Upravljanje z naravnimi in energijskimi viri

V soboto, 5. septembra, je v prostorih ljubljanskega Hotela M v Šiški potekal seminar v organizaciji  Društva za širjenje političnega prostora Progresiva in fundacije Friedrich Ebert Stiftung, na kateri je predavanje z naslovom Upravljanje z naravnimi in energijskimi viri prispeval tudi prof. dr. Mihael J. Toman, podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, priznani slovenski ekolog in biolog ter prodekan za področje biologija na Biotehniški fakulteti.

Ključne ugotovitve, ki jih je delil z udeleženci seminarja in po predavanju tudi v razpravi, so se nanašale na (negativne) posledice spreminjanja planeta, ki ga s svojo dejavnostjo in težnjo po njegovem upravljanju  povzroča človek.  Dejstvo je, da upravljavci pogosto nimajo primernih znanj ne o ekosistemih ne o pričakovanih spremembah, nanje pa imajo velik vpliv tako kapital kot politika z državnimi in lokalnimi strukturami. 

Izvirni greh se prične pri pojmih! Ekologija ≠ Varstvo okolja

Toman navaja, da pojma ekologija ne gre enačiti z varstvom okolja. Prva kot biološka veda preučuje odnose vseh živih bitij in organizmov z neživim okoljem, njihovo soodvisnost in prilagojenost življenjskim razmeram v habitatih, medtem ko je varstvo okolja dejavnost, katere cilj je zaščita in ohranjanje (prvotnega) naravnega okolja, predvsem pa varstvo okolja za potrebe človeške družbe. Opozoril je, da je trajnostni razvoj družbena, in ne ekosistemska kategorija,  trajnostni koncept pa družba s svojim antropocentričnim pristopom napačno razume kot neskončno trajnost virov, ki pa to zagotovo niso. 

V zadnjem stoletju se je človeška populacija povečala za trikrat, potreba po vodi pa za šestkrat. Površina zemljišč za pridelavo žit se je podvojila, površine pašnikov so se zmanjšale za tri četrtine, tropskih gozdov pa za četrtino. Jezovi, ki jih gradimo na rekah, prestrežejo okoli 40 % odtoka iz celin. Narava je za človeka, ki želi biti v odnosu do nje superioren, tako postala le vir dobrin in energije, njena destrukcija pa ob kršenju norm, direktiv in pravil postaja vse bolj očitna. Gre za izrabljanje dobrin pod pretvezo trajnosti, v resnici pa je edino, kar je pravzaprav trajno, prislovično uničujoč vpliv človeka na naravo in okolje. 

Trajnosti v naravi ni. So le nenehne spremembe. 

Narave tako ne gre reševati s trajnostnim razvojem družbe, ohranjamo jo lahko le s smotrno in odgovorno rabo naravnih in energijskih virov. Pod pretvezo zelene paradigme trošimo bistveno več električne energije, kot bi bilo to potrebno. Tako smo na primer osvetlili planet in zmanjšali biodiverziteto, povečujemo proizvodnjo električnih vozil in pospešujemo prodajo vedno novih gospodinjskih aparatov, navaja Toman.  

V kontekstu trajnostnega razvoja  je ‘obveznost človeštva, da uresničuje skupne cilje družbe’.  Pri tem direktiva o družbeni odgovornosti narekuje tudi plačilo škode s strani povzročitelja. Se potemtakem družbena odgovornost ‘meri le z debelino denarnice?’, se sprašuje Toman. Obenem tudi opozarja,  da je odkrita komunikacija kot del družbene odgovornosti nezadostna, čemur gre pripisati pojav vedno večjega števila civilnih iniciativ. Prav tako se v družbi vedno pogosteje pojavljajo dvomi o neodvisnosti uradnih in strokovnih inštitucij. A pri priklicu osebne odgovornosti  se kot posamezniki v okolju še vedno obnašamo oportuno –  razumemo le lastne koristi, za okoljske težave drugih nam ni mar. Do narave se kot predatorji in tekmeci obnašamo  tako kot vsaka druga invazivna vrsta, ki stremi k večjemu izplenu in lastnim koristim.

Okoljska etika mora postati temelj upravljanja z naravnimi viri, opozarja Toman, saj je narava  dobrina in ne naša lastnina. In čas je, da se vprašamo, kaj v naravi smemo početi in ne le, kaj smo zmožni početi.

Naslovna forofrafija: Milenko Roš 

Sorodne novice