Pamflet o suši
Svetovni dan boja proti suši in dezertifikaciji – 17. junij
Slovenijo je pomladi in poleti leta 2022 prizadela ena najhujših suš v 21. stoletju. Podobno je bilo tudi drugod po Evropi, zelo prizadet je bil zlasti njen zahodni del, vključno z italijanskim škornjem. Tudi letos je v posameznih delih Evrope stanje podobno, poročila iz Španije in mediteranskega dela Francije so skrb zbujajoča. Ta neprestano ponavljajoča se naravna katastrofa nekatere predele starega kontinenta že sili v prestrukturiranje številnih gospodarskih dejavnosti. Kot velik potrošnik vode je na udaru predvsem kmetijstvo, pa tudi turizem v tem pogledu ni izjema. Pri nas smo na lansko sušo, tako kot tudi na lanski sneg, že povsem pozabili. V letu 2023 imamo toliko padavin, kot že dolgo ne, in kdo se bo sedaj ukvarjal še s pomanjkanjem vode, ko pa imamo v severovzhodni Sloveniji opraviti s presežnimi količinami vode, ki sproža številne plazove in ogroža premoženje, hudourniške poplave pa so terjale tudi človeško žrtev? Podobno je tudi v Italiji. Še v prvih letošnjih zimskih mesecih je bila reka Pad sušna kot lansko poletje, nato pa je v deželi Emigli Romagni prišlo do katastrofalnih poplav, ki so povzročile ogromno materialno škodo in zahtevale več deset človeških žrtev. Na lansko sušo smo vsi, razen nekaterih strokovnjakov, za katerih glas pa se zdi, da ga sploh ni slišati, kratkomalo pozabili.
Slika 1: Jezero brez vode. (foto: Oleksandr Sushko – Unsplash)
S sušo se moramo ukvarjati takrat, ko je vode dovolj, ko suša nastopi, lahko samo še čakamo in si želimo, da bo minila čim prej. Lahko je biti kritizerski in s prstom kazati na tega in na onega, še zlasti če nisi neposredno vpleten in te vse to ne prizadeva neposredno. Ne glede na to pa je kritika potrebna, tudi takšna, ki včasih morda zgreši in je nehote krivična ter pretirana. Še posebej nujna je pri prizadevanjih za blaženje podnebnih sprememb. Včasih pomislim, da bi po vzoru na literarno kritiko, ki je hočeš nočeš posebno področje literature, morali vzpostaviti tudi kritiko znanosti in stroke, in to ne le v obliki poljudnega prikaza njunih dosežkov, temveč tudi skozi esejistično naravnano kritiko. Toda, kdo bo to bral? Morda je še bolj na mestu vprašanje, kdo bo to pisal? Upam, da so moji blogi za Slovensko društvo za zaščito voda skromen poizkus v tej smeri.
V današnje slovenske medije tu in tam prikaplja novica o tem, da se je slovenska država lotila reševanja problemov, ki jih povzroča suša, čeprav imajo državni organi, ki so odgovorni za vode, mnogo raje poplave. Tako se v zadnjem času vendarle nekaj dogaja z reševanjem oskrbe s pitno vodo na obočju Obale, čeprav se zdi, da je Rižanski vodovod, ki je zadolžen za reševanje te problematike, ponovno bolj ali manj prepuščen samemu sebi. Na Obali so podpisali sporazum o ponovni povezavi koprskega na slovenski in tržaškega vodovodnega omrežja na italijanski strani. Tako kot vedno se zatika pri denarju. Pri ceni vode, ki naj bi jo Kraški vodovod dobavljal na Obalo. Kje je tukaj država, ki naj bi presegala lokalne interese? Upajmo, da je tako modra, da s »skrito diplomacijo« te probleme rešuje iz ozadja. Tudi o namakanju polj in kmetijskih pridelkov se kdaj pa kdaj zasliši kakšna novica. Ko pa se v te novice in v celotno naravo namakanja v Sloveniji nekoliko poglobiš, se izkaže, da so vzroki za nedelovanje in odsotnosti vzpostavitve teh sistemov, kot temu rečemo v »korektnem« političnem jeziku, strukturno sistemske narave, torej odsev zakonov in pravilnikov, za katere niti ne vemo najbolje, od kdaj ter zakaj so tako napisani. Pri naštevanju problemov, povezanih s sušo, se spomnimo še na lanske obsežne gozdne požare na Krasu, katerih sanacija je prav tako na prepihu različnih mnenj in pogledov, za katere pa se zdi, da niso predmet širše družbene razprave, temveč le dialoga v zelo zaprtih krogih. Je pa Ministrstvo za obrambo vendarle kupilo nekaj letal AirTractor za gašenje požarov iz zraka.
Slika 2: Izsušitvene razpoke. (foto: Dan Dennis – Unsplash)
Krovne strategije za boj proti suši v Sloveniji ni. Morda sem preslabo poučen, a občutek imam, da se sistematično s tem problemom ne ukvarja nihče. Ko bo prišla naslednja suša in z njo povezane posledice, so bodo vse razprave, ki običajno spremljajo takšne naravne nesreče na njihovem višku, ponovile in razplamtele na podoben način, kot smo to že brali, poslušali in gledali v preteklosti.
Suše so mnogo bolj kompleksen pojav kot poplave, vzroki in posledice pa težje opredeljivi in težje napovedljivi. Proti tako nedoločenim pojavom se je bistveno težje boriti. Če bi imel pisec teh vrstic recept za odpravo posledic suše, predvsem pa za njeno preprečevanje, ta trenutek ne bi pisal o tem, pač pa bi analiziral učinkovitost teh ukrepov in skušal podati smernice za njihovo izboljšanje.
Suša bo vedno prisotna, ne glede na to, kako in s čim se borimo proti njej, saj gre za naraven pojav, ki je del srednjeročnih in dolgoročnih ciklov podnebja. V našem prispevku nimamo prostora, da bi se podrobneje ukvarjali z družbeno ekonomsko naravo suše, vendar tudi v nevplivanem naravnem okolju opazujemo obdobja, ko so razpoložljive količine vode zelo nizke. Narava je za boj proti suši razvila veliko strategij. Kaj pa človek? Ta pri tem ni najuspešnejši. Nekatere starejše civilzacije so zaradi nezmožnosti boja proti suši propadle. Najbolj znana zgodovinska primera sta civilizaciji Majev v osrednji Mehiki in ljudstva Mesa Verde na jugozahodu današnjih ZDA.
Slika 3: Suha struga. (foto: Chester Ho – Unsplash)
Suša za seboj pušča številne posledice in raznovrstno škodo. Nekatere med njimi lahko ovrednotimo neposredno, kot ekonomsko in monetarno opredeljivo škodo, izraženo v nacionalni valuti, drugih, ki se prenašajo v verigi vzrokov in posledic, pa ne, kar velja tudi za primere, ko se posledice izkažejo šele po daljšem času in jih ni mogoče jasno ločiti od drugih vzrokov. Zaradi tega znanost o suši govori o neposrednih in posrednih posledicah in škodi. Meje med tem dvema kategorijama ni mogoče enoznačno potegniti. Tudi zaradi tega ne, ker se suše med seboj razlikujejo, noben sušni dogodek ni enak predhodnemu in posledice suše v enem predelu so povsem drugačne kot drugod.
Posledice suše znanstveniki delijo na več redov, ki jih opredeljujejo na podlagi razumevanja suše kot »plazečega pojava«. Tako opredeljujejo zaporedje vzrokov in posledic prvega, drugega in tretjega reda. Posledice prvega reda se praviloma opredelijo glede na njihovo biofizikalno naravo, to je na vpliv na rast rastlin zaradi nizke vlage v tleh, ali pa glede na migracijo živali, ki se selijo iz območja brez vode na območje z vodo. Vplivi ali posledice drugega reda so običajno povezani s socialno ekonomskimi vidiki in neposrednimi ukrepi za zmanjševanje posledic suše, vplivi in spremembe tretjega reda pa so vezani na dolgoročne spremembe, ki segajo še v čas dolgo za tem, ko se je suša že končala. Znotraj neposrednih ali posrednih vplivov ločimo še podkategorije posameznih ali kumulativnih vplivov ter trenutne ali zakasnele vplive.
Slika 4: Tanek vodni trak. (foto: Azzedine Rouichi – Unsplash)
Suše ne moremo preprečiti, lahko pa s tveganji, ki jih prinaša, upravljamo in jih odpravljamo, nanje se lahko pripravimo in pravočasno odzovemo. Večina razvitih držav, v katerih je suša pogost pojav, je vzpostavila takšne sisteme odzivanja na sušo, ki ne temeljijo na neposredni pomoči z interventnim pokrivanjem stroškov nastalih škod, temveč so vzpostavile mehanizme, ki podpirajo pripravljenost in pravočasne odzive na sušo. V ZDA so po letu 1990, potem ko so se pred tem v drugi polovici 19. stoletja in skozi celotno 20. stoletje spopadali z zelo hudimi sušami, vzpostavili »Politiko nacionalnega upravljanja s sušo« (ang. National Drought Management Policy), ki temelji na naslednjih treh stebrih:
1) prednostna pripravljenost na sušo glede na finančna in materialna zavarovanja, prednostno zavarovanje napram pomoči, spodbujanje pobud za aktivno delovanje pred zakonodajnimi in drugimi administrativnimi ukrepi;
2) spodbujanje raziskav, katerih potencialni rezultati bodo zmanjšali vplive suš;
3) vzpostavitev mehanizma na lokalni in regionalni ravni brez neposrednega vmešavanja države in njenih organov.
Je to model, ki bi ga lahko vzpostavili tudi pri nas? Zdi se, da ob naravnih nesrečah, kamor sodi tudi suša, teh pa bo z napredujočimi spremembami podnebja v prihodnosti vedno več, pri nas spopadamo tako, da nastale škode krije nekdo, ki ga lahko nekoliko filozofsko opredelimo kot »abstraktni tretji« in ga najpogosteje pooseblja država, v zadnjih dvajsetih letih pa tudi različni skladi Evropske unije.
Najučinkovitejše ukrepe za boj proti suši imajo razvitejše države, ki se s sušo pogosto soočajo. Zanimiv najnovejši primer je Francija, ki je mnoge ukrepe za boj proti suši konkretizirala tudi na operativni ravni. Eden od teh je na primer uvedba davkov in delna prepoved kopalnih bazenov na vrtovih privatnih hiš. Za polnjenje bazenov se porabi ogromno vode. Sprva te prepovedi ni jemal resno nihče, češ, kako pa bodo to kontrolirali, saj na privatna zemljišča ne smejo vstopati. Za kontrolo te prepovedi je vlada zadolžila nacionalno davčno upravo, ki se je pregledovanja in kontrole lotila z droni. Rezultati pregledov so bili porazni, kršitve so bile zelo številne, saj so našli več kot 100.000 neprijavljenih privatnih bazenov. Ukrepi, ki bodo lastnike posesti udarili po žepih, še sledijo. Seveda so take prepovedi in ukrepi le eden od načinov in ukrepov boja proti suši.
Kako pa je s tem v Evropski uniji in kako v Sloveniji? Suša se pojavlja v številnih strateških dokumentih in tudi v zakonodaji. To velja tako za Evropo kot za Slovenijo. Toda krovnega dokumenta in zakonodajnih rešitev pri nas ne bomo zasledili, kar dokazuje, da probleme, povezane s sušo, še vedno rešujemo ad-hoc, torej takrat, ko se suša pojavi in ko je visoka škoda zaradi suše že prisotna. V Sloveniji se najučinkoviteje spoprijemamo s kmetijskimi sušami, strokovno so dokaj dobro obravnavane, deluje pa tudi sistem pokrivanja škod »od zgoraj«. V zadnjih letih se je vzpostavil tudi spletni servis Sušomer, ki poleg kmetijskih suš obravnava tudi hidrološke suše površinskih in podzemnih voda. Od tod dalje pa je vse zelo odprto. Suša je prepoznana kot ena od naravnih nesreč, zato je opredeljena v Zakonu o zaščiti pred naravnimi nesrečami ter v Zakonu o odpravi posledic naravnih nesreč. Ti pravni dokumenti ne vključujejo strateških smernic. Sušo obravnavajo še načrti upravljanja voda, ki izhajajo iz Evropske okvirne direktive o vodah, ter nacionalni strateški dokumenti varstva pred naravnimi nesrečami, varstva okolja, načrt razvoja podeželja, načrt razvoja namakanja in tudi strateški načrt nacionalne varnosti. Temeljni strateški dokumenti, kot so na primer načrt upravljanja s sušo ter različni sanacijski načrti, delujejo le na ravni strokovnih osnutkov, ki pa so bolj rezultat entuzijazma posameznih strokovnjakov kot pa sistematičnega pristopa in odločitev na ravni politike in drugih odločevalcev.
V medijih pogosto zasledimo novice o sušah v posameznih delih sveta. Dolga desetletja smo bolj ali manj nezainteresirano, iz varnega domačega naslanjača, spremljali novice, ki so prihajale iz podsaharske Afrike, Etiopije in Eritreje, danes pa nas mediji že zasipavajo s podobnimi podobami iz Španije, Francije in Italije. K sreči v Evropi dobro delujejo sistemi za pomoč, zaradi katerih ljudje ne stradajo in ne ostajajo brez osnovne oskrbe s pitno in sanitarno vodo. Med vsemi naravnimi naravnimi nesrečami pojavi suše predstavljajo največjo grožnjo trajnostnemu razvoju, zlasti v deželah v razvoju, vse bolj pa tudi v razvitih državah. Od leta 2000 pa do danes naj bi se pojav suš povečal za približno 30 odstotkov. Po pesimističnih napovedih naj bi bila do leta 2050 s sušo prizadeta tretjina svetovnega prebivalstva.
Dan boja proti suši in dezertifikaciji je eden tistih dni Organizacije združenih narodov – OZN, katerega obeleževanje sega že nekaj desetletij nazaj. Njegovo obeleževanje je sprejela Generalna skupščina OZN že januarja leta 1995 in je rezultat razprav konference OZN o okolju in razvoju v Rio de Janeiru, ki je potekala leta 1992. Tekom let je OZN na problem suš in širjenja puščav opozarjala na različne načine, tako z vidika globalnih, svetovnih razmer, do navidezno ozkih in usmerjenih problemov, ki pogosto predstavljajo srž težav. Eden od pomembnih ciljev trajnostnega razvoja je tudi vzpostavitev in zagotovitev enakopravnosti spolov. To skuša OZN promovirati po različnih poteh. V letošnjem letu so se odločili, da opozorijo na vlogo žensk pri boju s sušo. Zaradi tega je letošnje vodilno geslo dneva: »Njeno zemljišče. Njene pravice.« (ang. Her land. Her rights.) Letošnja kampanja želi znova opozoriti na vlogo žensk pri oskrbi družin z vodo in hrano, pri čemer pa v več kot 100 državah še vedno nimajo pravice dedovanja nepremičnega in premičnega premoženja. Teza letošnjega dneva boja proti suši in dezertifikaciji je, da če bi se ženske opolnomočilo tudi na področju lastništva nad zemljišči za predelavo hrane, bi bili na globalni ravni, zlasti v deželah v razvoju, oskrba z vodo in hrano učinkovitejši, s tem pa tudi boj proti suši.
V zakladnici ljudskega izročila ni veliko pregovorov, ki bi govorili o suši. Za Slovenijo in ostale srednjeevropske države je to razumljivo, saj to ni bil pojav, s katerim bi se v preteklosti pogosto srečevali. Zato si za konec izposodimo kreolski pregovor: »Šele ko se vodnjak posuši, spoznamo, koliko je vreden.« Z njim zaključimo našo tokratno razpravo o suši.
Prof. dr. Mihael Brenčič