja, ki je v novi razdelitvi ministrskih resorjev doživelo največje spremembe. Ministrstvo za okolje in prostor je dobesedno razstavljeno in sestavljeno v dve novi ministrstvi – ministrstvo za okolje, podnebje in energijo ter ministrstvo za naravne vire in prostor. Ob vseh teh mogočih in nemogočih kombinacijah resornih pristojnosti obeh ministrstev se je treba ozreti tudi v zgodovino.
Samostojna ministrstva za okolje so se v razvitih državah začela pojavljati v zgodnjih sedemdesetih letih vzporedno s priznanjem dejstva, da je treba nadzor nad onesnaževanjem ločiti od onesnaževalcev. Ministrstva, ki so pristojna za promet, industrijo ali energetiko, naj ne bi hkrati izvajala tudi nadzora nad onesnaževanjem iz teh sektorjev, saj so nagnjena k sistematičnemu podcenjevanju, celo prikrivanju učinkov onesnaževanja in eksternalizaciji okoljskih stroškov na vso družbo. Marsikdo temu ne bo oporekal, vendar bo hkrati zatrdil, da je bila to okoljska politika prejšnjega stoletja, sodobna okoljska politika se ne omejuje več samo na nadzor izpustov škodljivih snovi »na koncu cevi« (at the end of the pipe), ampak vsebuje številne ukrepe in mehanizme, ki na različnih ravneh zmanjšujejo pritiske na okolje, naravo in zdravje. Že res, vendar to ne odpravlja potrebe po nadzoru nad onesnaževanjem, toliko bolj, ker se pojavljajo vedno nova onesnaževala v zraku, vodi in tleh, ki jih je težje zaznavati, z njimi pa tudi nimamo posebnih izkušenj. Treba je tudi vedeti, da so v Sloveniji klasični okoljski problemi onesnaževanja še vedno pereči in jih še ne moremo varno zaviti v retoriko ozelenitve energije in prometa. Obstaja velika verjetnost, da bosta na novem ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (MOPE) finančno močna in lobistično dobro podprta sektorja energije in prometa prevladala nad razmeroma šibkim področjem okolja, ki izgublja svojo avtonomijo. Navsezadnje imata zelena energija in promet žal tudi nekatere negativne okoljske učinke, ki jih ne smemo zanemariti.
Treba je poudariti, da v pristojnost novega MOPE spadajo tudi presoje vplivov na okolje ter izdajanje okoljevarstvenih soglasij in dovoljenj. Ponazorimo problem: Slovenija bo v prihodnjih nekaj letih morala sprejeti odločitev v zvezi z jedrsko opcijo. Če se bomo (na referendumu) odločili za gradnjo nove JE, se bomo znašli v razmerah, ko bo eno in isto ministrstvo kot pristojno za energetiko sodelovalo kot (posredni) nosilec ali usmerjevalec investicije, kot pristojno za okolje pa bo zadolženo za presojo vplivov na okolje ter izdajo okoljevarstvenih dovoljenj in soglasij. Torej »vse v enem« in pod enim ministrom, brez kakršnih koli »zavor in ravnovesij« (checks and balances). Prav tu je jedro nesporazuma. Zagovorniki novo ministrstvo utemeljujejo s sinergijskimi učinki in poudarjajo, da so v preteklosti mnogi razvojni projekti zastali zaradi nasprotovanj in napetosti med različnimi ministrstvi. Vendar takšne pavšalne ugotovitve ne zmorejo razlikovati med recimo temu birokratsko ležernostjo in upravičenim opozarjanjem na možne negativne posledice določenega projekta. Če se ozremo nazaj, bi bili danes zelo srečni, če bi ob sprejemanju odločitev o gradnji TEŠ 6 določene institucije pokazale več odločnosti pri podeljevanju raznih dovoljenj, ki so omogočila gradnjo. Tudi zgodba z Magno je pokazala, da je bil projekt z vidika okolja izveden v pomembno izboljšani varianti, kot je bil na začetku zastavljen. Skratka, če sinergija pomeni, da neko razvojno politiko ali projekt uresničimo hitreje na način, da relativiziramo vse tiste pripombe in zahteve, ki bi lahko pripeljale do izboljšave projekta z vidika obremenjevanja okolja, se moramo takšni sinergiji upreti.
Področje jedrske varnosti in ionizirajočega sevanja, kot kaže, ostaja na ministrstvu za naravne vire in prostor, kar je seveda smiselno, saj bi v nasprotnem ministrstvo, ki je pristojno za jedrsko elektrarno, skrbelo tudi za jedrsko varnost. Obenem pa je nelogično, saj sta jedrska varnost in ionizirajoče sevanje tipični okoljski zadevi.
Mogoče pa zaskrbljenost zaradi reorganizacije niti ni potrebna. Sodeč po zadnjih osmih mesecih je prav verjetno, da novi minister za okolje, podnebje in energijo do okolja in podnebja sploh ne bo zares prišel. Huda energetska kriza, ki je ministru priletela na mizo od strani, mimo njegove volje, in se izraža v energetski draginji ter posledično energetski revščini, nezanesljivi dobavi zemeljskega plina, predvsem pa ji ni videti konca, bo ministru še naprej jemala glavnino časa in energije za reševanje akutnih problemov energetske oskrbe.
Resno skrb vzbuja tudi delitev pristojnosti varstva narave in okolja na dve ločeni ministrstvi. Naj osvežim zgodovinski spomin. Ko je bilo ustanovljeno ministrstvo za okolje in prostor, narava ni bila v njegovi pristojnosti. Šele Zakon o varstvu okolja (1993) je vzpostavil možnost povezave naravovarstvene politike z okoljsko politiko. Pred tem je bilo varstvo narave v pristojnosti ministrstva za kulturo in sicer kot varstvo naravne dediščine, torej posebej izstopajočih naravnih vrednot in redkih segmentov narave oziroma znamenitosti v varovanih območjih. Tako imenovana profana narava, torej naše vsakodnevno naravno okolje, je ostala zunaj naravovarstvene politike. To se je spremenilo šele s prenosom pristojnosti na MOP, dokončno pa se je utrdilo z Zakonom o ohranjanju narave. Varstvo narave je tako dobilo ustrezno ekosistemsko podlago in utemeljitev. Pravzaprav bi lahko trdili, da sta okoljska in naravovarstvena politika dve plati istega kovanca, se med seboj dopolnjujeta in prepletata ter ju je včasih težko ločiti. Ločitev narave in okolja na dve ministrstvi bo povzročila številne kadrovske in tehnično organizacijske težave, ki utegnejo močno vplivati na učinkovitost okoljevarstvenih in naravovarstvenih politik.
Navsezadnje je vprašljivo je tudi preimenovanje nekdanjega ministrstva za okolje in prostor v ministrstvo za naravne vire in prostor. S pojmom naravni viri pravzaprav usmerimo pozornost samo na tisti del narave, ki za nas, torej za ljudi, funkcionira kot uporaben vir, ne pa za cel spekter narave, ki je seveda mnogo več kot le vir za ljudi. Še več, očitno je, da se celo naravni viri enačijo s pojmom surovine, drugače si ne znam predstavljati, zakaj so novemu staremu ministrstvu priključili pristojnost nad področjem rudarstva. Rudarjenje in sploh izkoriščanje mineralnih surovin (peskokopi, kamnolomi, rudniki) je gospodarska dejavnost in tja tudi sodi. Zapiranje in sanacija rudnikov premoga ter številnih območij izkoriščanja mineralnih surovin, gramoznic in peskokopov sodita v pristojnost izvajalcev teh dejavnosti, ministrstvo, ki je pristojno za okolje in naravo, pa mora poskrbeti, da bo zapiranje potekalo v skladu z okoljevarstvenimi in naravovarstvenimi standardi in predpisi.
dr. Pavel Gantar
Član UO SDZV
Prispevek Naprej v preteklost? je bil objavljen v Dnevnikovem Objektivu 11. februarja 2023.
(fotografija: arhiv CČN Domžale-Kamnik)
