Čisto ali čisteje?
Mednarodni dan čiste energije – 26. januar
Mihael Brenčič
S problematiko načrtovanja, projektiranja, izgradnje in vplivov večjih energetskih objektov se tako ali drugače srečujem že celo svojo strokovno kariero, tako rekoč od začetka mojega profesionalnega razvoja, čeprav pri tem moje znanje in izkušnje ne segajo neposredno na področje energetike, temveč na področje inženirske hidrogeologije in geotehnike ter njene uporabe v energetiki. Tako sem bil soudeležen pri gradnji novih elektrarn na reki Soči, pri načrtovanju nekaterih manjših hidroelektrarn in črpalnih elektrarn, predvsem pa sem se vse do svojega odhoda na fakulteto in v akademske vode zelo veliko ukvarjal s problematiko nizko in srednje radioaktivnih odpadkov (NSRAO) ter z drugimi odlagališči odpadkov, ki so tako ali drugače povezana z jedrsko energijo. Kot univerzitetni profesor sem se z energetskimi objekti srečeval le še občasno kot recenzent. Pri naštevanju mojih interakcij z energetiko pa ne morem mimo uporabe geotermalne energije, ki tudi v Sloveniji postaja iz leta v leto pomembnejša. Bolj ali manj naključje je naneslo, da sem se konec leta 2022 znašel sredi javnih razprav o Zakonu o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel konec junija 2023. Ko naštevam vse to, ugotavljam, da mojih interakcij z energetiko ni malo. Delo na energetskih objektih je bilo zame z inženirskega vidika vedno zelo zanimivo in mi je predstavljalo intelektualni izziv. Hkrati pa sem na svojih številnih poteh opazoval, kako zelo z energetskimi objekti spreminjamo posamezne komponente vodnega kroga. Ob tem so se mi zastavila številna vprašanja, ki sodijo na področje okoljske etike. Ne tako redko sem se znašel v precepu, pred dilemami, ki jih nisem znal razrešiti; kaj je tisto, kar pretehta, korist družbe ali korist narave? Zapis, ki sledi, je rezultat številnih premislekov in del nekega drugega obsežnejšega besedila, ki je še v nastajanju, o vplivih inženirskih posegov na vodno okolje, med katere sodijo tudi elektroenergetski objekti.
Mednarodni dan čiste energije je zato kot nalašč, da svoj odnos do problematike čiste energije pretresem nekoliko podrobneje in kritično. To je dan, ki ga je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) razglasila šele pred kratkim, 25. avgusta 2023. Razglasila ga je z namenom spodbujanja izvajanja ukrepov in aktivnosti za pravičen in vključujoč prehod k čistim virom energije. Tak prehod naj bi v prihodnje izboljšal življenjske pogoje vseh prebivalcev planeta in pripomogel k čistejšemu razvoju. Za ta dan so se v OZN odločili, ker je bila 26. januarja leta 2009 ustanovljena nevladna Mednarodna agencija za obnovljivo energijo (angl. International Renewable Energy Agency – IRENA). To je še eden tistih dni, katerih obeleževanje so diplomati sprejeli v zadnjih letih z namenom spodbujanja trajnostnega razvoja. Nekoliko cinično bi lahko zapisali, da je ta dan med tistimi , ki spodbujajo inflacijo mednarodnih ali svetovnih dni.
Slika 1: Pogled na termoelektrarno Šotanj iz zraka (vir slike: Wikipedia).
Že vrabci na strehi čivkajo, da so emisije toplogrednih plinov, ki v veliki meri izvirajo prav iz energetske proizvodnje, glavni krivec za globalno segrevanje podnebja in za vse stranske posledice, ki so rezultat tega. Med te posledice prištevamo tudi pospeševanje vodnega kroga, zaradi katerega se vedno bolj soočamo z ekstremnimi hidrološkimi dogodki, na eni strani s poplavami in na drugi strani s sušami. S tem se vse pogosteje soočamo tudi v Sloveniji, spomnimo se na poplave v začetku avgusta 2023 in na dolgotrajno sušo v letu 2022. Le še najbolj radikalni podnebni skeptiki nasprotujejo dognanjem klimatskih in hidroloških znanosti ter povezovanju povečane incidence naravnih nesreč s segrevanjem ozračja. Zato je več kot na dlani, da moramo proti temu ukrepati na vseh ravneh sodobne družbe, na globalni, regionalni in lokalni ravni. In kakor kažejo meritve različnih podnebnih in hidroloških spremenljivk, predvsem pa škode, ki pri tem nastajajo, nam to ne gre najbolje od rok. Preveč je interesov, ki so v svoji osnovi tako raznoliki, da bi jih bilo mogoče uskladiti. Nekateri od interesov, s katerimi usklajujemo boj proti podnebnim spremembam, pa so dolgoročno škodljivi in bi zato morali biti nesprejemljivi.
Čistejša energija je gotovo eden od korakov v pravi smeri pri zmanjševanju vplivov energetskega sektorja na spremembe podnebja. Proizvodnja idealne čiste energije je tista, s katero ne povzročimo vplivov na okolje. Vendar je to le teoretični koncept (včasih tudi propagandno populističen), h kateremu lahko stremimo, ne moremo pa ga doseči. Željo po proizvodnji povsem čiste energije bi lahko opredelili z metaforo (matematične) limite; cilju se lahko približujemo poljubno dolgo, dosegli pa ga ne bomo nikoli. Z daljšo teoretično razpravo bi lahko pokazali, da je nezmožnost proizvodnje čiste energije posledica termodinamskih zakonov. Entropija, ki jo poenostavljeno enačimo z neredom, se v vsakem sistemu, naravnem ali umetnem, s časom povečuje. Vplivi človeka na sisteme okolja, prostora in narave[1] so vedno prisotni, in vedno, ko je človek v interakcijami z njimi, nanje tudi vpliva in jih spreminja. Vpliva ni le takrat, ko je človek povsem odsoten. Tudi ta popolna odsotnost je le še en teoretičen koncept. Vsaka človekova dejavnost ima številne vplive na svet, v katerem živi. Pri njegovih dejavnostih vpliv nikoli ni le posamezen in nikoli vplivi niso medsebojno neodvisni ter samostojni, vedno potekajo v vzročno posledičnih verigah, ki se pogosto razvijajo v smereh, ki jih ne moremo obvladovati. Vplivov človeka na svet je vedno mnogo, nekatere razumemo in jih znamo opredeliti, drugih ne poznamo in jih zaradi tega ne moremo opredeliti.
Slika 2: Pogled na jedrsko elektrarno Krško, na reki Savi vidimo zajezitev, ki je namenjena zajemu hladilne vode (vir slike: Wikipedia).
Dotaknimo se sedaj na kratko vplivov proizvodnje energije na vodni krog. Vpliv hidroelektrarn na vodni krog je dobro znan. Ne glede na to, s kakšno hidroelektrarno imamo opraviti, veliko ali majhno, akumulacijsko, pretočno ali črpalno, ta povsem spremeni značaj vodotoka, na katerem je postavljena. Hidroelektrarna spremeni časovno in prostorsko porazadelitev vode, spremeni transport plavja in sedimentov, zaradi česar se prično spreminjati geomorfološki procesi vzdolž vodotoka in s tem tudi podoba pokrajine. Vse to za seboj potegne spremembe ekosistemov in tudi poselitvene vzorce ter rabo prostora. Zagovorniki gradnje hidroelektrarn pogosto navajajo, da predstavljajo učinkovito zaščito pred poplavami, a prav v Sloveniji smo bili kar nekajkrat priča, da temu ni vedno tako. Tudi proizvodnja energije iz fosilnih goriv in jedrske energije ni mogoča brez prisotnosti vode, ki je ključna pri hlajenju in odvajanju odvečne toplote. V ta namen se zelo poseže v struge vodotokov, nemalokrat z velikimi regulacijami in zajezitvami.
Zaradi tega, ker pri jedrski energiji ne nastajajo emisije toplogrednih plinov (v nekaterih primerih tudi to ne drži, primer je vodna para, ki nastane pri hlajenju), se je v zadnjem desetletju odnos javnosti do nje zelo spremenil. Še nedolgo tega povsem nesprejemljivi vir energije, ko so nekatere evropske države rabo jedrske energije povsem prepovedale (npr. Nemčija, Avstrija), je skoraj čez noč postal družbeno sprejemljiv vir, za katerega se ne sprašujemo več, kakšne so lahko njegove posledice. Pozabili smo na Černobil, Otok treh milj in Fukushimo, da številnih manjših jedrsko pogojenih nesreč, ki so širši javnosti neznane, niti ne naštevamo. Pozabili smo tudi, da je jedrska energija v veliki meri povezana z oboroževanjem in geopoltično močjo. V javnosti so se celo pojavile peticije, podpisane s strani pomembnih naravoslovcev, ki spodbujajo jedrsko energijo, z njo naj bi zaščitili vodotoke in v njih prisotne ekosisteme, ker na njih ne bi bilo potrebno graditi hidroelektrarn.
Slika 3: Hidroelektrarna Medvode na reki Savi ob odprtem prelivnem polju (vir slike: Wikipedia).
Toda, ali proizvodnja čiste energije sploh obstaja? Ne. Različni proizvodni procesi energije se med seboj razlikujejo le po vplivih na okolje, prostor in naravo, te pa opredelimo na podlagi prevladujočega vrednostnega sistema in prevladujoče moči v družbi, kjer poteka proizvodnja energije. Oglejmo si to tezo nekoliko podrobneje. Za začetek jo ilustrirajmo z nekaj splošno znanimi primeri. Švedski nobelovec Arrhenius (1859-1927) je že konec 19. stoletja podal dokaze za segrevanje ozračja zaradi emisij CO2, ki so posledica uporabe fosilnih goriv. Od takrat naprej znanost opozarja na škodljive posledice njihove uporabe. Od leta 1988 dalje, ko je bil ustanovljen Medvladni forum za podnebne spremembe – IPCC, pa je s temi opozorili seznanjena tudi širša javnost. Skorajda ne mine dan, da preko medijev ne bi bili deležni kakega od njihovih opozoril. Ta opozorila so jasna in nedvoumna, če jih vzamemo resno, pa tudi nadvse zaskrbljujoča. V letu 2024 smo na mednarodni ravni še vedno daleč od trdno zavezujočih dogovorov, s pomočjo katerih bi na globalni ravni zadovoljivo zmanjšali emisije toplogrednih plinov. Pa tudi na regionalnem nivoju se pogosto sprejemajo odločitve, ki so povsem v nasprotju s temi spoznanji. V Sloveniji je primer neupoštevanja dejstev o spremembah podnebja gradnja šestega bloka termoelektrarne Šoštanj. Ne glede na to, da je bil do te gradnje tako v civilni družbi kot v delu politike prisoten zelo močan odpor, ta objekt dokazuje, da je prevladal sistem vrednot in moči, ki je takšno gradnjo opravičeval. Pri proizvodnji jedrske energije poznamo številne potencialne negativne učinke na okolje, prostor in naravo, pa je ne glede na to začelo prevladovati mnenje, da odsotnost emisij CO2 pri proizvodnji elektrike iz tega vira prevlada nad ostalimi potencialnimi posledicami. Tudi v tem primeru je v igri vrednotenje, tehtanje med enimi in drugimi potencialnimi negativnimi učinki. Podobno tehtanje med različnimi učinki in vplivi je prisotno tudi pri procesu prehoda v bolj trajnostni transport. Električna vozila, ki so del tega prehoda, delujejo s pomočjo akumulatorjev in baterij, ki vsebujejo redke kovine, katerih globalna porazdelitev je zelo neenakomerna, njihovo pridobivanje pa je povezano z nezanemarljivimi vplivi na okolje in na družbe, kjer se ta rudišča nahajajo.
Slika 4: Hidroelektrarna Dravograd na reki Dravi (vir slike: Wikipedia).
Pri proizvodnji energije je tako kot pri drugih posegih v okolje, prostor in naravo, vedno prisotno tehtanje med različnimi posledicami in koristmi. Primer takšnega tehtanja je postopek presoje vplivov na okolje, znan pod kratico PVO, katerega sposobnost presojanja pa je omejena. PVO že po svojem ustroju ne more presoditi vsega, ker je vnaprej predpisan in določen. Izhaja iz pravne ureditve varstva okolja, zato je povezan z vrednostnim sistemom in družbeno močjo. Če PVO uvrstimo v kontekst eksplicitnega preverjanja razmerja med stroški in dobrobitjo, pa se pri vsakem posegu odvija tudi implicitno presojanje, ki izhaja iz vrednot in vrednostnega sistema. Pogosto se ne zavedamo, da so nekatere naše odločitve rezultat prepričanja in ne objektivne presoje. Tako so tudi vse odločitve o proizvodnji čiste energije rezultat naše odločitve o tem, kaj povzroča manjše in kaj večje vplive. Mi smo tisti, ki odločimo, kaj je bolj škodljivo in kaj manj.
Na današnji stopnji razvoja potrebujemo energijo, zlasti v obliki elektrike. Brez nje ne bi nastal niti moj prispevek niti ga ne bi mogli prebrati. Svet brez elektrike in drugih vrst energije, ki jih danes proizvaja človeštvo, bi se ustavil. Z dostopom do virov energije je tesno povezan tudi razvoj in življenski standard. To je zelo dobro razumel Lenin (1870-1924), vodja Oktobrske revolucije, ki je izrekel znano krilatico: »Komunizem je sovjetska oblast plus elektrifikacija«. Vendar tak razvoj ne more iti v nedogled. V kontekstu boja proti podnebnim spremembam se vedno bolj uveljavlja prepričanje, da kapitalistični model razvoja, ki temelji na rasti bruto domačega družbenega proizvoda – BDP in s tem uporabi naravnih virov, dolgoročno ni vzdržen in da ne more obstati. Sedanja generacija tako potrebnega preskoka iz sedanjega v drug trajnostni družbeni sistem ne bo sposobna, do teh sprememb bo morda prišlo šele v prihodnosti. Čeprav to zveni kot »šloganje« ali kot antiutopična grožnja, vse današnje znanje kaže, da se bo ob nadaljevanju sedanjih ekonomskih praks sistem sedanjega podnebja zelo spremenil, radikalno rečeno, sesul.
Koncept rasti BDP je tesno povezan z rastjo porabe energije. Dokler bomo svojo eksistenco utemeljevali le na modelu rasti, moramo preiti vsaj na čistejšo proizvodnjo energije, kot jo imamo sedaj. Čista proizvodnja energije namreč ne obstaja.
[1] Razlikovanje med okoljem, prostorom in naravo je koncept, ki v veliki meri izhaja iz sodobne zakonodaje in razdelitve pristojnosti med posameznimi državno upravnimi sektorji.To so koncepti, ki smo jih v Sloveniji v veliki meri prevzeli iz evropske zakonodaje. Teorija, ki se ukvarja z vplivi človeka na materialni in nematerialni svet, ki ga obdaja, le s težavo postavlja jasne in natančno definirane meje med temi pojmi. Razprava o definicijah teh komponent sveta in meja med njimi bi bila zanimiva, vendar presega značaj zapisa v obliki bloga.
