Drugi teden meseca eko izzivov je postregel s čisto novo temo. Tokrat se je vse vrtelo okrog ENERGIJE, izzivi pa so bili kar trije. Prvi je zahteval, da tri dni v tednu ne uporabljam avtomobila (a se vi hecate!?!), drugi mi je prepovedoval uporabo dvigal (OK, to bo šlo), tretji pa je narekoval, naj imam prižgane luči le v prostorih, ki jih uporabljam (mala malica). Uf, ta teden so mi jih pa pošteno naložili, si mislim… Prvi izziv je res najbolj zahteven, saj avtomobil vsakodnevno uporabljam. Če mi bo kateri izmed teh spodletel, bo to prav prvi, si mislim, a se tekom tedna zavem, da sem se pošteno zmotila…
Najprej sem seveda morala narediti natančen načrt. Odločim se, da se bom prvi dan na trening pripeljala s kombiniranjem svojega električnega skiroja in železniškega prometa, drugi dan se bom odpravila z avtobusom, za tretji dan pa bom izkoristila nedeljo, ko nimam treninga in avtomobila tako ali tako ne potrebujem. Razdaljo petnajstih kilometrov, ki jih z avtomobilom prevozim v slabih petnajstih minutah, z vlakom in električnim skirojem opravim v petindvajsetih. To ni niti tako slabo, zato je prvi dan, če v zakup vzamem premraženost zaradi slabega vremena, dokaj zabaven. Ko pa drugi dan uporabim avtobusni prevoz, kar mi s hojo vred vzame 50 minut, se mi počasi začenja dozdevati to, kar sem sumila že od samega začetka – javni potniški promet je katastrofalen. Glede na podatke iz slovenske raziskave, objavljene v monografiji Infrastruktura Slovenije, pri nas razvitost infrastrukture napram ostalim sektorjem precej zaostaja. Država za razvoj infrastrukture nima nikakršne dolgoročne vizije že vse od osamosvojitve, še več, glavna vlaganja so namenjena predvsem v širjenje avtocest, kar zagotovo ne bo spodbudilo ljudi, da se namesto z avtomobilom odpravijo na pot z javnim prevozom.
Ko to pišem, je na svetu že 7,8 milijarde ljudi, do leta 2055 pa naj bi nas bilo že okrog 10 milijard. To pomeni, da se bo potreba po energiji povečala za vsaj 20 odstotkov. Čeprav Evropejci spadamo v svetu med varčnejše, smo v primerjavi z nerazvitim svetom še vedno veliki porabniki energije (vsak od nas je odgovoren za porabo 58 kWh dnevno) in posledično tudi velik onesnaževalec.
Sicer je onesnaževanje v veliki meri odvisno od načina pridobivanja energije – za okolje najbolj obremenjujoča so fosilna goriva, kamor spadajo nafta, premog in zemeljski plin, ki proizvedejo največ toplogrednih plinov. Današnji transport, ki temelji na fosilnih gorivih, predstavlja kar 14 odstotkov vseh svetovnih emisij (največji delež ima letalski promet), pridobivanje elektrike in ogrevanje pa kar 25 odstotkov vseh globalnih izpustov toplogrednih plinov.
Podatki so me, po pravici povedano, šokirali, saj je udobje, ki nam ga nudita energija in mobilnost, postalo povsem samoumevno. In resnici na ljubo – tudi jaz sem se le malokrat vprašala, od kod in za kakšno ceno v odnosu do okolja v moj dom prihaja energija, da lahko vklopim svoj pralni stroj ali si posušim lase. Podobno kot pri odpadkih, ki niso več naša skrb, ko jih odvržemo, je tudi z energijo. Razlika je le v tem, da ne razmišljamo o njenem izvoru, pomembno je le to, da napolni naš telefon ali vključi televizor. Le malo se nas tudi zaveda, da že nedolžna vožnja z dvigalom, ko se počutimo preleni, da bi šli po stopnicah, v resnici pušča ogljični odtis, ki je glavni krivec za podnebne spremembe, te pa predstavljajo pogubo za naš planet. Kolaps ekosistemov, vedno hujše suše, številne poplave, orkani in dvig vodne gladine – vse to se bo zgodilo še v času naših življenj, če ničesar ne spremenimo.
Ob vsem tem se seveda vprašam – kaj pa zelena energija? Tema je zelo široka in ob prebranem težko razberem prave informacije od zavajajočih. Strokovnjaki, laiki in vsak, ki ima pet minut časa, ima kaj za povedati na to temo. Vsekakor pa je nekaj jasno – vetrne elektrarne so krivec za precej manj ptičjih smrti, kot so na primer udomačene mačke, baterije je že mogoče reciklirati in razvijajo se nove tehnologije (kot na primer tehnologija vodikovih celic), ki obetajo praktično ničelne izpuste.
A na drugi strani so tu naftni lobiji…Vem, sliši se kot teorija zarote, ampak na to temo lahko najdemo številne dokumentarne filme, ki glasno opozarjajo na trenutno premoč naftne industrije, ki prežema praktično vsak kotiček našega vsakdana. Borijo se za obstanek in so za to pripravljene narediti resnično marsikaj. Lahko si privoščijo nižati cene, podkupovati senatorje in druge politične vplivneže ter posledično vplivati na okoljsko, infrastrukturno in razvojno politiko.
Ponovno me začenja preplavljati občutek nemoči. Dejstvo je, da je dandanes skoraj nemogoče živeti, ne da bi na tak ali drugačen način onesnaževali ali uničevali okolja. In ravno ta ugotovitev mi ponovno ne dovoli spati. Kdo smo? Kako smo prišli do te točke? Kako naprej?
Kjer je volja, tam je pot, si rečem, in se tako kot prvi teden vprašam, kaj lahko sama naredim za boljši jutri. Rešitev se skriva v ozaveščanju ter izobraževanju in če lahko sama kaj spremenim, je to že prvi korak. Lahko si večkrat brez sušilnika posušim lase, perilo sušim na sušilu namesto v sušilnem stroju, če ni nujno, ne uporabljam dvigal, kupujem varčne aparate, čistim led iz zamrzovalnika, grelnik vode zamenjam za mikrovalovno pečico (ki porabi bistveno manj energije), kuham s pokrovkami ali ekonom lonci, pozimi temperaturo v prostoru spustim za dve stopinji in jo poleti za prav toliko zvišam, ter za konec – redno ugašam luči v prostorih, ki jih ne uporabljam. To je bil tudi eden izmed treh izzivov, s katerim sem na moje presenečenje in nekoliko manjše presenečenje mojega energijsko ozaveščenega fanta, imela tudi največ težav. In prav to je dobra stran porazov, saj nam ti pokažejo, kje je še prostor za napredek.
Se beremo naslednji teden 😉
Urša Kragelj
