Razpravo med člani Slovenskega društva za zaščito voda že mesece spodbuja nekaj vročih okoljskih projektov, vlogi strokovnjakov v njih in odločitvah odločevalcev. Te dni smo iz medijev izvedeli, da je podpisana pogodba za izdelavo projektne, prostorske in investicijske dokumentacije do faze za pridobitev gradbenega dovoljenja za investicijski projekt ureditve oskrbe prebivalstva s pitno vodo slovenske Istre in kraškega zaledja. Napovedujemo, da se bo tudi v primeru tega projekta ponovila zgodba razvpitih slovenskih okoljskih projektov: investitor, ki se mu mudi in ki si ni vzel dovolj časa za soočenja strokovnih mnenj, ki bi odpravila večino dvomov, vstopa v fazo priprave dokumentacije za en idejni projekt od morda več možnih, poti nazaj pa ne bo. Ne glede na to, da investitor trdi, da bodo vse dileme razčiščene med procesom in v fazi presoje vplivov na okolje, temu ne bo tako, saj presoja vplivov na okolje ni namenjena pripravi idejne zasnove projekta. Del stroke, ki ima kaj povedati, na projekt ne bo imel niti najmanjšega vpliva.
Pritrjujemo vsem deležnikom, ki ugotavljajo, da je skrajni čas, da je oskrbo s pitno vodo na tem delu Slovenije treba urediti, da imamo strokovnjake, znanja in izkušnje. Z druge strani slišimo, da se mudi in da je v 21. stoletju skorajda že strokoven in političen fiasko, da rešitve Slovenija še nima. Namen tega prispevka nikakor ni oporekati, da je izgradnja akumulacije na potoku Suhorica najboljša možna rešitev. Morda je, a zaključene razprave o tem ni bilo. Kljub zatrjevanju pristojnih, da ne gre za končno odločitev in da bosta stroka in javnost v razpravo vključeni, je seveda dejstvo, da bi bila kakršna koli drugačna rešitev od te, ki bo obravnavana, tudi glede na to, da bomo za projekt namenili nekaj milijonov evrov, nenavadna. Trdno pa zagovarjamo stališče, da je tudi v tem projektu premalo pozornosti namenjeno zelo pomembni fazi vsakega projekta: to je, da deležniki pred dokončno odločitvijo o idejni zasnovi sedejo za isto mizo in se pogovarjajo toliko časa, da se odpravi večina dvomov. To je lahko zelo naporna in časovno potratna faza projekta, ampak brez vključevanja potreb vseh deležnikov v tej fazi bo investitor naletel na povsem nepotrebne proteste okoljevarstvenih skupin in morda še koga, ki ga je iz procesa izključil v prepričanju, da bo pozicija moči zadoščala za realizacijo projekta.
Kaj je torej treba spremeniti v slovenski zakonodaji, ki vpliva na naravo, okolje in prostor, da bomo okolje in naravo res pravočasno in trajno zavarovali pred lastnimi nespametnostmi?
V SDZV menimo, da je okoljska zakonodaja kljub nekaterim slabim praksam in nezadovoljstvu okolijskih nevladnih organizacij v RS zapisana na način, ki omogoča vključevanje stroke in javnosti, a pod določenimi pogoji, ki jih ni vedno moč zapisati v zakonodajo in jih uvrščamo v primere dobre prakse tam, kjer v družbi ne zmagujejo izključno finančno ali trenutno politično najmočnejši. Investitorji bodo morali prepoznati, da pravočasno vključevanje različnih deležnikov prinaša številne prednosti in predvsem odpravlja razloge, da bi deležniki kot stranski udeleženci vstopili v projekt v kasnejših fazah in ga ovirali. Učinkovitega načina, kako to izvesti, ne more predpisati nihče. Stranski udeleženci v projektu niso več nezanemarljiv trn v peti, a če je komunikacija vzpostavljena v kar najbolj zgodnji fazi, bo z vidika interesov investitorja neželenih oporekanj občutno manj.
Problem vodenja velikih slovenskih okoljskih projektov so torej povsem zastarele prakse pri posegih v prostor, v katerih se različna strokovna mnenja ne soočijo ali se ne soočijo pravočasno in zato povzročajo težave v nadaljevanju postopka, povzročajo pa lahko celo okoljsko škodo. Ali je investitor poskrbel za odprto, dovolj široko in dalj časa trajajočo strokovno razpravo v primeru projekta Magna, hidroelektrarn na Savi in Muri, oskrbi slovenske Istre? Seveda z resnim namenom izluščiti za večino strokovnjakov in interesnih skupin najbolj sprejemljivo variantno rešitev še pred pripravo projekta? Vse razprave v kasnejših obdobjih projekta lahko izboljšajo samo še drobne detajle, nikakor pa niso prvenstveno namenjene temu, da se projekti spremenijo v konceptu ali da se celo zaustavljajo. Nihče si ne želi zoperstavljati dobrim projektom. To bi bil še en strel v koleno za stroko, nevladne organizacije in celotno družbo.
Ključno vodilo sodobnega upravljanja s prostorom je, da sta stroka in javnost pravočasno vključeni v projekte, in to ne le na deklarativnem nivoju. Javnost v postopkih ne sodeluje le zaradi določb, ki jih omogoča neka zakonodaja, ampak z resničnim namenom, da se izkristalizirajo najboljše ideje. In pomembno je, da se to zgodi v fazi, ko je možno idejno zasnovo še spremeniti ali idejo celo opustiti. Ko se kolesje prične vrteti, je še ena priložnost praktično spet zamujena.
Dr. Brigita Jamnik, Slovensko društvo za zaščito voda
Naslovna fotografija: Photo by Johnny McClung on Unsplash
Vključitev stroke in javnosti v iskanje rešitev in sprejemanje odločitev je turbulenten proces. Cilj je sprejemljiva odločitev za večino deležnikov, ki je pogoj za prihranek časa in finančnih sredstev, saj izvedba od odločitve dalje poteka tekoče. V primeru enostranskih odločitev pa je izvedba pogosto najbolj turbulentna faza projekta.
