Ob svetovnem dnevu voda, 22. marec
Ne pustimo se deliti na tiste ZA in tiste PROTI vodnim virom
Vodni vir je vse, od koder dobivamo vodo. V gospodinjstvu je vodni vir pipa v umivalniku, za graditelja vodovodno omrežje in priključek nanj, za komunalno podjetje vodnjak ter celotno prispevno zaledje, od koder priteka voda in se zbira vanj.
Ko odpremo pipo v umivalniku, se voda med kamni nekje daleč v prispevnem zaledju premakne in po nekem času priteče v vodnjak, vodovod in končno v hišo. Njena pot je lahko dolga in polna tveganj, da bo varno prišla do umivalnika. Vsa ta pot predstavlja funkcionalno območje gospodinjstva, naselja, mesta.
Vsi si želimo, da bi bilo tveganj čim manj. Radi bi se zanesli, da v vodi, ki jo natočimo iz pipe, ni snovi, ki bi ji dale kakršenkoli čuden okus ali bi nas zaradi njih bolel trebuh. Še bolj si želimo, da v njej ne bi bilo nevarnih snovi, ki bi bile strupene ali bi se kopičile v organizmu in bi lahko kadarkoli pozneje povzročile nepredvidljive posledice.
Želimo si, da bi bila celotna pot vode do pipe čim krajša, sploh pa da bi bil cevovod čim krajši in da bi bilo na njem čim manj upravljavcev, ki bi pripirali in odpirali pipico.
Želimo si neodtujljivo pravico do pitne vode, to pomeni, da cena, ki jo plačujemo za vodo, zadošča, da lahko kot skupnost sami vzdržujemo celoten vodni vir in za to ne potrebujemo drugih skrbnikov.
Najbolje bi seveda bilo, da bi bil naš vodni vir neposredno zraven ali pod našo stavbo, in to v dobrem stanju, v takem, da se lahko še naprej ohranja tudi celoten ekosistem, ki je odvisen od nje.
Želimo si, da nam sosed ne bi česarkoli spuščal v to vodo ali jo uporabljal na način, da bi jo odvzemal nam.
Želimo si, da bi te vode imeli dovolj tudi v najhujši suši.
Kako lahko te želje izpolnimo? Kaj naj naredimo, da bomo sproti premagovali take skrbi?
Vodni vir je premoženje, sestavljeno iz treh vrst: okoljskega, ekonomskega in socialnega.
Okoljsko premoženje je tem večje, čim bližje smo naravnemu vodnemu krogu, v katerem se pretoki površinskih vod, zaloge podzemne vode ter njihovo fizikalno-kemijsko in ekološko stanje nenehno obnavljajo.
Ekonomsko premoženje je tem večje, čim manj imamo motenj v oskrbi z vodo, izgub iz omrežja, čim bolj je urejeno odvajanje odpadnih vod, čim večja je učinkovitost čistilnih naprav, kakovost izpustov in faktor uporabe polne zmogljivosti hidroelektrarn in drugih naprav.
Socialno premoženje ni le naše zdravje, torej zdrava voda, temveč več kot to. Socialno premoženje je tem večje, čim bolj smo seznanjeni, kakšni so resnični in vsi potrebni stroški za vzdrževanje in obnovo vodnega vira in da se zbrani denar tudi porabi samo za te stroške in vsakega od njih.
Nobene izmed teh vrst premoženja ne smemo zapostavljati in zmanjševati na račun druge.
Vzdržnost, trajnostnost in sonaravnost
Treba je vzdržati!
Vinogradnik se je ustavil v strmini vinograda na Vodolah, si oddahnil in rekel pomočniku: »A potegneva še tole vrsto do konca in se potem odpočijeva!« »Kar zdaj se ustaviva! Človek je toliko časa živ, in toliko časa mrtev!« Pri tem je pomočnik najprej pokazal s palcem in kazalcem čisto majhen razmik, približno 2 milimetra, potem pa je razširil roke, kolikor je mogel, tako da je bilo od ene do druge dlani še več, kot je bil sam velik. Vinogradnik ga je pogledal in pomislil: »Glej ga, glej ga, kako ima dolge roke in kakšne šape. Prav ima.« Človekov odtis v okolju je veliko trajnejši od njegovega življenja.
Ali lahko speljemo cesto ali celo železnico neposredno mimo vodnjaka za oskrbo s pitno vodo? Danes znamo cesto in podobne posege tako zaščititi, da je zelo majhna verjetnost onesnaženja. A znamo tudi zelo natančno predvideti in izračunati, kakšna je verjetnost, da se bo onesnaženje zgodilo in kakšne bodo posledice. To pomeni, da znamo izračunati, koliko nas bo poseg v resnici stal. Po navadi se nam zdi, da ne veliko, če spregledamo, da imamo še veliko drugega premoženja, ki ga moramo varovati. Večina stroškov se bo prenesla na prihodnja leta, plačevali bodo drugi. A tisti drugi to vedo?
Zelo se je treba potruditi, da bomo jutri še sposobni sami plačevati realno ceno vode.
Nekdo je rekel: »Čas gre še hitreje, kot mi mislimo.« »Vode je premalo,« je stavek napisan v prihodnjem času. »Jutri bo treba zagotoviti dodatne količine vode in treba bo zelo varčevati z njo,« to je stavek napisan v sedanjem času.
Statistična ponovljivost bolj sušnih obdobij je morda vsakih 11 let. Če 30 let ni bilo hude suše, je večja verjetnost, da bo prihodnje leto suša taka, kot je ne pomnimo. Pa tudi večja verjetnost kot običajno je, da si bodo potem sledile druga za drugo. In že ena takoj za prejšnjo je tisto, kar nas lahko zelo resno prizadene.
Gotovo vsaj zadnji dve stoletji, od epidemij kolere naprej, vemo, da mora biti čista voda dostopna vsem. V zadnjih desetletjih vedno bolj spoznavamo da pristop s čiščenjem vode res ni vzdržen, da »voda ni kot običajno tržno blago« in da moramo ohranjati vse tri vrste premoženja, ki sestavljajo vodni vir. Ne nazadnje, podobno začenjamo razmišljati tudi že o energiji, neprimerno bolj trajnostno pa bo treba gospodariti še z drugimi naravnimi viri.
Ne delitev premoženja, pri obkrožanju ZA in PROTI je, in mora biti, veliko, veliko več!
mag. Joerg Prestor, univ. dipl. inž. geol., GeoZS, član SKIAH in SDZV
