Cvetlični breg v Kamni Gorici in naravoslovna učna pot na Pusti grad
Kamna Gorica, ki leži v občini Radovljica, je pri nas poznana kot staro gorenjsko fužinarsko naselje s kovaško tradicijo in izjemno pestro naravo s še vedno čistimi potoki in studenci. Nekateri jo zaradi številnih vodnih kanalov in mostov imenujejo tudi Slovenske Benetke, z imenom Stainpüchl pa je bila omenjena v radovljiških arhivih že v letu 1498.
Naselje leži na 538 m nadmorske višine in ima nekaj več kot 500 prebivalcev. Kraj se je z železarstvom začel razvijati vzporedno s sosednjo Kropo, v njem pa je od dvanajstih danes še vedno ohranjena ena kovačnica žebljev vigenjc in nekaj bogato okrašenih hiš fužinarskih rodbin. Med njimi je poleg Kappusove graščine ter rojstne hiše pesnika in politika dr. Lovra Tomana tudi sosednja, več kot 350 let stara in obnovljena hiša, v kateri z družino živi prof. dr. Mihael J. Toman, biolog ekolog in podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, ki je v hribu za hišo po naravni ujmi in vetrolomu leta 1980 začel urejati prekrasen vrt, v katerem v sozvočju z naravo rastejo drevesa, domače in tujerodne grmovnice ter številne gozdne in travniške rastline.
Na vrtu, ki uspeva na strmem hribu s 50 m višinske razlike, raste vrsta samoniklih rastlin, poleg domačih pa je mogoče najti tudi rastline iz drugih celin, med njimi več vrst zimzelenih rododendronov s površinskimi koreninami, ki jim za rast ustrezajo prav kisla in odcedna tla. Mednje sodi tudi posebna listopadna pontska azaleja ali rumeni sleč, ki kot endemit sicer raste na Dolenjskem in tam uspeva že iz časa poledenitev, pa tudi jesenček s kraškega roba, zanimivi lipek in navadni kovačnik, ki potrebuje veliko nege, a bogato in lepo diši.
Pot skozi strmi cvetlični breg poteka mimo dveh teras po 123 kamnitih stopnicah iz keratofirja in porfirja, magmatskih kamnin, ki jih je skozi čas oblikovala in izravnala voda v bližnjem potoku Rečici. Na obronkih jih lepo dopolnjujeta tudi okrogli danski in švedski granit. Vrt je poleti poln metuljev, pticam pa zavetje nudijo tudi drevesa, kot so nizkorasli javor, magnolija in koreniti gaber. Med cvetlicami je najti še prekrasne tulipane in olesenele potonike, med grmovnicami pa tudi dišeči španski bezeg.
Med skalami, ki jih preraščajo mahovi, rastejo šetraj, čemaž in lepe šmarnice, ki jih zelo lepo dopolnjujejo še nekatere izjemno redke praproti, netreski in suholetnice, pa tudi cvetoče in zelene rastline, kot so salomonov pečat, mačje oči, rjavi sršaj, sladka koreninica, rebrenjača, nepozebnik, gozdne jagode in bršljan. Rastline so v vrtu razporejene tako, da ščitijo same sebe pred trdoživim plevelom. Z vrha brega je poleg lepega razgleda na lipniško dolino mogoče videti tudi Stol, najvišji vrh Karavank z višino 2236 m.
Na koncu vasi smo si v dolini Lipnice ogledali tudi njivo s številnimi rastlinami in zelenjavo, ob kateri profesor že leta ureja zeleno alejo z zanimivimi grmovnicami in drevesi, ki jih je prinesel iz različnih krajev sveta. Med cesto in potjo ob njivi vzgaja tudi trpežni bambus, ki mu mokrotni travnik z gozdnega roba pod Jelovico ponuja odlične pogoje za rast. Pot smo nadaljevali prek travnika, kjer raste tudi nekaj vrst orhidej in si zatem ogledali čudovite kotičke potoka Lipnica, v katero se z Jelovice stekajo trije večji potoki. Sledil je še sprehod po učni in zgodovinski poti do Pustega gradu, s katerega je poleg Triglava mogoče videti tudi v skalo vpet Blejski grad.
