SDZV Posvet Padež – Suhorica – Slovensko društvo za zaščito voda

Izpostavljamo 23. januarja 2021

Na posvetu strokovnjakov o izgradnji zadrževalnika Padež – Suhorica izpostavili potrebo po ohranjanju narave in pravočasnemu vključevanju vseh deležnikov v okoljske projekte

Slovensko društvo za zaščito voda je 14. januarja 2021 organiziralo spletni strokovni posvet z osrednjo temo predvidene izgradnje velikega zadrževalnika na območju Padeža in Suhorice, ki ga je MOP v lanskem oktobru potrdilo kot najbolj primeren projekt za trajno rešitev preskrbe s pitno vodo za slovensko Obalo in kraško zaledje. Med 72 udeleženci so strokovno in akademsko javnost zastopali predstavniki s fakultet, inštitutov, zavodov ter državnih organov (MOP, DRSV, ARSO), posvet pa so pozorno spremljali tudi predstavniki lokalnih skupnosti in upravljavci vodovodnih sistemov z Obalno-Kraške regije, predstavniki Javnega zavoda Park Škocjanske jame, GZS – ZKG, Eko sklada, poslanec v Državnem zboru RS, naravovarstveniki in predstavniki civilne družbe iz lokalnega okolja ter mediji, ki tematiko že dalj časa podrobno spremljajo. Rdečo nit razprave so s ciljem ohranjanja narave udeleženci prepoznali v nujni spremembi obstoječih praks glavnih odločevalcev in drugačnem načinu reševanja načrtovanja in izvedbe okoljskih projektov, v katere bi morala biti stroka in vsi drugi deležniki ter zainteresirana javnost vključeni že od samega začetka. Pri projektih bi morali po principu interdisciplinarnosti pravočasno soočiti mnenja vseh strokovnjakov z različnih področij, vključevanje zainteresirane javnosti pa bi zagotovo reševalo tudi probleme nastajanja vedno novih civilnih iniciativ, ki zastopajo interese prebivalstva iz lokalnega okolja.

Udeležence posveta sta uvodoma nagovorila predsednica Slovenskega društva za zaščito voda dr. Marjetka Levstek in podpredsednik prof. dr. Mihael J. Toman, v nadaljevanju pa so svoja stališča in razmišljanja za in proti gradnji velikega zadrževalnika na območju Brkinov predstavili vabljeni govorniki dr. Uroš Krajnc, projektant gradbene stroke, ki se na področju gradbenega inženirstva že od leta 2002 ukvarja s problematiko pitne vode Istre in kraškega zaledja, Martin Pregelj, direktor Rižanskega vodovoda Koper, dr. Janko Urbanc iz Geološkega zavoda Slovenije, ki je kot hidrogeolog opravljal raziskave v Brestovici in tudi raziskave obstoječih vodnih sistemov, Stojan Ščuka, direktor Javnega zavoda Park Škocjanske jame, ter Mario Benkoč, predstavnik Civilne iniciative Ohranimo Brkine.

Podpora gradnji zadrževalnika Padež-Suhorica temelji na dolgoročni preskrbi s pitno vodo za Obalno-Kraško regijo, saj naj bi ta vodni vir predstavljal rešitev za naslednjih 50 let. Za preskrbo regije bi ta po mnenju gradbeno inženirske in hidrološke stroke zagotavljal dovolj velike količine vode, iz katere bi se napajali trije vodovodi – rižanski, kraški in ilirskobistriški. Vsi trije imajo zdaj za oskrbo pitne vode na voljo le en vodni vir, zato bi izven svojega porečja potrebovali še rezervnega z relativno majhnim in obvladljivim prispevnim območjem, kjer ni industrije in kjer je izredno malo kmetijstva, da bi v akumulaciji ohranjali dobro kakovost vode. Zagovorniki gradnje izpostavljajo tudi dejstvo, da so bili prvi načrti za izgradnjo akumulacije Padež aktualni že pred 100 leti, vendar drugi viri zatrjujejo, da so že pod italijansko oblastjo načrte gradnje tako velikega zajetja zaradi plitke flišne sestave tal dokončno opustili.

MOP je območje za potencialni vodni vir Padež – Suhorica preverjalo v letih 2002 ter 2005 in 2006. Študija iz leta 2002 je obravnavala 10 možnih vodnih virov ter med njimi izpostavila prav vodni vir na ožjem območju Padeža in Suhorice. Zanj je MOP kot investitor v letu 2005 s konzorcijem izvajalcev začelo pripravljati projektno in investicijsko dokumentacijo ter tudi okoljsko poročilo, a je že v letu 2006 brez utemeljitve od projekta odstopilo. Po izjavi državne sekretarke na MOP dr. Metke Gorišek naj bi bil projekt ustavljen zato, ker se tudi stroka o tem, kateri vodni vir bi bil za preskrbo Istre in kraškega zaledja najprimernejši, ni mogla poenotiti.

MOP se je nadaljnjega reševanja te problematike aktivno lotilo v letu 2020, povod pa je bila nesreča z izlitjem kerozina v Hrastovljah v juniju 2019. Zdajšnja prizadevanja MOP in Vlade RS podpira tudi Rižanski vodovod Koper, ki kot upravljavec skrbi za oskrbo območja štirih obalnih občin (Koper, Piran, Izola in Ankaran) s pitno vodo. S pitno vodo danes oskrbuje od 5 do 10 % slovenske populacije (60 % gospodinjstev in 40 % gospodarstva), poleti pa ima zaradi turizma še občutno večje potrebe. Njihov glavni vodni vir je Rižana, ki pa prav v poletnih mesecih brez črpanja podtalnice ne more zagotoviti niti biološkega minimuma, to je 90 litrov vode na sekundo. Podtalnico občasno črpajo tudi samo za vzdrževanje ekološko sprejemljivega pretoka v strugi. Rižana tako Rižanski vodovod na letni ravni oskrbuje s 70 % količin vode, ostalo pa pridobijo iz sosednjih vodovodov. Na stičišču v Rodiku z razcepi vodovodov proti Sežani, Kopru in Ilirski Bistrici, bi Rižanski vodovod za preskrbo Obale danes potreboval kapaciteto pretoka 500 L/s surove vode. Rešitve v povezovanju vodovodov ne vidijo, saj so s kraškim povezani že od leta 1994, a mu ta zaradi specifičnosti namesto pogodbenih 150 zagotavlja le 90 litrov vode na sekundo, z istrskim s kapaciteto pretoka 300 L/s pa že od leta 1960. Zajetje Padež, ki bi se polnilo pozimi, naj bi poleti zadoščalo črpanju vode za potrebe preskrbe Obale s pitno vodo. Eden ključnih argumentov zagovornikov gradnje Padež je tudi evropska praksa pri oskrbi s pitno vodo, saj vsi nimajo možnosti napajati vodovodov iz podzemne vode. Tako jo po navedbi dr. Uroša Krajnca v povprečju 50 % črpajo iz rek, 20 % iz akumulacij in 15 % iz podzemne vode, to pa tudi pomeni, da tudi v Evropi rešujejo vse z akumulacijami povezane probleme.

Povezovanje treh vodovodov je bilo aktualno že od leta 2007, ko so občine in upravljavci vodovodov podpisali pismo o nameri, pogodbe pa so bile podpisane v letu 2011. V petih kraških občinah (Sežana, Divača, Komen, Hrpelje-Kozina in Miren-Kostanjevica), ki jih oskrbuje Kraški vodovod Sežana, ter v občini Ilirska Bistrica, kjer je upravljavec JP Komunala Ilirska Bistrica, prevladuje mnenje, da bi z nadgradnjo oziroma sanacijo obstoječih vodovodov lahko pridobili potrebne količine vode v Rodiku s pol nižjimi investicijskimi stroški. To naj bi bila tudi okolju bolj prijazna rešitev, saj bi uporabila obstoječo degradirano traso, s potrebno obnovo obstoječe infrastrukture ob preprečevanju vodnih izgub pa bi zagotavljala stalni vir pitne vode iz treh vodnih virov (Klariči, Bistrica in Rižana) za Obalno-Kraško regijo za naslednjih 30 let. Na vodnem viru Klariči bi se povečala kapaciteta črpanja vode za 220 L/s in povečala tudi pretočnost transportnih cevovodov. Iz izvira Bistrice na vodovodnem sistemu Ilirske Bistrice bi lahko na stično točko Rodik za Obalo steklo 70 litrov vode na sekundo, potrebno pa bi bilo zgraditi tudi manjkajoči primarni in sekundarni cevovod na področjih, ki še niso priključena na javni vodovodni sistem, ter z rekonstrukcijo dotrajanih cevovodov zmanjšati vodne izgube in tako prispevati k racionalizaciji izkoriščanja vodnih virov in stroškov upravljanja vodovodnih sistemov. Predvidene investicije z novogradnjami ali rekonstrukcijami bi vključevale 47,3 km transportnih cevovodov in 14 objektov na transportnih cevovodih, 118,1 km primarnih in sekundarnih cevovodov in 26 objektov ter dograditev objekta za zajem in/ali pripravo pitne vode. Za izvedbo tega projekta naj bi tedanjih 9 občin s kraško-obalne regije skupaj z Ilirsko Bistrico kandidiralo za pridobitev sredstev iz Kohezijskega sklada EU in RS, potencialni vodni viri za izvedbo projekta pa naj bi bili vodni vir Malni na Planinskem polju, vodni vir Klariči pri Brestovici, obstoječe akumulacije Mola in Klivnik, Kubed na Rižani, Pinjevec na Dragonji in novo zajetje Padež, voda iz vodovoda v Ilirski Bistrici, dovod vode iz Italije ter možnost desalinizacije morske vode. Projekt povezovalnega vodovoda, katerega nosilca sta bila Kraški vodovod Sežana in Občina Sežana, ni bil realiziran.

Po mnenju strokovnjakov je vode na obalno-kraškem območju dovolj, zato gradnji nove velike akumulacije Padež – Suhorica, ki bi hkrati predstavljala grob poseg v naravo, niso naklonjeni. Nasprotovanje gradnji predvidene akumulacije Padež – Suhorica tako spremljajo očitki, da gre za megalomanski, drag in dolgotrajen projekt, ki bi poleg posega v naravo vplival na tudi na spremembo mikroklime ter tamkajšnjih ekosistemov. Vprašljivi bi bili ukinitev dotoka reke Reke ter kakovost vode, zbrane v zadrževalniku, saj se v takih zajetjih z leti namnožijo cianobakterije, ki ob razpadu sproščajo toksine (mikrocistine), ti pa so mutageni in jih pri pripravi pitne vode s klasičnimi metodami ni mogoče odstraniti. Pod vprašajem bi bila tudi ohranitev statusa Škocjanskih jam na seznamu svetovne dediščine Unesca ter statusa mokrišča v okviru Ramsarske konvencije, prebivalci Brkinov pa bi v svoj naravni prostor dobili zadrževalnik v velikosti Bohinjskega jezera (dolžine 4,1 km, globine 18 m, zajetje bi v najširšem delu merilo 260 metrov). Zaradi zadrževalnika bi posekali gozd in ga nadomestili z iglavci, blatne brežine in ograje pa bi okvirjale 57 metrov visok nasip iz betona ali materiala, ki bi ga pridobili iz doline Padeža.

V razpravi, ki je sledila, so s svojimi mnenji sodelovali tudi drugi strokovnjaki, ki so izpostavili, da pri izvedbi tovrstnih okoljskih projektov nujno potrebujemo celostne rešitve ter interdisciplinarno znanje. Slovensko gospodarstvo mora okoljevarstveno celostno obvladovati rabo in zaščito voda, za uspeh projektov pa je ključno prav sodelovanje med relevantnimi strokami. Kratke povzetke izjav sodelujočih si lahko preberete v nadaljevanju.

Udeleženci so se ob zaključku posveta strinjali s povezovalcem Damjanom Habetom, da diskusija še zdaleč ni končana, saj je strokovnih mnenj zaradi razsežnosti tematike še zelo veliko. Dialog na temo tovrstne vodne problematike se mora nadaljevati, zato bo SDZV s pomočjo poslanca Državnega zbora RS Andreja Černigoja skušalo naslednje soočenje z vpletenimi deležniki organizirati v Državnem svetu RS.

Kratki povzetki sodelujočih udeležencev na posvetu

Dr. Marjetka Levstek, predsednica SDZV je v svojem nagovoru povedala, da tako velik odziv stroke kaže na samo aktualnost teme, ki jo je društvo delno odprlo že na Vodnih dnevih 2020. Problematiko oskrbe s pitno vodo na območju Slovenske Istre in Krasa je v ospredje postavil neljubi dogodek v juniju 2019 z izlitjem kerozina v Hrastovljah. To je bil tudi povod, da se na Obali znova pospeši reševanje preskrbe s pitno vodo iz rezervnega zajetja, saj se v tej regiji zlasti v poletnih mesecih soočajo s sušami, upadom pretokov vodotokov ter pomanjkanjem pitne vode. Že v letu 2007 je bilo za alternativni in trajni vodni vir za Slovensko Istro in kraško zaledje prepoznanih 9 možnih rešitev, vendar nobena ni bila celovita. Maja 2020 je javnost najprej presenetila odločitev MOP, ki je čez noč odločilo o vodnem viru in napovedalo začetek gradnje velikega akumulacijskega jezera na območju Padeža in Suhorice. 21. oktobra 2020 je sledil še podpis pogodbe Direkcije RS za vode s konzorcijem izvajalcev za pridobitev gradbenega dovoljenja, kar naj bi trajalo do konca letošnjega leta. Da ta vodni vir za Istro in Kras vzbuja okoljevarstvene in naravovarstvene pomisleke, meni tudi stroka. Ta namreč pri izbiri, kateri dodatni vodni vir bi bil najprimernejši za trajno oskrbo slovenske Obale, ni enotna, akumulacija Padež – Suhorica pa naj bi bila sporna tudi za Škocjanske jame, ki so na seznamu svetovne dediščine Unesca. ”Ker v Slovenskem društvu za zaščito voda ta projekt prvenstveno spremljamo z vidika ohranjanja narave, smo želeli preveriti upravičenost izbire omenjenega projekta v primerjavi z drugimi alternativnimi rešitvami ter pridobiti tudi več informacij o trenutnem stanju projekta,” je povedala dr. Levstek in poudarila, da bo soočenje prineslo argumente za ali proti gradnji te velike akumulacije, ki naj bi bila po mnenju MOP edina prava rešitev za Obalo.

Podpredsednik društva prof. dr. Mihael J. Toman je v nadaljevanju poudaril, da razvoj družbe in napredek v svetu danes temeljita na precej nepremišljenem in velikokrat nepotrebnem izkoriščanju naravnih virov, kar se dogaja tudi pri nas. Zadrževalniki vode so zadnja leta izjemno aktualni, in to ne le z vidika preskrbe s pitno vodo, temveč v ozadju tudi s pretečimi nevarnostmi, kot so klimatske spremembe. Pri nas imamo že kar nekaj akumulacij, ki so bile ob ekoloških danostih pogosto napačno koncipirane in danes ne nudijo tistega, kar bi si želeli, zato je na mestu vprašanje, ali res potrebujemo take zadrževalnike, ki grobo posegajo v naravo. Sodelovanje različnih strok pri projektih je še posebej pomembno, saj ponuja prave odgovore tudi za ohranjanje narave. Politiko gospodarjenja z vodami bi morali spremeniti in upoštevati različne pristope, v procese pa že na samem začetku poleg stroke vključiti tudi lokalno in širšo skupnost. V svetu in tudi v EU je nešteto dobrih praks, kako urejati oz. upravljati z vodnim bogastvom, ki jih imenujemo na naravi temelječe rešitve (NBS – Nature Based Solutions- op.p.), ki jih tudi sosednje države dobro uveljavljajo. Omenil je primer iz Francije ter predavanje dr. Terrierja na Vodnih dnevih 2020, kjer v procese revitalizacije porečij Rhone vključujejo vse deležnike ter si prizadevajo popraviti posledice ”nasilja nad naravo, ki smo ga v preteklosti naredili.” Toman je svoj prispevek sklenil z mislijo: ”Danes se laična, strokovna in akademska javnost soočajo z odločevalsko politiko in z njeno izraženo mislijo, da iskanje alternativnih virov v primeru Slovenske Istre in zaledja ni več predmet javnih razprav, vendar naš današnji posvet kaže ravno nasprotno.”

Projektant gradbene stroke dr. Uroš Krajnc, ki se že od leta 2002 ukvarja s problematiko pitne vode Istre in zaledja, je predstavil zgodovino reševanja problematike oskrbe s pitno vodo na Obali in Krasu. Študija iz leta 2002 je s ciljem dolgoročne in regionalne rešitve obravnavala 10 možnih vodnih virov in na koncu priporočila v nadaljnjo obdelavo vodni vir na ožjem območju Padeža in Suhorice. V letu 2005 je bila naročena projektna in investicijska dokumentacija za ta projekt, ki jo je izdeloval konzorcij izvajalcev, v njem pa so sodelovali tudi strokovnjaki z Univerze v Mariboru, NIB in Inštituta za raziskovanje Krasa, ki so izdelali mnenje k prognozi, ali lahko ta varianta z izgradnjo akumulacije ogroža Škocjanske jame. Ker sta bila revizija in okoljsko poročilo ustrezna, bi se lahko začela javna razprava, a je MOP od projekta odstopil brez utemeljitve. Po letu 2007 je Rižanski vodovod Koper brez asistence države začel voditi aktivnosti za pridobitev novega vodnega vira in sam naročal nadaljnjo dokumentacijo, ker je ta problem ostal nerešen. V letu 2020 se je MOP odločil projekt nadaljevati, pogodbo pa je DRSV podpisal z istimi izvajalci, ki že poznajo predhodno izdelano dokumentacijo iz let 2002, 2005 in 2006. ”V tem času so se zgodile še neke druge spremembe,” je poudaril Krajnc, ”saj situacija 2020 ni enaka tisti v letu 2005, kar velja tako za potrebe po vodi kot tudi glede hidrologije in količine voda, in zato je prav, da se vsi ti elementi osvežijo in ponovno pregledajo, da bodo lahko osnova za pripravo tehničnih rešitev, kar velja tudi za okoljski del, ki mora iti skozi vse postopke, ki so predpisani za tako velik objekt.”

Krajnc je prepričan, da projekt akumulacije Padež – Suhorica temelji na dobrih postulatih, kot so dolgoročna rešitev preskrbe z vodo za 50 let, da je vodni vir v Sloveniji, kjer lahko izvajamo zaščito in nadzor, ter da kot regionalen projekt zagotavlja dovolj veliko količino vode tako za rižanski kot tudi za kraški in ilirskobistriški vodovod. Slednja imata vode za zdaj dovolj, oba pa imata, tako kot tudi Rižanski vodovod, le en sam vodni vir. Izven povodja bi rabili torej še drugi, rezervni vodni vir z relativno majhnim in obvladljivim prispevnim območjem, kjer ni industrije in kjer je izredno malo kmetijstva, kar ponuja možnost, da se v akumulaciji ohranja dobro kakovost vode. Ker se niti lastniki niti upravljavci ne morejo odločiti, kateri vodni vir je najprimernejši, se ta problematika rešuje že desetletja.

Vir: dr. Uroš Krajnc

Direktor Rižanskega vodovoda Koper Martin Pregelj je v nadaljevanju predstavil javno podjetje Rižanski vodovod Koper, ki kot upravljavec skrbi za oskrbo območja štirih občin s pitno vodo – Mestne občine Koper, Občine Piran, Občine Izola in Občine Ankaran. S pitno vodo oskrbujejo od 5 do 10 % slovenske populacije, torej 90.000 ljudi, poleti pa z gosti na Obali tudi do 140 tisoč. Rižanski vodovod na stičišču v Rodiku, od koder bo zavil proti Sežani, proti Kopru ali proti Ilirski Bistrici, za preskrbo Obale potrebuje 500 L/s surove vode. Njihov osnovni vodni vir je reka Rižana, ki ima v času močnih padavin pretok tudi 50.000 L/s, trenutno okoli 5000 L/s, poleti, ko poraba najbolj naraste, pa morajo celo črpati podtalnico, da bi Rižani zagotovili biološki minimum (ekološko sprejemljivi pretok – op.p.), to je 90 litrov vode na sekundo. Podtalnico občasno črpajo tudi samo za oskrbovanje njene struge, ki Rižanski vodovod na letni ravni sicer oskrbuje s 70 % količin vode, ostalo pa pridobijo iz sosednjih vodovodov. Rižanski vodovod, ki je lani praznoval 85 let obstoja, je že od leta 1960 povezan z istrskim (od koder pridobijo do 300 litrov vode na sekundo), in od leta 1994 s kraškim vodovodom, vendar pa ta zaradi specifičnosti vodovoda namesto pogodbenih 150 zagotavlja le 90 litrov vode na sekundo. Poudaril je, da je bilo zajetje Padež kot možna rešitev aktualna že pod italijansko oblastjo, torej že pred več kot 80 leti, ter da kot upravljavec podpirajo aktivnosti Vlade RS, ki je lani ponovno aktivno pristopila k reševanju oskrbe Obale in kraškega zaledja s pitno vodo. Pregelj meni, da je projekte potrebno izvajati v soglasju z naravo ter je prepričan, da bodo v prihodnje za pitno vodo in druge potrebe, kot je namakanje, realizirani vsi obstoječi in potencialni vodni viri, od vira Malni do Padeža, Kubeda, Mole in Klivnika ter Pinjevca na Dragonji.

Arhiv Rižanski vodovod Koper

Dr. Janko Urbanc iz Geološkega zavoda Slovenije je predstavil vodni vir pitne vode Klariči pri Brestovici, ki ga hidrogeologi vidijo kot enega pomembnih vodnih potencialov za preskrbo celotne obalno-kraške regije. Črpališče Klariči se nahaja blizu italijanske meje, v njem pa se voda črpa iz treh vodnjakov, izdelanih med leti 1979 in 1981, četrti pa je bil izvrtan v letu 2006, in sicer z namenom ugotoviti dejanski potencial tega vodnega vira. Projekt sta financirala MOP na eni ter kraške občine na drugi strani, ki ta vodni vir upravljajo preko Kraškega vodovoda Sežana. Rezultati velikega črpalnega poskusa, ki je potekal v avgustu leta 2008, so pokazali, da gre za izjemno izdaten vodnjak, celo najbolj izdaten vodnjak v Sloveniji, ki lahko zagotavlja 470 litrov vode na sekundo. Vodni vir Klariči je tako primeren za napajanje Krasa in Obale s kakovostno pitno vodo v sušnih obdobjih, ko se drugim vodnim virom na tem območju izdatnost zelo zniža, poskus pa je pri velikem črpanju tudi razblinil dileme, da bi prihajalo do vdora morske vode v vodonosnik.

Fotografije in grafi: dr. Janko Urbanc, GeoZS

Stojan Ščuka, direktor Javnega zavoda Park Škocjanske jame je povedal, da mora država poskrbeti za zaščito naravnih vrednot, ki sodijo na seznam naravne dediščine, upravljavci pa imajo veliko odgovornost, da zanjo skrbijo. To velja tudi za Škocjanske jame, ki so še vedno edina samostojna naravna enota, ki je vpisana na seznam Unesco. Do leta 2017 so pridobivali dobre ocene, potem pa so jih začele ogrožati aktivnosti v okolici. V neposredni bližini je bila narejena industrijska cona in zgrajena avtocesta, interes je bil izkazan tudi za hitro cesto, polje vetrnih elektrarn, take infrastrukturne investicije pa lahko Škocjanske jame posredno ali neposredno ogrožajo. Vpliv bi zanesljivo imela tudi ogromna akumulacija Padež – Suhorica kot največje akumulacijsko jezero v Sloveniji, kar bi vplivalo tudi na kakovost bivanja lokalnega prebivalstva ter tudi na druge živalske vrste, kot so redke vrste ptic, ki tu gnezdijo. Opozoril je, da so že v preteklosti z zajetjem Mole in Klivnika predvideli oskrbo s pitno vodo, zdaj sta pa ostali neizkoriščeni. Študije, na katere se je skliceval direktor Pregelj, pa so dejansko stare že več kot 100 let. Prvo so pripravili Italijani že v začetku 20. stoletja, pokazala pa je, da so plasti fliša na območju Padeža in Suhorice tako plitke, da verjetno ne bi zdržale take mase vode, kot jo predvideva to zajetje. Zatem je predstavil še stališča strokovnega sveta Parka Škocjanskih jam, ki s svojimi eminentnimi strokovnjaki pozdravlja iskanje rešitve za reševanje pomanjkanja vode v Slovenski Istri in kraškem zaledju, vendar poudarja, da je pri tem potrebno upoštevati standarde svetovne dediščine. Dokler se ne izčrpajo vse možnosti pridobivanja vode za Obalno- Kraško regijo in se izbere tista, ki bo imela najmanjši možni vpliv na naravo, je mnenje strokovnega sveta do izgradnje akumulacije Padež – Suhorica odklonilno.

Arhivske fotografije in načrti: arhiv Rižanski vodovod Koper

Mario Benkoč, predstavnik Civilne iniciative Ohranimo Brkine je predstavil razloge, zakaj je nastala civilna iniciativa, saj so bili prebivalci Brkinov postavljeni pred dejstvo, da se bo zajetje gradilo v dolini Suhorice, to pa so izvedeli šele iz medijev. Presenečeni so bili tudi nad stališčem MOP, da ne bo izvedlo nove študije variant, ki bi morala upoštevati tudi vse spremenjene okoliščine. Mnenja so, da zajetje pomeni veliko degradacijo okolja, kar bi posledično vplivalo tudi na kakovost bivanja vseh lokalnih prebivalcev. Zavedajo se, da je potrebno poiskati primerno rešitev preskrbe s pitno vodo za Istro in Kras, saj je nacionalnega pomena, da ima regija nek stabilen vodni vir, a ne na račun uničenja okolja in bistvenega poslabšanja kakovosti bivanja za več tisoč ljudi, in tudi ne na račun morebitne izgube statusa Unescove svetovne naravne dediščine. Menijo, da obstajajo boljše rešitve, saj so pregledali vso dokumentacijo in se posvetovali z različnimi strokovnjaki, povezani pa so tudi z občinami Hrpelje-Kozina, Divača in Komen, ki so zajezitvi nenaklonjeni in vidijo boljšo rešitev v sanaciji in nadgradnji povezave vseh treh vodovodov. Zaradi takih stališč so kraške občine zaznale pritiske s strani MOP, ki zavlačuje s podpisom pogodbe za povezovalni vodovod Ilirska Bistrica – Rodik. Zajetje bi po njihovem mnenju imelo negativen vpliv tudi na razvoj turizma, gradnja bi bila dolgotrajna, spremenila bi se mikroklima, uničene bi bile nekatere vrste rib in rakov. Projekt povezave vseh vodovodov je bil aktualen v letu 2011, z nadgradnjo povezanih vodovodov pa bi dobili potrebne količine vode v Rodiku s pol nižjimi investicijskimi stroški. Ta varianta, ki bi zagotavljala stalni vir pitne vode za Obalno-Kraško regijo, je tudi okolju bolj prijazna, saj bi bila izvedena na obstoječi (degradirani) trasi, poskrbela pa bi tudi za obnovo obstoječe infrastrukture s preprečevanjem vodnih izgub, ki se pojavljajo v ilirskobistriškem sistemu.

V razpravi, ki se je nadaljevala, je dr. Uroš Krajnc v odgovoru dr. Urbancu pojasnil, da so se v Brestovici vršile dodatne raziskave izdatnosti vode. Študije iz leta 2005 so bile osnova za projekt povezovanja treh vodovodov – kraškega, ilirskobistriškega in rižanskega, ki je bil aktualen v letu 2011. Projekt naj bi reševal problem oskrbe s pitno vodo za 30 let, zastal pa je ne po zaslugi ministrstva, ki je organiziralo denar, ampak ga nosilci projekta enostavno niso uspeli zgraditi. Glede vpliva akumulacije Suhorica na pretok Reke je povedal, da ima reka Reka danes umetni hidrološki režim, ki niti slučajno ni naraven, in sicer zato, ker sta akumulaciji Klivnik in Mola narejeni tako, da zmanjšujeta poplave na tem območju. Če ju ne bi bilo, bi imeli na dotoku v Škocjanske jame še bistveno večje pretoke. Ilirskobistriški vodovod je včasih več vode črpal iz tega porečja in ga prodajal na Hrvaško, ideja polnjenja akumulacije pa je bila, da se polni takrat, ko je vode v reki Reki dovolj in so v njej pretoki veliki. V letu 2005 so razmišljali, da bi v primeru, ko bi bilo v Padežu in Suhorici vode premalo, dodali še količine iz reke Reke, pri tem pa ne bi posegali v korito reke Reke, temveč bi naredili dodatno zajetje na potoku Padež.

Arhiv Rižanski vodovod Koper

Martin Pregelj je v nadaljevanju poudaril, da je tudi Rižanski vodovod za različne potrebe in za ugotavljanje vodonosnega območja skupaj z Geološkim zavodom Slovenije delal raziskave v dolini reke Rižane. Izpostavil je, da rezultatov meritev v času raziskave ni mogoče enačiti z rezultati ob dejanski eksploataciji. V vmesnem obdobju so Rižanskemu vodovodu raziskave sicer pomagale delno rešiti samo oskrbo, a takrat so imeli na voljo le izvir reke Rižane, zdaj pa sta v sistem vključeni še gorvodni črpališči Tonaže in Podračje, torej dve od skupno 38 vrtin različnih globin in 14 raziskovalnih vodnjakov. Pričakovani rezultati so jim takrat obetali boljše rešitve, a iz vrtin danes dobijo manj vode, kot so kazale analize. Izpostavil je še problem vodnega vira Klariči, ki je blizu italijanske meje, kar onemogoča kontrolo nad njegovim celotnim vodonosnim področjem. Povezava na obstoječe vodovode Rižanskemu vodovodu ne zadošča, zato iščejo nov vodni vir, ki ga danes še ni. Rešitev iščejo pravzaprav za vse tri vodovode (rižanski potrebuje 500 L/s, kraški 100 L/s, ilirskobistriški pa 50 L/s), saj drugih vodnih virov nimajo zagotovljenih. Projekt Padež-Suhorica tudi ni nobena novost in je bil javnosti že predstavljen, tako da danes ne more nihče reči, da se ni dovolilo razpravljati, saj je bil že nekajkrat na mizi. Glede neizgradnje vodovoda, katerega nosilca sta bila Kraški vodovod Sežana in s strani občin Občina Sežana, je še dodal, da sicer tudi povezava treh vodovodov predvideva povezavo z novim vodnim virom Padež.

Arhiv Rižanski vodovod Koper

Mario Benkoč je zato pojasnil, da obstoječa povezava vodovodov resda ne omogoča želenih pretokov vode, da pa bi bilo s celostno rešitvijo in s povezavo Ilirske Bistrice z Rodikom to mogoče bistveno izboljšati. Ker na MOP še niso podpisali pogodbe za povezavo ilirskobistriškega vodovoda z Rodikom, v tem vidi pritisk na župane kraških občin, ki zajezitvi Padeža niso naklonjeni. Opozoril je še na pritisk kapitala, saj naj bi dvig cen občutno prizadel prav 40 % odjemalcev iz gospodarstva.

Poslanec iz Ilirske Bistrice v Državnem zboru Andrej Černigoj, ki je desetletje delal v evropskemu parlamentu, je pozdravil razpravo na to perečo temo ter pozval udeležence h konstruktivnemu dialogu, ki bi ga lahko tudi ob prisotnosti županov nadaljevali v Državnem svetu RS.

Martin Pregelj je pojasnil, da Rižanski vodovod zaradi lažjega transporta namesto prečiščene potrebuje surovo vodo. Po omrežju namreč izgubljajo kvaliteto in morajo vodo dodatno klorirati že v omrežju. Že od leta 1997 se ponašajo z najsodobnejšo vodarno z urejeno ultrafiltracijo, kar jim zagotavlja najboljšo kvaliteto vode. Za razliko od njihovega morajo uporabniki sosednjih vodovodov vodo tudi prekuhavati, tudi do 200 dni na leto.

V razpravo se je vključil tudi dr. Mitja Rismal, ki je pozdravil ugotovitev, da je vode dovolj že na samem porečju reke Reke in na Krasu. Opozoril je na pravilo ekologije in vodnega gospodarstva, ki predvideva izkoristek lastnih vodnih virov, saj ta poveča skrb tako za kakovost in količine kot tudi za nadzor vode. Ne gre tudi samo za sam način izvedbe za preskrbo Obale s pitno vodo, ampak tudi za priložnost za sodelovanje med relevantnimi strokami in zdravstveno hidrotehniko, kar bi za celostno zaščito voda morala upoštevati tako načrtovalec kot graditelj. V primeru zajetja Padež je glavni problem, da tega sodelovanja ni dovolj, posamezne stroke vlečejo vsaka na svoj konec, namesto da bi našle skupno rešitev. Dodal je, da je vode dovolj na Moli in Klivniku, ki pa sta kot akumulaciji ostali neizkoriščeni. Zgrajeni sta bili za potrebe Tovarne organskih kislin (TOK), ki je potem propadla, imela je pa zelo onesnažene vode. Zdaj sta že 30 let brez vode, imata pa dovolj vode za 50-letne potrebe kompletnega vodovoda – tako za rižanski kot ilirskobistriški vodovod. MOP je naročil tudi tujo ekspertizo pri Vodnem inštitutu v Dortmundu in nemški strokovnjaki so ugotovili, da je vode v teh dveh akumulacijah dovolj in da sodi v prvi kakovostni razred. Kot ugotavlja Rismal, za rešitev z Molo in Klivnikom ni zanimanja pristojnih organov, zato si obeta konstruktivne obravnave s pravimi argumenti in strpnim dialogom. Opozoril je, da imamo v Sloveniji kakovostne hidrološke podatke in da se vedno znova lahko preveri, ali je na območju vode dovolj, tudi v obeh akumulacijah. Dodal je še, da ima družba na voljo denar za reševanje ekoloških problemov in mora z njim skrbno gospodariti. Po izračunu projektantov bi znašala oživitev akumulacij Mola in Klivnik okoli 25 milijonov evrov, medtem ko bi za akumulacijo Suhorica porabili več kot 100 milijonov evrov.

Tomaž Zorman je kot strokovnjak iz naravovarstva izpostavil vprašanje, zakaj se te akumulacije MOP loteva na najbolj občutljivem območju, kjer imamo Unescovo svetovno dediščino in mokrišče, ki zagotovo potrebuje nespremenjen režim, saj ga ščiti Ramsarska konvencija. Akumulaciji Mola in Klivnik resda zadržujeta vodo, vendar prej ali slej ta voda pride do Škocjanskih jam ali kraškega vodonosnika, torej v celotno podzemlje Krasa, kjer imamo izjemno bogato jamsko favno, ki je svetovni zaklad, ki ga nihče na svetu nima. Večina je endemitov, in če bi vodni režim spreminjali, kar bi ga z novo akumulacijo Padež – Suhorica zelo močno, voda ne bi prišla v kraški vodonosnik, kar bi povzročilo, da bi bilo jamsko življenje ogroženo in zdesetkano do velike mere. Biotska pestrost kraškega podzemlja je zaščitena tudi v okviru Nature 2000, in naše poslanstvo je, da te vrste ohranjamo.

V razpravo se je ponovno vključil še prof. dr. Mihael J. Toman, ki je opozoril, da je pri takih projektih nujno izmenjati različna mnenja strokovnjakov, ki so pri posameznih projektih osnova odločitvam na MOP in DRSV. Tako lahko sam kot limnolog pove, kaj se bo zgodilo s spremembo tekoče v stoječo vodo, ne more pa posegati v gradnjo samega jezu. Dodal je še, da odločitev ne sprejema stroka, temveč politika, ki pa mora imeti v rokah strokovno preverjene argumente.

Dr. Natašo Mori iz NIB je zanimalo, če so izvajalci pripravili tudi izračun, kaj se bo dogajalo s kvaliteto vode po zajezitvi, saj ta prinaša vrsto problemov, kot je na primer evtrofikacija. Preverjala je, če so za akumulacijo, ki naj bi zagotavljala pitno vodo za 50 let, izdelani tudi ekonomski izračuni ter vrednotenje glede uničenja narave. Dr. Uroš Krajnc je pojasnil, da so takrat proučevali 6 parametrov in dodal, da bi bila količina vode, ki bi se odvzela iz povodja reke Reke za napolnitev akumulacije Padež, v rangu 1 % letnega pretoka reke Reke. Ker je Reka naravna reka, so menjave hidroloških režimov med samimi leti bistveno večje, kot bi bil ta vpliv. Povedal je še, da je v Evropi povprečje oskrbe z vodo 50 % iz rek, 20 % iz akumulacij in 15 % iz podtalnice, kar pomeni, da morajo tudi v Evropi reševati vse povezane probleme, saj nimajo možnosti s podtalnico napajati vodovode. Preučevali so tudi evtrofikacijo in ukrepe za njeno preprečevanje, da bi do uporabnika skozi ustrezne čistilne naprave dospela pitna voda, tako da bojazni, da bi ljudje pili slabo pitno vodo, ni.

V nadaljevanju je dr. Gorazd Pretnar, vodja laboratorija za sanitarno mikrobiologijo na NLZOH omenil, da pri načrtovanju takih posegov za namen oskrbe s pitno vodo kot je Padež, pogreša predhodne mikrobiološke analize. Cvetenje jezera, ki se bo dejansko zgodilo na zajetju, ne bo odvisno le od tistih alg, ki se bodo v tistem trenutku v njem naselile, ampak si bodo tudi ptice tu našle svoja gnezdišča in prenašale razne oblike cianobakterij. Meni tudi, da se z ultrafiltracijo ne da odstraniti toksinov cianobakterij, ki lahko povzročajo raka na jetrih in drugih organih. V takšnih stoječih vodah se lahko naselijo tudi paraziti, kot sta Giardia in Cryptosporidium, zanju in za legionelo pa velja, da jim sistem kloriranja ne pride do živega. Opozoril je, da je ARSO sam zaščitil Suhorico, zdaj pa območje skupaj z MOP s figo v žepu uporablja kot poligon. Suhorica je tudi področje, ki pripada divjem prašičem in drugim divjim živalim, mnenje pa bodo morali podati tudi ribiči oz. Ribiška zveza Slovenije.

Upravnik vodovoda izpod kraškega roba Sergij Andrejaš je kritiziral regionalno planiranje in politiko, ki že 40 let ne najde skupne rešitve, kar bi lahko skupaj naredili direktorji vodovodov. Martin Pregelj mu je repliciral, da direktorji vodovodov med sabo odlično sodelujejo, da pa so le upravljavci vodovodov in vodnih virov, vzvodi pa so v občinah, ki jim je država dodelila vodna dovoljenja.

Svoj komentar je kot zadnja sogovornica prispevala tudi dr. Nataša Atanasova iz Inštituta za zdravstveno hidrotehniko na FGG, in sicer na samo rabo vode, ki bi jo morali postaviti v okvire krožnega gospodarstva, saj je vir vode lahko tudi očiščena odpadna voda (npr. siva voda). Take rešitve uporablja vrsta mediteranskih držav, smotrna uporaba in implementacija takih sistemov pa bi lahko kar za nekaj deset odstotkov zmanjšala potrebo po novih in svežih vodnih virih, o čemer je predavala tudi na simpoziju Vodni dnevi.