Scroll Top

Odlična knjiga »Štirje elementi: 1 – Voda«

Odlična knjiga »Štirje elementi: 1 – Voda«, katalog razstave Posavskega muzeja iz Brežic

Uroš Krajnc

Ko sem zbiral podatke za blog o vodnjakih na slovenskih gradovih, sem po naključju naletel na knjigo »Štirje elementi: 1 – Voda« [interdisciplinarna razstava, 8. 12. 2016-1. 6. 2018], Založništvo in izdelava – Brežice: Posavski muzej, 2017. ISBN – 978-961-6701-11-2, Avtor Černelič Krošelj, Alenka | Dejak, Vlasta | Lorber, Oži | Počkar, Ivanka | Puhar, Jana, 1981- | Kolar, Boštjan, 1986, Drugi avtorji Štaleker Devčić, Petra | Skrivalnik, Silvija | Cizel, Alenka, 1970- | Molan, Gregor | Podgoršek, Vlado, 1938- | Zupančič, Polona, oblikovalka, 1960- | Teppey, Jožica, 1929-2022, COBISS.SI-ID – 290317824.

Knjiga me je zelo pritegnila, zlasti kot vodarja, ki se je celo profesionalno kariero ukvarjal z vodami. Knjigo odlikuje celovit pogled na vse odseve vode na družbo, na katere kot ozko specializirani strokovnjaki za posamezna področja voda večkrat pozabljamo. Kot nekdanjega prebivalca Posavja, ki je v osnovni in srednji šoli živel v Sevnici in obiskoval brežiško gimnazijo, pa me razveseljujejo tako vode kot kraji v Posavju, ki jih redno obiskujem.

V tem članku podajam skrajšane povzetke člankov v katalogu, iz njega so tudi povzete vse slike.

 

Slika1: Naslovna stran knjige – kataloga.

 

Vsebina knjige – kataloga razstave – je naslednja:

Štirje elementi: 1— VODA: Če ni vode, ni življenja

Štirje elementi: voda, ogenj, zemlja, zrak

Viteška dvorana: Štirje prizori, povezani z vodo

Voda — nesnovna dediščina

Svetniki in zavetniki krščanskega sveta, povezani z vodo

Rimsko mesto Neviodunum

Oskrba z vodo

Vodnjak na dvorišču gradu Brežice

Vodovodni stolp

Poplavna Vrbina, krškopoljci in Napoleon

Mejni deželni kamni

Rečne poti, brodovi in mostovi na Savi in Krki

Posavski kraji ob Savi, Krki in Sotli na starih razglednicah

Priimki in kraji v Posavju z imeni, povezanimi z vodo

Letovišča, kopališča, zdravilišči

Franjo Stiplovšek in voda

Alenka Gerlovič in voda

O vodi v umetnosti

Katalog predmetov

 

Začnimo z mislijo o štirih elementih. Grad Brežice je najvidnejša stavba v Brežicah, v njej domuje Posavski muzej Brežice s številnimi zbirkami, v viteški dvorani potekajo številne prireditve.

Viteška dvorana je edinstvena in največja v celoti poslikana baročna dvorana na Slovenskem, ki je bila restavrirana  med letoma 2011 in 2015. . Avtor poslikav je slikar slovenskega rodu Frančišek Karl Remb (Radovljica, 1675–Dunaj, 1718), ki je dvorano poslikal z motivi antične mitologije, kjer imajo osrednje mesto štirje temeljni elementi – voda, zrak, zemlja in ogenj, ki soustvarjajo naš svet. Muzej je za prvo razstavo izbral vodo in jo oblikoval s predmeti, ki jih povezuje oziroma simbolizira voda, ter jih muzej hrani že desetletja. Razstava je opozarjala na različne zvrsti premične kulturne dediščine, predstavljala  različne načine življenja z vodo in ob vodi, govorila o prečenju voda, iskanju, shranjevanju, uporabi in odnosu do pitne in drugih voda, o človekovem ustvarjanju, sožitju z vodo in skrbi zanjo.

Po filozofsko-kozmološkem konceptu je vse stvarstvo umeščeno v štiri elemente, čemur pritrjuje tudi sodobna znanstvena teza o štirih temeljnih sestavinah, tudi telesnih sokovih, ki naj bi uravnavali naše telesno zdravje in počutje. Elementi se med seboj povezujejo v času in prostoru. V izročilu Grkov štirje elementi prehajajo in se spreminjajo eden v drugega. Upoštevanje elementov kot simbolov povezuje astrologijo z antično doktrino velikih filozofov: Pitagore, Empedokla, Platona, Aristotela in drugih. Življenje je manifestacija elementov, ki določajo bistvo naravnih sil, kajti narava rojeva in uničuje s pomočjo vode, zraka, ognja in zemlje. Vsak element je nastal iz kombinacije dveh prvobitnih načel: voda iz mrazu in vlage, vsak izmed štirih elementov predstavlja eno stanje, voda tekoče. Vsakemu izmed elementov pripada tudi skupek življenjskih danosti, kjer se potek ciklusa začenja z elementom vodo.

Element vode označuje: zimo (zrak — pomlad, ogenj — poletje, zemlja — jesen); čas od polnoči do sončnega vzhoda (zrak — od sončnega vzhoda do poldneva, ogenj — od poldneva do sončnega zahoda, zemlja — od sončnega zahoda do polnoči); flegmatični temperament (zrak — sangvinični, ogenj — kolerični, zemlja — melanholični); otroštvo (zrak — mladost, ogenj — zrelost, zemlja — starost); oblikovanje (zrak — razcvet, ogenj — zrelost, zemlja — zaton); Elementu vode ustrezajo občutljivost, čustvenost in nagon. Zodiakalna znamenja elementa vode so rak, škorpijon, ribi. Simbol vode so valovi.

Na vzhodni strani obočnega dela prehoda stene v strop Viteške dvorane ponazarjajo alegorijo elementa vode (Aqua) štirje prizori iz grške mitologije. Ker nam je ta manj znana, izdvajam od štirih le dva prizora. Prvi se nanaša na dramatičen prizor iz legende Pirama in Tisbe ter prikazuje zgodbo o nesrečnih zaljubljencih, ki so jima starši branili njuno ljubezen. Med avtorji, ki jih je kasneje navdihnila tragična zgodba o Piramu in Tisbi, je bil tudi Shakespeare. Angleški dramatik jo je najprej upodobil v Senu kresne noči, nato pa v Romeu in Juliji. Prav zaradi literarne slave slednje je spomin na antična ljubimca zbledel.

 

Slika 2: Priam in Tisba.

Drugi prizor prikazuje v bika spremenjenega boga Zevsa, ki je ugrabil svojo izvoljenko Evropo in jo preko oceana ponesel na otok Kreto. Ta del sveta, kjer je bivala, se je odslej po njej imenoval Evropa.

 

Slika 3: Ugrabitev Evrope.

Čaščenje voda v Posavju

Tisočletja čaščenja vode v Posavju, tako iz strahu pred njo kot iz spoštovanja do njene veličastnosti, moči in uporabnosti, so povezana tudi z gospodarskim pomenom toka reke Save. Vodne poti so v prazgodovini, antiki in še dolgo v novi vek v veliki meri izkoriščali za prevoz blaga. V povezavi s srečno plovbo so častili tudi lokalna vodna božanstva, kot sta Savus in Adsaluta, katerih izvor najverjetneje sega še v predrimski čas. Savusa so častili vzdolž celega toka Save v nasprotju z Adsaluto, katere čaščenje je bilo omejeno na področje brzic med zaselkom Sava in Radečami.

Voda je snov z nesnovnimi razsežnostmi. Napoveduje rojstvo otroka kot porodna voda, krstna ga pelje v občestvo vernikov. Voda umiva umrlega, s kropilno vodo se od njega poslovimo. Voda je čudodelka, tudi ko ima moč blagoslova in z njo poškropijo domačijo, izganjajo hudobce in druge zle sile. Vsaka hiša je zato hranila stekleničko blagoslovljene vode, iz kropivčka v veži so se z njo prekrižali, častili so studence in izvire, se z jutranjo roso umivali in šli z vodo trikrat čez obraz, da bi se ubranili pred vsem zlim.

Svetniki in zavetniki krščanskega sveta, povezani z vodo

V preteklih stoletjih si je ljudstvo v krščanskem svetu med svetniki izbralo zavetnike pred raznimi nesrečami in nevarnostmi. Predvsem k svetemu Miklavžu (Nikolaju — njemu je posvečena župnijska cerkev v Sevnici) so se obračali ljudje, kadar so imeli opravka z vodo. Sveti Anton Padovanski je bil zaščitnik proti brodolomu, zato so se mu priporočali mornarji, splavarji in vsi tisti, ki so pluli po nevarnih vodah, rekah in morjih. Zagotovo pa je med najbolj znanimi zavetniki ladjarjev, splavarjev in mornarjev, ki so ga pogosto upodabljali ob mostovih, sveti Janez Nepomuk.

Rimsko mesto Neviodunum

Največja rimskodobna naselbina v Posavju je bilo mesto Neviodunum. Njegov mestni areal je obsegal območje današnje vasi Drnovo, upravno-administrativno področje pa je obsegalo celotno območje današnjega Posavja, Dolenjske in Bele krajine. Po vzoru rimskih mest je imel Neviodunum vzorno urejeno infrastrukturo z mrežo cest, vodovodom in kanalizacijo. Vodovod, ki je dovajal vodo iz zajetja Vir pri vasi Izvir v Gorjancih, je bil zgrajen v 2. stoletju. Drugi vodovod je Neviodunum oskrboval z vodo izpod Trške gore. Mesto je imelo tudi številne vodnjake.

 

Slika 4: Neviodunum.

Oskrba z vodo

Prebivalci na območju Posavja so se v preteklosti oskrbovali s pitno vodo iz izvirov in vodnjakov. Vodnjake so zgradili na vodnem viru ob hišah, na dvoriščih kmečkih domačij, gradov in samostanov, na mestnih in tržnih ulicah ter ob cestah. Menihi trapisti z gradu Rajhenburg (danes Bretanica) so že leta 1892 v grajsko stavbo s pomočjo hidravličnega ovna napeljali vodovod za potrebe svoje gospodarske dejavnosti. Hidravlični oven je danes skoraj neznan stroj, ki omogoča prečrpavanje vode iz nižje v višje ležeč kraj. Za to opravilo ne potrebuje tujega pogona, ampak izkoristi padec vode, s katero se napaja hidravlični oven. Brežice so svoj vodovod dobile leta 1914, pred tem pa so se meščani oskrbovali z vodo iz šestih mestnih vodnjakov, ki so bili postavljeni na glavni ulici, in še iz nekaj drugih vodnjakov v stranskih ulicah. Tudi lastnik rudnika Krmelj Andrej Jakil je imel že med prvo svetovno vojno svoj lastni vodovod. V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja so se uveljavile litoželezne črpalke. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja so vodnjaki začeli izgubljati nekdanji pomen. Skoraj na vsem slovenskem ozemlju so bili v vse kraje in domove napeljani vodovodi, ki so zagotovili varno oskrbo pitno s pitno vodo in so ljudem izboljšali kakovost življenja. Večina vodovodov na podeželju je bila zgrajena z udarniškim in prostovoljnim delom krajanov, ki so z lopato, krampom in samokolnico delali na izkopu in zasutju trase vodovoda. S prostovoljnim delom je bil leta 1981 zgrajen tudi 7 km dolgi vodovod, speljan izpod Lisce po dolini Sevnične v Sevnico.

Vodnjak na dvorišču gradu Brežice

Že proti koncu 18. stoletja so kartografi pri opisu grajske stavbe omenjali, da se nahaja sredi notranjega grajskega dvorišča vodnjak. Kdaj natančno je bil izkopan, ni znano, vendar na podlagi razglednic, ki kažejo dvorišče, vodnjaka pred 2. svetovno vojno ni bilo več. Najverjetneje je bil vzet iz uporabe, ko so Brežice dobile vodovod. Pri prenovi dvorišča leta 1976, ko se je nivo tal znižal, se je pokazal s kamnom pozidan jašek vodnjaka, ki v globino meri 18 m. Najverjetneje so nekoč vodo dvigovali neposredno s posodo ali vedrom na verigi, morda vrvi, z navijanjem na vreteno ali čez škripec in vreteno, ali samo čez škripec na kovanem nosilnem boku, kar je značilno za ta tip vodnjakov nizkega horizonta.

Najverjetneje pa so prebivalci gradu vodo za vsakodnevne potrebe pridobivali tudi v vodnjaku desno od vhoda, zunaj grajske stavbe, ki je danes zakrit v razpadajoči škarpi. Tam je prav tako star vodnjak, katerega sestavni del je podtalni izvir vode in ne zbiralnik, kakršne so praviloma gradili v bližini stavb.

Vodovodni stolp

Vodovodni stolp je ena najvidnejših znamenitosti v Brežicah, kulturni spomenik in simbol mesta Brežice, ki s svojo višino, vitkostjo in mogočnostjo odločilno oblikuje podobo mesta. Stoji na vzhodni strani zgodovinskega mestnega jedra na ostankih srednjeveškega mestnega obzidja in je daleč viden po vsej brežiško-krški ravnini. O vodnem stolpu sem napisal blog 8. decembra 2022.

 

Slika 5: ldejni načrt za izgradnjo vodovodnega stolpa v Brežicah, G. Rumpel, Dunaj, 1910 (hrani: KOP Brežice, d. d.).

Poplavna Vrbina, krškopoljci in Napoleon

S poplavnim območjem, sicer bogatim s podtalnico in toplimi vrelci, so stoletja umno gospodarili v kmetijskem, gozdarskem, Iovnem in ribolovnem pogledu, v svinjereji pa je od tod dobila ime edinstvena pasma prašičev krškopoljcev.

Krško polje na desni strani Save skoraj nima vodotokov, ravnica je znana po rodovitnih njivah, travnikih in sadovnjakih, od leta 1984 pa predvsem po Nuklearni elektrarni Krško, poslovni coni Vrbina in Gen energiji. Brežiško polje na levem bregu Save je Vrbina — naplavna ravnica ob Savi, s precej vodnatimi potoki. Z regulacijami so večino strug izravnali in ustalili, sedaj pa je z izgradnjo hidroelektrarne Brežice dobila popolnoma spremenjeni videz in vlogo.

Vrbina je ime dobila po glavatih vrbah, ki so jih ljudje imeli za mejnike, iz vrbovih šib so pletli košare in z njimi vezali vinsko trto. Kot nevarno so jo bržčas doživeli Napoleonovi vojaki iz časa ilirskih provinc. Ustno izročilo stare brežiške rodbine govori o živo videni Napoleonovi vojski v Brežicah. Nekega jutra so pod mestom opazili, kako po grmovju in drevesih visijo rdeče hlače in modri suknjiči francoskih vojakov, ki so jih pred spanjem odložili. Med taborjenjem v Vrbini jih je presenetila poplava, tako da se niso imeli časa niti obleči.

Poplave

Poplave so na območju Posavja skozi zgodovino stalno prisotne. Praviloma nastopijo zaradi močnih padavin v porečju Save, Krke, Mirne in Sotle. Velike poplave so bile leta 1926, 1933 in 1964, v novejšem času pa leta 1990, 1998, 2005 in 2010.

Mejni deželni kamni

V preteklosti so mejni kamni služili kot mejniki med deželo Štajersko in Kranjsko. Meja med tema dvema deželama je vse od 14. stoletja dalje potekala po reki Savi. Na mejnem območju so bili vkopani v tla ob bregu Save. Najdeni so bili daleč proč od današnje savske struge, kar je dokaz, da je Sava zlasti ob večjih poplavah prestavljala rečni tok.

Rečne poti, brodovi in mostovi na Savi in Krki.

V 18. in 19. stoletju je bila Sava najpomembnejša rečna pot, po kateri so pluli ladje, splavi in čolni, ki so prevažali žito, vino, železo, les in drugo trgovsko blago. Ladje so po reki navzdol poganjali z drogovi in vesli, proti toku navzgor pa so jih vlekli ljudje, kasneje voli in vprežni konji, ki so stopali po urejenih vlečnih stezah. Sledovi teh obrežnih poti ob Savi so še danes vidni pri Brestanici. Promet po Savi je izpodrinila 1862 leta zgrajena železniška proga Zidani Most—Zagreb, splavarji iz Savinjske doline pa so še do sredine 20. stoletja po Savi splavljali les. Ko še ni bilo mostov, so bregove rek stoletja povezovali brodovi in čolni. Z njimi so čez reko prevažali ljudi, živino, vozove in različen tovor. Na Savi so bili brodovi v Radečah, Loki pri Zidanem Mostu, na Kompolju, v Sevnici, na Logu, Šmarčni, Blanci, v Brestanici, Krškem, Brežicah, na Čatežu ob Savi, Mostecu, v Ločah, Podgračenem in na Jesenicah na Dolenjskem. Bregova Krke pa so povezovali v Krški vasi, na Borštu, v Račji vasi, Župeči vasi, Cerkljah ob Krki, na Brodu v Podbočju in v Kostanjevici na Krki. Brodarstvo je zamrlo sredi 19. stoletja, ko so čez reke začeli graditi mostove, ki so povezali kraje na obeh bregovih rek. Do prve svetovne vojne so bili čez Savo v Posavju zgrajeni štirje mostovi, ki so omogočili neoviran prehod preko reke in povezali sosednji pokrajini Štajersko in Kranjsko. V Krškem (1866) in Sevnici (1873) so zgradili lesena mostova, v Radečah (1894) in Brežicah (1906) pa železna. Na Krki so prva lesena mostova zgradili v Kostanjevici na Krki, nato na Brodu v Podbočju (1866) in Krški vasi, kasneje pa še v Cerkljah ob Krki (1922) in na Borštu (1939). Lesene mostove v Krškem, Sevnici in v Krški vasi so v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja zamenjali železobetonski mostovi, leseni so ohranjeni samo še na Krki.

 

Slika 6: Brod na reki Savi na Mostecu (pri Dobovi), 1981.

Posavski kraji ob Savi, Krkí in Sotli na starih razglednicah

Razglednice posavskih krajev so pomemben del naše kulturne dediščine in neprecenljiv vir za raziskovanje lokalne zgodovine. Nazorno prikazujejo, kakšen je bil videti nek kraj v določenem obdobju. Na Slovenskem so se pojavile v osemdesetih letih 19. stoletja in za vedno ohranile podobe slovenskih krajev v preteklosti. Velik pomen za razvoj razglednic z motivi krajev je imel tudi razvijajoči turizem — letoviščarstvo. Najbolj pogost motiv na razglednicah iz Posavja je veduta kraja oziroma njegova idilična lega s pogledom na reko. Med motivi najdemo tudi ulične motive in utrip življenja, krajevne znamenitosti in najpomembnejše stavbe v kraju, kot so cerkev, šola, trgovina, gostilna, grad in druge stavbe. Na njih je mogoče videti tudi splave, čolne, mostove, brodišča, kopališča, mline, vodnjake in druge podrobnosti.

 

Slika 7: Razglednica Radeče (Pozdrav iz Radeč-Njivice), 1913.

 

Slika 8: Razglednica Krško (Krško — Gurkfeld), 1910.

 

Slika 9: Razglednica Brežice (Brežice ob Savi — Rann an der Save), 1910.

 

Priimki in kraji v Posavju z imeni, povezanimi z vodo

Posavje leži v jugovzhodnem delu Slovenije ob spodnjem toku reke Save in meji na sosednjo Republiko Hrvaško. Obsega šest občin: Bistrico ob Sotli, Brežice, Kostanjevico na Krki, Krško, Radeče in Sevnico, skozi pa tečejo štiri večje reke: Mirna, Krka, Sava in Sotla. Med 447 naselji, ki sestavljajo Posavje, je 78 imen naselij povezanih z vodo. V občini Brežice je takih naselij 28, v občini Krško 20 in občini Sevnica 17. Od 78 naselij z imeni, povezanimi z vodo, se jih 47 pojavlja neposredno ob večjih rekah.

Imena naselij v Posavju so zelo različno povezana z vodo. Lahko so povezana z imeni rek (Bistrica ob Sotli, Kostanjevica na Krki, Čatež ob Savi, Nova vas a ob Sotli, Sevnica), vodnimi in obvodnimi živalmi (Račja vas, Rakovec, Žabjek v Podbočju), močvirnatimi travniki ob vodi, navadno deloma poraslimi z drevesi (Log pri Vrhovem, Loka pri Zidanem Mostu), rečnimi premostitvami (Brvi, Mostec), obvodnim rastjem (Vrbje, Vrbina), vodnimi prevoznimi sredstvi (Glogov Brod, Brod v Podbočju), rečnimi bregovi (Brežice, Obrežje pri Zidanem Mostu), vodnimi izviri in ponori (lzvir, Studenec, Ponikve), rečnimi strugami (Koritno, Slap), mlakami (Kal pri Krmelju, Blatno), ali kako drugače (Perišče, Žejno, Kaplja vas).

V Posavju se pojavlja 48 priimkov, ki so povezani z vodo. Tako kot imena naselij so tudi priimki različno povezani z vodo. Lahko so povezani z imeni rek ( Savinc, Savnik), vodnimi in obvodnimi živalmi (Fišer, Mlakar, Piškur, Žabkar), močvirnatimi travniki ob vodi, navadno deloma poraslimi z drevesi (Logar, Lokar, rečnimi premostitvami (Brvar), obvodnim rastjem (Leskovar, Trstenjak), vodnimi prevoznim sredstvi (Brod), rečnimi bregovi (Bregar), vodnimi izviri in ponori (Močilar, Močivnik), različnimi oblikami rečnih strug (Koritnik, Potočnik, Potokar, Slapšak, Vodovnik), različnimi vodnimi oblikami (Blatnik, Lužar, Penič, Šumej), vodnimi poklici (Mlinar, Mlinarič, Ribič) ali kako drugače (Močnik, Vodopivec).

Letovišča, kopališča, zdravilišča

Pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama so prebivalci Posavja svoj prosti čas preživljali na kopališčih in v letoviščih, ki so nastajala ob rekah, zdravje pa so iskali v Čateških in Klunovih toplicah. Sava in Krka sta bili zelo čisti reki, v katerih so v sončnih poletnih dneh poiskali osvežitev številni domačini in obiskovalci od drugod. Zelo priljubljeno letovišče in kopališče med obema vojnama je bilo na Krki pod gostilno Grič, nedaleč stran od brežiškega mostu čez Savo in Krko. Prvotno kopališče je bilo zgrajeno leta 1907 in je imelo le tri kopališke kabine. Leta 1931 je lastnik zgradil novo leseno kopališko poslopje z 42 kabinami in leseno ploščadjo za sončenje. Znani in dobro obiskani letoviški kraj, v katerem so že pred prvo svetovno vojno radi dopustovali Nemci, Avstrijci, Čehi in Madžari, med obema vojnama pa zlasti Zagrebčani, je bila Sevnica. Tudi Krško je bilo med obema vojnama znano po kopališču in letovišču, ki je privabljalo veliko obiskovalcev. Tople vrelce v Čateških toplicah (Terme Čatež) so odkrili leta 1797. V poplavi leta 1824 so bili zasuti, a so jih 1854 ponovno odkrili. Lastniki vrelcev so bili grofje Attems iz Brežic, ki so dovolili brežiškemu frančiškanu Edvardu Zagorcu, da je tu postavil zasebno kopališče. Leta 1924 so Čateške toplice uredili v sodobno zdravilišče, po najdbi novih toplih vrelcev leta 1963 pa so zgradili nove zdraviliške, hotelske in rekreacijske objekte. Zdravilni vreIci, ki so najtoplejši v Sloveniji (od 54 do 64 °C), spadajo med akratoterme, so rahlo radioaktivni in zdravijo številne bolezni. Nastanek Klunovih toplic v Bušeči vasi je povezan z grofi Auerspergi iz Leskovca pri Krškem, ki so leta 1816 zajezili topli vrelec (27 °C) in nad njim zgradili kopališče.

 

Slika 10: Ferdinandov vrelec s termalno pitno vodo v Čateških toplicah, po drugi svetovni vojni.

 

O vodi v umetnosti

Alegorija elementa Vode, ki se opira na antično izročilo o štirih temeljnih sestavinah vseh stvari: vodi, zraku, ognju in zemlji, je spodbuda za spremljevalno umetnostno razstavo. Raznolik izbor likovnega gradiva, ki seže v Valvasorjev čas, ter vse do sodobnosti z akvareli Alenke Gerlovič. Izpostavljene so bile predvsem najstarejše upodobitve krajev v Posavju, ki so se razvijali ob vodi, plovbo in transport s čolni, splavi in brodovi. Portret Josefa Ressla, ki je deloval na področju Krakovskega gozda, in upodobitve jadrnic in mlinov, opozarjajo na novosti in nakazujejo rabo vode kot gonila pri napredku. Skulpturi svetnikov in grafika z veduto pripovedujejo o verovanju v zavetnike krščanskega sveta, h katerim so se ljudje zatekali, kadar so imeli opravka z vodo. Bakrorezni listi z najstarejšimi upodobitvami mest, trgov in naselij s področja Posavja, ki so se razvijali ob rekah, Savi, Mimi in Krki, so upodobitve, objavljene konec 17. stoletja v dveh topografijah: Topografiji vojvodine Kranjske (1679) Janeza Vajkarda Valvasorja (1641—1693) – za nekdanjo Kranjsko, in Topografiji vojvodine Štajerske (1681) Jurija Matevža Vischerja (1628—1699) – za nekdanjo Štajersko.

 

Slika 11: Portret Josefa Ressla (1793—1857), okoli 1880 avtor neznan, Iitografija na papirju.

Z litografskim portretom Josefa Ressla (1793—1857), gozdarja, izumitelja in ekonomista, opozarjamo na novosti v plovbi, ki je povezana z reko Krko. Izpostavljamo znanega izumitelja ladijskega vijaka, ki je med drugim služboval v Kostanjevici na Krki, kjer je še danes živo izročilo o njegovih poskusih. Tedaj mlad gozdar je v letih 1816—1820 severno od Kostanjevice na Krki, na območju današnjega Krakova, izvajal svoje prve poskuse s čolnom na vijak. V njegov spomin je danes speljana gozdarsko-turistična Resljeva / Resslova pot, dolga 8 km, ki poteka po predelih Krakovskega gozda. O Resslu sem objavil 7. avgusta 2023 blog z naslovom Klošterski žolnir Ressel: Izumitelj ladijskega vijaka, gozdarski in hidrotehnični strokovnjak.

0 plovbi, transportu ljudi, blaga, živine po Savi s čolni, splavi in brodovi, govori likovno gradivo predvsem iz 19. in začetka 20. stoletja. Grafike, risbi, akvarela in olje z upodobitvami jadrnice in mlinov, opozarjajo na rabo vode kot gonila pri napredku. Skulpturi in veduta opozarjajo na verovanje v svetnike in zavetnike krščanskega sveta, h katerim so se ljudje obračali, kadar so imeli opravka z vodo. V to poglavje so vključeni trije umetniki: Franjo Stiplovšek(1898-1963), Alenka Gerlovič(1919—2010) in Miroslav Kugler . (1914— 2005).

Pogost element na Stiplovškovih krajinah je voda. Voda, naselja ali hiša ob vodi so postajala za slikarja sredstvo za subjektivno podoživljanje in hkrati za umetniško izpoved. Stiplovškova voda se spreminja skladno z izbranim krajem, z atmosfero, ki v različnih časovnih intervalih dneva ali letnih časov omogoča drugačno vzdušje, kljub temu da tudi v teh podobah čutimo Stiplovškov duh nove stvarnosti, zaznamovan z ujetjem časa in prostora v svet tišine in brezčasnosti. Vedute starih mest in naselij ob vodi — rekah, Stan Maribor z Dravo, Cerknica s Cerkniščico, Krško s Savo, Boštanj z Mirno, Kostanjevica s Krko, so s svojo enkratnostjo pritegnile umetnika slikarja in tako so nastale poleg risb in grafik še mnoge oljne podobe.

 

Slika 12: Franjo Stiplovšek, Gradnja mostu, okoli 1939.

Akademska slikarka Alenka Gerlovič je osnovnošolska leta preživela v Brežicah. Med letoma 1937 in 1941 je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Med drugo vojno je delovala kot ilegalka OF do leta 1944, ko je odšla v partizane. Po vojni je službovala v Ljubljani, pretežno kot likovna pedagoginja, vse do upokojitve. Izbrane krajine v spominski zbirki Alenke Gerlovič se navezujejo predvsem na vodo, na Slovensko primorje s solinami, na Dalmacijo in morja sveta. Alenka Gerlovič je tudi izrazita akvarelistka, ki seje, še posebej v desetletju pred smrtjo, posvečala akvarelu in je ustvarila serijo odličnih akvarelov.

 

Slika 13: Alenka Gerlovič, Lotus,2004, akvarel na papirju.

 

Miroslav Kugler, slikar in grafik, se je kot maturant ljubljanske gimnazije leta 1940 vpisal na zagrebško Akademijo likovnih umetnosti, kjer je leta 1946 diplomiral. Leta 1952 je nastopil mesto profesorja na gimnaziji v Brežicah in tu delal do upokojitve. Vseskozi je živel in ustvarjal v Brežicah, samostojno in skupinsko je razstavljal v Sloveniji, republikah nekdanje Jugoslavije ter v Italiji.

 

Slika 14  Miroslav Kugler, Mlin, 1977, olje na platnu.

 

Sorodni prispevki