O indikatorjih 6. cilja trajnostnega razvoja – Voda in sanitarije za vse
Mihael Brenčič
Na Svetovnem tednu voda 2024 v Stockholmu (povezava) so agencije Organizacije združenih narodov – OZN, združene v iniciativi OZN-Voda (angl. UN-Water), predstavile prvo vmesno poročilo o izpolnjevanju 6. cilja trajnostnega razvoja: »Voda in sanitarije za vse«. To je tako imenovani cilj SDG 6, »le« eden izmed 17-ih, ki si jih je generalna skupščina OZN zadala leta 2015 in sprejela odločitev, da moramo te cilje na globalni ravni doseči do leta 2030. Cilji se seveda ne bodo uresničili sami od sebe, ampak le ob ustreznem delovanju in ukrepanju članic OZN, mednarodne agencije pa so zadolžene, da spremljajo napredek pri njihovem uresničevanju.
Za spremljanje uresničevanja cilja 6 so zadolžene agencije OZN, ki delujejo pod okriljem iniciative OZN‑Voda. Te agencije so: Svetovna zdravstvena organizacija – WHO, Organizacija za hrano in kmetijstvo – FAO, Program združenih narodov za okolje – UNEP in Sklad združenih narodov za otroke – UNICEF. Vsaka od agencij je zadolžena za vrednotenje posameznih kazalcev ali indikatorjev doseganja tega cilja. Te indikatorje je leta 2016 potrdila Komisija OZN za statistiko. Za boljše razumevanje jih naštejmo:
6.1.1. varno upravljanje z vodovodnimi sistemi,
6.2.1a. varno upravljanje s sanitarnimi sistemi,
6.2.1b. dostopnost osnovnih higienskih storitev,
6.3.1. izvajanje čiščenja odpadnih vod,
6.3.2. kvaliteta vode v okolju,
6.4.1. učinkovita rabe vode,
6.4.2. pomanjkanje vode,
6.5.1. izvajanje integriranega upravljanja z vodnimi viri,
6.5.2. prekomejno vodno sodelovanje,
6.6.1. od vode odvisni ekosistemi,
6.a.1. uradna podpora pri razvoju sektorja voda,
6.b.2. sodelovanje uporabnikov in lokalnih skupnosti pri upravljanju voda.
Povzetek najnovejših analiz indikatorjev iz leta 2022 je podala celotna iniciativa OZN-Voda (povezava), medtem ko so na razpolago tudi podrobnejši povzetki za posamezne indikatorje (povezava), za katere so pristojne posamezne agencije OZN.
V medijih pogosto zasledimo podatke o tem, koliko ljudi je na globalni ravni brez dostopa do pitne vode in ustreznih sanitarnih ter higienskih pogojev. Pozoren bralec ali poslušalec bo opazil, da so si ti podatki med seboj pogosto zelo različni, številke v medijih se med seboj razlikujejo tudi za milijardo in več. Najnovejše poročilo OZN-Voda o uresničevanju cilja SDG 6 iz leta 2024, ki prikazuje podatke za leto 2022, nam o tem podaja realne in najbolj sveže podatke.
Slika 1.: Delež populacije, ki ima dostop do varne oskrbe s pitno vodo (vir: WHO, UNICEF – karta, generirana na strani: povezava).
Pri trenutnem številu prebivalcev na Zemlji, ki znaša nekaj manj kot 8,2 milijarde, je brez dostopa do čiste pitne vode 2,2 milijarde ljudi, ali vsak četrti Zemljan. Na področju sanitarne ureditve in higiene je stanje še slabše. Okoli 3,5 milijarde ljudi nima dostopa do varne sanitarne ureditve, od tega 419 milijonov ljudi še vedno opravlja potrebo na prostem, izven sanitarij. Okoli 2 milijarde ljudi nima dostopa do pogojev, pri katerih bi si lahko oprali roke z milom. Okoli 10 % svetovnega prebivalstva živi na področjih z visokim vodnim stresom ali velikim pomanjkanjem vode. Če se sistemi za oskrbo s pitno vodo in sanitarni sistemi v prihodnje ne bodo izboljšali, bo zaradi tega zdravstveno ogrožena več kot polovica svetovnega prebivalstva, to je okoli 4,8 milijarde ljudi. Indikatorji podajajo tudi stanje na področju čiščenja odpadnih vod. Globalno je očiščenih le 27 % industrijskih vod, na področju komunalnih vod je stanje nekoliko boljše, očiščene ni 42 % odpadne vode. Ta podatek izhaja le iz primarnega in sekundarnega čiščenja.
Oglejmo si še indikatorje, ki opredeljujejo splošno stanje vodnih teles in upravljanje z njimi. Ohrabrujoče je, da se je od leta 2015 do leta 2022 učinkovitost upravljanja voda izboljšala za nekaj več kot 19 %. Kljub temu kar 58 % držav izkazuje slabo učinkovitost pri uporabi vode. Pri tem indikatorju, ki temlji na ekonomski vrednosti uporabljene vode, se moramo nekoliko ustaviti. Ta indikator merijo tako, da ocenjujejo, kakšna je dodana vrednost na porabljeno količino vode in je povezan predvsem z uporabo vode v kmetijstvu ter s tem pri namakanju. Ta indikator vrednoti FAO. Če je dodana vrednost na 1 m3 porabljene vode manjša od 20 $, se to obravnava kot slabo učinkovitost. Zaskrbljujoči so tudi podatki o pretokih rek, globalno so njihovi pretoki v upadanju, neposredno pa takšno stanje ogroža 107 milijonov ljudi. Skoraj polovica držav ima na svojem ozemlju vodne ekosisteme, ki nepopravljivo propadajo. Tudi sodelovanje na prekomejnih vodnih telesih je slabo, le 43 držav ima urejene sporazume za prekomejna vodna telesa, 20 pa je takih, ki zanje s sosednjimi državami sploh nimajo sklenjenega nobenega sporazuma. Institucionalna pomoč vodnemu sektorju upada, kar 1/3 držav poroča, da so sredstva, namenjena za vodni sektor, neustrezno uporabljena, in prav tako le 1/3 držav poroča, da so lokalne skupnosti in uporabniki ustrezno vpeti v upravljanje voda.
Slika 2: Časovni prikaz razvoja deleža populacije, ki ima dostop do varne oskrbe s pitno vodo (vir: WHO, UNICEF – karta, generirana na strani: povezava).
In še najpomembnejši sklep najnovejšega poročila iz leta 2024: s takšno hitrostjo uresničevanja bomo zastavljene cilje na globalni ravni dosegli šele leta 2049 in ne leta 2030, kot si je to zadala skupščina OZN, ko je sprejela Cilje trajnostnega razvoja. Za uresničevanjem ciljev zaostaja kar 40 % držav.
Iniciativa OZN-Voda omogoča dostop do celotne baze podatkov (povezava), za vsako od držav članic OZN je mogoče pridobiti podatke o posameznem indikatorju. Ponekod podatkov ni na voljo, ali pa so podane vrednosti, ki so, milo rečeno, čudne. Pogled na topografske karte indikatorjev, ki jih ponuja baza OZN-Voda, je ponekod izkrivljen (Slika 1).
V Stockholmu sem se udeležil panela, na katerem je iniciativa OZN-Voda predstavila rezultate svojega dela. In prav v povezavi s kvaliteto podatkov, na podlagi katerih so ocenili napredek pri uresničevanju cilja SDG 6 na globalni ravni, je tekla zelo zanimiva razprava. Eden od razpravljavcev iz publike je opozoril, da so nekatere ocene povsem izkrivljene, in da kot takšne, vsaj z raziskovalnega vidka, nimajo veliko smisla. Napredek pri doseganju cilja SDG 6 ocenjujejo države same. Zaradi tega so nekatere ocene, zaradi povsem političnih vidkov ali pa pomanjkanja znanja, povsem neustrezne in pristranske. Nekatere države še vedno skrivajo podatke.
Pojasnila, ki so jih v povezavi s temi podatki podali odgovorni predstavniki agencij za pripravo ocen, so bila zanimiva in so me, vsaj na prvi pogled, kot nekoga, ki ga zanimajo predvsem raziskovalni in objektivni podatki, presenetila. Zakaj in kako vrednotiti te podatke, če vemo, da so mnoge od ocen pristranske in nerealne? Ker gre pri ocenjevanju za proces, ki ima večstranske učinke.
Vsaka od agencij, ki je pristojna za posamezen indikator, prispele podatke najprej skrbno pregleda ter oceni njihovo zanesljivost. Po tej preliminarni oceni stopijo v stik s posamezno državo, ki je posredovala podatke. Sledi usklajevanje v več fazah, kjer pri večini držav agencije OZN, v več krogih pogovorov, uspejo doseči popravke. Na ta način se raven kvalitete ocenjenih indikatorjev izboljša.
Prva ocena indikatorjev SDG 6 je bila izvedena za leto 2015 in objavljena leta 2017. Po ocenah agencij se je kvaliteta posredovanih podatkov v času od leta 2015 do 2022 močno izboljšala. Tako zastavljeno ocenjevanje pa je sprožilo še verižne učinke. Države so se pričele s problemom ocenjevanja indikatorjev ukvarjati resneje in bolj poglobljeno. In ne le to, ko so se primerjalno gledano umestile med sosednje države v regiji in tudi na globalni ravni, so se zavedle svojih prednosti in pomankljivosti, kar jih je spodbudilo k investicijam ter v izboljšavo vodnega sektorja. Storile so prve korake v tej smeri. Takšno ocenjevanje pa je tudi pokazalo, kje je potrebna mednarodna pomoč. Te analize so prispevale k bolj usmerjeni in učinkovitejši mednarodni razvojni pomoči na področju voda. Čeprav je videti, da se je pri nekaterih indikatorjih stanje glede na zadnje poročanje poslabšalo, je po mnenju OZN-Voda prišlo do napredka. Tako s stališča procesov kot s stališča kvalitete podatkov, ki služijo za merjenje učinkov cilja SDG 6.
Z našega slovenskega zornega kota se morda analize indikatorja SDG 6 zdijo nepomembne, saj v veliki meri odslikavajo stanje, ki je zelo oddaljeno od naših pogojev in razmer. Ne glede na to pa sem mnenja, da moramo te podatke poznati. Vsekakor je smiselno, da so z njimi seznanjeni strokovnjaki s področja voda, smiselno pa je tudi, da je z njimi seznanjena širša javnost. Nenazadnje, čeprav je naša država majhna in realno gledano v teh analizah ne igra nobene teže, smo del sveta, ki se srečuje s krizo vode in vprašanje je, ali bomo v prihodnje to krizo kot globalna skupnost znali razrešiti ali ne. Že dolgo je prisotno zavedanje, da je kriza na področju voda povezana z oboroženimi konflikti in obratno. Svet že dolgo ni bil v tako konfliktnem stanju, kot je danes, in smiselno je, da se vsaj konflikti, ki izhajajo iz vodnega sektorja, omilijo do te mere, da ne povzročajo še dodatnih eskalacij. Trenutni rezultati analize indikatorjev SDG 6 kažejo, da smo od uresničevanja ciljev še zelo oddaljeni. Z vsemi z vodo spodbujenimi konflikti pa je lahko prizadeta tudi naša država. Poznavanje rezultatov analiz indikatorjev SDG 6 je pomembno tudi s stališča vzpostavljanja odpornosti na spremembe podnebja. Težave, s katerimi se že soočajo nekatere države, lahko zelo hitro postanejo tudi naše težave.
