Scroll Top

SDZV z Nedeljskim dnevnikom na avtobusu ljubljanskega mestnega potniškega prometa

Vse se je začelo s krpanom, zgibnim avtobusom ljubljanskega mestnega potniškega prometa. Predstavljajte si, da se v decembrskem večeru vozite z osebnim vozilom po prestolnici in na Dunajski iznenada vidite svojo sliko na zadnjem delu dolgega mestnega avtobusa, ki ga obdajajo reklamna sporočila za Nedeljski dnevnik. In predstavljajte si še, da ste ravno ta dan doma pozabili svoj telefon in da o tem odkritju brez fotografije ne morete nikomur niti predložiti dokaza, da ste na mestnem avtobusu čisto zares videli – sebe.

Živemu človeku se vse zgodi

Živemu človeku se lahko res vse zgodi, je presenečena ob pogledu na svojo sliko na avtobusu v četrtek, 8. decembra, pomislila tudi dr. Brigita Jamnik, naša dolgoletna članica, strokovnjakinja za pitno vodo, zaposlena v ljubljanskem javnem podjetju Voka Snaga. Da bi premostila dvome, ji ni preostalo nič drugega, kot da odhiti domov na Vič, vzame telefon in na bližnji avtobusni postaji počaka in poslika dotični modri avtobus na progi št. 6. In iznenada je bil tu, ves oblečen v Nedeljca. Takoj se je spomnila intervjuja, ki je bil v Nedeljskem dnevniku objavljen 27. julija letos, v katerem je v času velike suše kot članica Upravnega odbora skupaj s predsednico Slovenskega društva za zaščito voda odgovarjala na vprašanja o pitni vodi.

 

Ozaveščanje javnosti prek medijev

Da so odgovorni v časopisni hiši Dnevnik za promocijo Nedeljca, ki je odslej dosegljiv slovenskim bralcem tudi na mobilni aplikaciji, izbrali prav članek z naslovom Pitna voda iz pipe ne priteče sama od sebe, je za nevladno organizacijo, kot je SDZV, izjemno lepo priznanje, saj se že tri desetletja trudi ozaveščati javnost na področju zaščite voda in ohranjanja narave. Še vedno osupla nad odkritjem je fotografijo avtobusa s svojim portretom, ki je sicer nastal na simpoziju Vodni dnevi 2018 v Portorožu, takoj poslala po e-pošti na SDZV. V naslednjih dneh je v ožjem krogu članstva požela veliko navdušenje, vzporedno pa je dozorela tudi ideja, da bi morali našo strokovnjakinjo za arhiv društva še v živo ovekovečiti ob Dnevnikovem avtobusu.

In to se je 20. decembra 2022 tudi zgodilo. Na Celovški cesti 160, na parkirišču ob poslovni stavbi Javnega podjetja Ljubljanski potniški promet (LPP), nas je po predhodnem dogovoru skupaj s fotografom Klemnom Razingerjem, avtorjem dveh objavljenih portretov članic SDZV v članku Nedeljca, ob 12. uri nadvse prijazno sprejel prometnik Milan. Z avtobusom nas je odpeljal na primeren prostor za fotografiranje in dr. Brigita Jamnik se je znova postavila pred objektiv.

 

Fotografije: Klemen Razinger

 

”Bravo Viator!” in zahvala LPP

Verjetno med nami ni nikogar, ki ne bi videl slovenskega filma To so gadi, pod katerega se je v letu 1977 podpisal režiser Jože Bevc in je tudi njegov edini celovečerni film. Glavni protagonisti so člani družine Štebe s petimi odraščajočimi sinovi, vsakodnevni utrip pa s svojimi karakternimi vlogami v starejši večstanovanjski hiši v Ljubljani ustvarjajo tudi zanimivi sosedi, med njimi zlasti zakonca Merklin (nepozabna Mila Kačič in Maks Bajc) ter nergava Zalarca (Iva Zupančič). Seveda so zaradi vdovca Štebeta (Bert Sotlar) ves čas v ospredju filma tudi vozniki mestnih avtobusov, zaposleni na takratnem Viatorju, današnjem LPP. Na isti lokaciji, kjer smo se nahajali mi, so namreč pred 45 leti posneli nekaj zanimivih prizorov Štebeta s sodelavci prometniki (Andrej Kurent), zaljubljenim voznikom Tonijem (Boris Cavazza) in njegovo izbranko Meri (Milada Kalezič), Rozino nečakinjo, ki prav ob koncu filma postane ‘šoferka’ avtobusa. Iz filma se nam je v globoko v spomin vtisnil tudi vzklik ”Bravo, Viator!” hvaležnega ‘potnika s flašo’ (Dare Ulaga), ker ga je avtobus zaradi izredne vožnje izven ustaljene trase po srečnem naključju pripeljal čisto do njegove domače hiše.

 

 

Med prijetno kratko vožnjo z avtobusom po notranjem dvorišču LPP smo se na ta zabavni film spomnili tudi mi in pri tem ugotavljali, da pri nas žensk, voznic avtobusov, v javnem cestnem potniškem prometu še vedno ni kaj dosti, po nekaterih podatkih jih je v Sloveniji le okoli 10 ali 11. Na naše presenečenje se je s priznanjem, da je avtobus na vožnji po tem istem dvorišču vozila že skoraj pred desetletjem, oglasila tudi dr. Brigita Jamnik. Z vso iskrenostjo je ugotovila, da je krmiljenje takega zgibnega avtobusa videti povsem enostavno le takrat, ko volan v rokah drži profesionalni voznik, sama pa bi se ob gneči v mestnem potniškem prometu brez izkušenj zagotovo hitro znašla v kaki neljubi zagati. Prometnik Milan ni kaj dosti pomišljal in jo vljudno povabil, naj tokrat ‘še za en lep spomin’ ponovno sede za volan.

”Bravo LPP!” zdaj kličemo tudi mi, saj so nam s svojim sodelovanjem nadvse prijazno polepšali tako sončne kot deževne decembrske praznične dni.

Za konec pa celotni ekipi Nedeljskega dnevnika in vsem, ki nas spremljate, namenjamo le še toplo novoletno voščilo: naj bo srečno in nasmejano tudi leto 2023!

 

Dr. Brigita Jamnik za krmilom ‘kratkega’ mestnega avtobusa v letu 2013 (foto: arhiv LPP) in zgibnega v letu 2022 (foto: Klemen Razinger)

 

Sorodni prispevki