Zadnji teden meseca eko izzivov sem prav slutila, kakšna tema me čaka – v SDZV seveda niso pozabili na vodo, še več, to temo so prihranili za grand finale. Zadnji izziv se je glasil: Teden dni uporabljaj naravna mila in čistila. Khm… kaj pa sploh je naravno čistilo, se sprašujem, vendar za odgovor ne potrebujem veliko časa. Na Googlu hitro najdem najbolj naravno čistilo vseh časov – KIS.
Super, si mislim, da bi se izognila nesnagi in umazaniji, bo zdaj celo stanovanje smrdelo po kislici. Moj fant Aljoša me bo zagotovo izselil, ker kisa še videti ne more! To me hitro prisili v nadaljnje iskanje in kaj kmalu najdem cel kup naravnih mil in čistil ter si globoko oddahnem, saj mi za zdaj še ne bo treba pakirati kufrov. Med pestro ponudbo izberem naravno univerzalno čistilo Odori. Ta izdelek je na trg uspešno plasiralo podjetje nekdanje kajakašice Nine Slapšak. Še več, v trgovskih centrih ene od znanih trgovskih hiš so postavljeni polnilni avtomati za vsa njena čistila, kar pomeni, da okolju prizanesemo tudi z embalažo! Čistila so nekoliko dražja, vendar je z manjšo količino resnično mogoče lepo očistiti prav vse kotičke našega doma, sestavine, ki so v čistilih, pa so biorazgradljive in odišavljene z naravnimi esencialnimi olji.
Med drgnjenjem svojega, od zobne paste zasušenega umivalnika, mi misli ponovno zatavajo k vodi. Tekočina, ki jo vsi potrebujemo za preživetje, predstavlja kar 70 odstotkov našega planeta. Sestavlja tudi okrog 70 odstotkov našega telesa, kar se mi zdi res posrečeno naključje. Pravzaprav najbrž sploh ni naključje. Zagotovo se v tem podatku skriva sporočilo mame Zemlje, ki nam želi prišepniti, da smo z njo eno. Da smo neločljiva celota. Ona pazi na nas in mi na… No, mi se trudimo paziti nanjo, pa nam žal ne uspeva ravno najbolje. Upam le, da ima več modrosti kot mi, predvsem pa upam, da ima več potrpljenja, saj okoljski krizi še zdaleč ni videti konca.
Ljudje pogosto pozabljamo, kako krhka so naša življenja. Že trije dnevi brez vode zadostujejo, da se znajdemo pod rušo, in glede na njeno pomembnost bi pričakovala, da jo temu primerno tudi cenimo. A temu, ironično, ni tako. Zdi se namreč, da vsega, kar imamo v izobilju, ne znamo dovolj ceniti. Slovenci imamo srečo – živimo v eni najbolj vodnatih držav na svetu in voda je naše zlato. Če v tem trenutku še ni, pa bo glede na vse napovedi zagotovo to postala v prihodnosti. Da nečesa ne znamo ceniti, pa naj bodo to surovine, naravne danosti ali mir, ni lastno le Slovencem. Imela sem to srečo, da me je športna kariera vodila na skoraj vse kontinente, obiskala sem dvaindvajset držav tega sveta in imela priložnost doživeti stvari, ki jih sicer zagotovo ne bi. Med drugim sem videla, kako Brazilci kilometre plaž brezbrižno zasipavajo s smetmi, veslala sem na rekah, ki so tako umazane, da večina ne bi vanje pomočila niti prsta na nogi. Reka Ljubljanica, ki velja za onesnaženo, je v primerjavi z njimi pravi biser. V naši mali državici imamo potencial, ki se ga le redki zavedajo. Ko tujci obiščejo Slovenijo, jih najbolj očarajo prav naše reke. Nekdanjega trenerja nemške reprezentance v slalomu na divjih vodah je reka Soča tako prevzela, da je po njej poimenoval svojo nemško ovčarko!
Čiste reke so za državo nekaj najdragocenejšega. Ko potujem, sem velikokrat prisiljena kupovati vodo iz plastenk, saj voda iz vodovoda predstavlja tveganje za bakterijsko okužbo. V Sloveniji nam iz pipe v sekundi priteče čista, neoporečna voda, kar je daleč od realnosti številnih držav sveta v razvoju. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije namreč vsak tretji prebivalec tega sveta nima dostopa do neoporečne pitne ali sanitarne vode, kar je za nas preprosto nepredstavljivo. Ko govorimo o vodi, smo Slovenci nadvse razvajen narod. Če se nam zaljubi, si lahko pripravimo kopel z 200 do 300 litri pitne vode, z njo zalivamo vrt, peremo avtomobile in celo splakujemo straniščno školjko. Za nas je to navaden vsakdan, za druge pa nepredstavljiv prestiž. V rokah imamo bisere, ki jih bomo morali začeti ceniti, drugače se nam obeta podobna zgodba kot državam, kjer je rjava barva reke nekaj čisto normalnega.
Si predstavljate ribiča, ki rečne postrvi zavzeto lovi v umazani rjavi, namesto modrozeleni Kolpi? Si predstavljate, da na raftanju po Soči z veslom namesto kristalno čiste zajamete motno vodo? In ali si predstavljate, da prijateljem iz tujine ne bi mogli pokazati, kako sanjsko je naše Blejsko jezero, ker bi v njem plavale smeti? Za začetek je dovolj, da kdaj pogledamo čez planke, da bi hitreje začeli ceniti naše naravno bogastvo. To pa le ni tako težka naloga, kaj pravite?
Urša Kragelj
