Earl of Grey pije čaj Earl of Grey
Mednarodni dan čaja – 21. maj
Mihael Brenčič
Sem eden tistih, ki ni nikoli pil kave. Tudi skuhati je ne znam. V moji generaciji, ki se je rodila v nekdanji socialistični Jugoslaviji, je to skoraj nepojmljivo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je vladala obsedenost s kavo, v nobeni od trgovin je ni bilo mogoče kupiti, a pili so jo vsi in vsepovsod. Z leti pa ugotavljam, da nas ni tako malo tistih, ki ne pijejo kave. V človekovi naravi pa je, da mora imeti neko razvado, in moja razvada, skoraj obsesija, so čaji. Najraje pijem črne čaje, zelo različne čaje, praviloma tiste, ki izvirajo iz območja Indije in njene bližnje soseščine. Kitajski črni čaji niso na moji prioritetni listi, razen nekaterih čajev vrste yunan. V to kategorijo se uvrščajo tudi arabski čaji. Ni ga večjega užitka, kot se usesti v fotelj, si skuhati dober čaj in vzeti v roke dobro knjigo. Ta užitek lahko traja ure in ure. Ali pa obiskati kakšno pravo kavarno, na primer na Dunaju, in si naročiti »Swartzenberger mischung«, užitek pa je še toliko večji, če dobim mizo ob oknu in lahko opazujem mimoidoče. V preteklih letih sem tako preživel nič koliko ur, tudi ob branju knjig ali pisanju. Žal pa tudi dunajske kavarne plačujejo svoj davek množičnemu turizmu. Ne vem, zakaj so prav kavarno Swartzenberg odkrili ameriški turisti in zadnja leta je natlačena do zadnjega kotička, in prav redko še imam srečo, da dobim mizo. V tako nabito polni kavarni pa posedanje ni več noben užitek. Nič kaj bolje ni v Ljubljani. Dolgo vrsto let, od njenega odprtja dalje, sem hodil v čajnico v samem centru, a ko so center »najlepšega mesta na svetu« okupirali turisti, za nas, klasične čajopivce, ni bilo več prostora. S čajem se ne da veliko zaslužiti. Še večji šok pa je bilo zame zaprtje najstarejše čajnice v Ljubljani, čajnice pod Trančo, ki so jo leta 2022 zaprli, ker naj bi lastniku prinašala izgubo. Tam sem bil stalni gost, natakarji so me dobro poznali, tudi sam sem jih poznal po imenih. Pogosto smo klepetali o tem in onem, vedeli so, kakšen čaj pijem, kdaj imam raje tega in kdaj drugega, tudi kdaj mi ob čaju prija rogljič in kdaj ne. Takšne lokale, kot je bila čajnica pod Trančo, bi morali zaščititi, to so lokali, ki dajejo mestu dušo, ne pa tiste turistične pasti, nastale pred kratkim zgolj z namenom hitrega zaslužka, pred katerimi stojijo turisti v vrsti, in v katero noga pravega meščana ne stopi.
Posebno mesto v mojem naboru čajev ima »Earl of Grey«. Ta čaj med pravimi angleškimi čajopivci velja za »proletarski čaj« in takšna je tudi njegova globalna prezentacija. Pod to blagovno znamko, ki ni zaščitena, se skriva marsikaj, pogosto si plevel, ki ti ga postrežejo v lokalu, ne zasluži niti imena čaj. Zakaj potemtakem pijem čaj, ki ga v lokalih po svetu dobiš v zelo različnih izdajah in različnih kvalitetah? Ker se pod tem imenom skriva tudi čarobna kombinacija, ki mi nudi veliko užitkov. V moji kombinaciji je k črnemu Ceylon čaju dodano olje bergamotke, in le redko dobiš čaj, kjer je ta kombinacija ustrezna. Kadar s Kristino potujeva po svetu, imava zalogo tega čaja vedno s seboj, najti ga je možno tudi v najinem avtomobilu. Pogosto se zapleteva v različne razprave z natakarji, ko naročiva čaj in nama prinesejo različne dodatke, od limone do medu, kajti ponekod čaj še vedno pijejo samo bolni ljudje, midva pa zatem iz svojih žepov vlečeva svoj čaj.
Slika 1: Skodelica črnega čaja. (vir fotografije: Wikipedia)
Že skoraj pred desetletjem sem se udeležil projektnega sestanka na severu Velike Britanije v mestu Newcastle upon Tyne. Po koncu dnevnih obveznosti sem se potikal po mestu, sem in tja po ulicah. Bilo je megleno sivo angleško vreme, ko nisi bil povsem prepričan, ali dežuje ali ne. In mesto name ni naredilo nobenega vtisa. Bolj kot ne sem se po naključju znašel na trgu, na sredi katerega je stal 40 m visok obelisk in na njem kip, ki ga je bilo od tal težko razločiti. Mojo radovednost so pritegnile številne razlagalne table, ki so stale ob njegovem vznožju.
Slika 2: Kip Charlesa Greya na vrhu obeliska v mestu Newcastle upon Tyne (vir fotografije: Wikipedia).
Obelisk in kip na njem sta posvečena Charlesu Greyu (1764-1845), drugemu lordu Greyu, znanemu tudi pod nazivom vikont Howick. Gre za verjetno enega pomembnejših premierjev v zgodovini Velike Britanije, ki je opravljal tudi druge visoke politične funkcije. Pomembno politično vlogo v zgodovini so odigrali tudi njegovi potomci. Za časa njegovega vodenja vlade sta bila sprejeta dva pomembna zakonska predloga, reforma volilnega sistema, ki je zelo povečala število volilnih upravičencev, kar je močno vplivalo na razvoj angleške demokracije. Za uveljavljanje človekovih pravic pa je bil še pomembnejši drugi zakon, to je o opustitvi suženjstva, ki je veljal za celoten Britanski imperij. Družina lorda Greya je živela na družinskem posestvu Howick Hall okoli 60 km severno od Newcastla. V času zasedanja parlamenta in drugih političnih obveznosti sta se z ženo preselila v London, poletja in druge proste dneve pa sta preživljala na svojem družinskem posestvu. Med tem, ko je bil Lord Grey zavzet s političnimi obveznostmi, je njegova žena Lady Grey v londonski rezidenci prirejala sprejeme za visoko družbo. Kljub temu, da je imel Lord Grey v mladosti burno ljubezensko življenje, je bil njegov zakon zelo plodovit. V zakonu se jima je rodilo deset sinov in šest hčera, od katerih so vsi, razen prvorojenke, dočakali odraslo dobo.
Slika 3: Umetniški portret Charlesa Greya. (vir podobe: Wikipedia)
Kot pri vseh pravih angleških družinah je čaj igral pomembno vlogo tudi v družini Grey. Oba z ženo sta bila velika ljubitelja čaja, kako je bilo z otroci, nam zgodovina ne poroča. Vodo na posestvu Howick Hall so dobivali po cevovodu iz zajetega izvira, ki je iztekal iz karbonatnega vodonosnika. Okus vode in s tem čaja po raztopljenem karbonatu (»apnencu«) pa je lorda zelo motil. Nekdo si je domislil zanimiv recept, čaju so dodali posušene liste bergamotke. Ta čaj naj bi za gospodarja pripravljal posebej za to zadolžen kitajski služabnik. Lady Grey pa naj bi s tem čajem gostila svoje goste v Londonu. Mešanica črnega čaja in bergamotke nosi ime Earl of Grey prav zaradi tega, ker naj bi bilo splošno znano, kako rad jo ima lord Grey. To zgodbo je ohranjala tudi njegova družina, a kot pri vsaki legendi obstaja še veliko drugih različic te zgodbe. Vse te variante vključujejo lorda Greya, od tega, da naj bi ga s tem čajem seznanili angleški vojaki, ki so prišli s Kitajske, do tega, da mu je recept za pripravo čaja zaupal angleški veleposlanik na Kitajskem. Tudi v zvezi s čajem Lady Grey obstaja več variant. Po eni od verzij naj bi bil Lady Grey zeleni čaj s primesjo bergamotke, ki ga je stregla na svojih sprejemih. Sodobna varianta tega čaja pa naj bi bila blagovna znamka čaja, pri kateri dodajajo manj bergamotke, kot jo je treba dodati po originalnem receptu. Dobri čaji imajo za seboj vedno veliko zanimivih zgodb.
Slika 4: Umetniški portret Lady Grey. (vir podobe: Wikipedia)
Zgodba o čaju Earl of Grey pa nas opominja še na nekaj. V šoli smo se učili, da je voda tekočina brez barve, vonja in okusa. Toda, ali je temu res tako? Takša je le laboratorijska voda, v strogo kontroliranem laboratorijskem okolju. Voda v naravnem okolju ali voda v vodovodnem sistemu ima vedno okus, ki ga pogosto zaznavamo le posredno, kadar se znajdemo v drugem okolju. To seveda ne pomeni, da je voda, ki jo okušamo, zdravstveno neustrezna. Na okus vode v okolju, v katerem živimo, se navadimo, in praviloma nam je takšna voda na okus bolj prijetna, kot voda v nekem drugem okolju, v katerem se nahajamo le kratek čas. Tega okusa pravzaprav niti ne zaznavamo. V Sloveniji imamo praviloma opraviti s trdimi vodami, to so takšne vode, v katerih je raztopljenega veliko kalcijevega karbonata. To pa je posledica tega, da se podzemna voda, iz katere napajamo vodovodne sisteme, nahaja v vodonosnikih, v katerih je veliko karbonatnih mineralov. Če obiščemo neko drugo območje, na primer Skandinavijo, kjer imajo veliko magmatskih kamnin, ki so bogate s slabo topnimi silikatnimi minerali, se nam bodo Slovencem zdele njihove vode plehke, mehke, Skandinavcem pa ne bodo všeč naše vode, ker niso navajeni na tako trdo vodo. O okusu vode je, zlasti v povezavi z embaliranimi vodami, veliko razprav v strokovni literaturi. To je povezano z izvorom teh vod, v veliki meri pa tudi z embalažo, v katerih se voda nahaja. Vsekakor pa je okus vode, ki jo pijemo, tesno povezan z našim dojemanjem pitne vode. Ne glede na to, da predpisi zahtevajo, da je pitna voda brez okusa. Karikirano rečeno lahko zapišemo, da bi bilo bolje, če bi zakonodajalec predpisal vodo brez drugačnega okusa, kot smo ga navajeni.
V globalnem merilu je čaj takoj za vodo najbolj pogosta pijača. Po mnenju botanikov rastlina čajevec (Camellia sinesis) izvira iz predela severnega Mjanmara in južne Kitajske, toda natančno njeno prvotno rastno območje ni znano. Čaj človeka spremlja že zelo dolgo in na Kitajskem naj bi bil čajevec za pripravo čaja v uporabi vsaj že 5.000 let. Mnenja o koristnosti čaja iz čajevca so deljena, klinične raziskave naj ne bi dokazovale zdravilnih vplivov na človekovo telo. Ne glede na to pa v ljudski medicini poznamo na tisoče rastlinskih napitkov iz drugih rastlin, ki nam pomagajo zdraviti različne tegobe. Beseda čaj je k nam prišla preko ruščine, tja pa iz kitajščine preko posredništva srednjeazijskih jezikov. Zato smo še ne dolgo tega za pravi čaj uporabljali izraz ruski čaj. Za zdravilne čaje pa le preprosto čaj, na primer žajbljev čaj ali pa čaj iz kamilice. Bergamotovo olje je povezano z drevesom bergamot iz rodu Citrus, ki je visoko do 3 m in izvira iz okolice Kalabrije na jugu Italije. Njegov plod je manjši od pomaranče, okrogel in nekoliko podoben hruški. Olje se pridobiva iz sadežev, poleg arome za čaje pa se ga pogosto uporablja tudi v parfumih.
Slika 5: Listi rastline čajevec – Camellia sinesis. (vir fotografije: Wikipedia)
Mednarodni dan čaja je eden od tistih dni, ki jih je razglasila Generalna skupščina Organizacije združenih narodov. Dan je bil razglašen leta 2019 na pobudo držav, ki so največje svetovne proizvajalke čaja: Indije, Sri Lanke, Nepala, Indonezije, Kenije, Tanzanije, Ugande, Bangladeša in Malawija. V tej skupnosti držav so dan čaja obhajali že od leta 2005 dalje. Čeprav je dan razglasila skupščina Združenih narodov, je za njegovo obeleževanje kot matična agencija zadolžena Mednarodna organizacija za kmetijstvo in hrano – FAO. Z obeleževanjem mednarodnega dneva čaja želi mednarodna skupnost opozoriti na več vidikov pridelave čaja, ki so tesno povezani s cilji trajnostnega razvoja. Njegova pridelava prispeva k zmanjšanju revščine, izboljšuje opolnomočenje žensk, ki so njegove glavne pridelovalke, ustrezna pridelava pa prispeva tudi k trajnostni rabi ekosistemov. Rastlino čajevec je mogoče gojiti le v zelo ozko definiranih in stabilnih podnebnih pogojih, zato je uspešnost njegovega gojenja tesno povezana tudi z vprašanjem podnebnih sprememb.
