Slab zrak
Ob svetovnem dnevu malarije – 25. april
Biti prebukiran. Ta pojem je postal popularen v 70. letih prejšnjega stoletja, ko se je tudi v socializmu pričel razvijati turizem. Za tiste, ki tega izraza ne poznate; označuje situacijo, v kateri se znajdeš, če plačaš letovanje, nakar se v recepciji ob prihodu na destinacijo delajo neumne, da zate še nikoli niso slišali. Po koncu druge svetovne vojne so ljudje hodili najprej v sindikalna morska letovišča, kmalu zatem pa se je začel razvijati tudi individualni turizem. Bolj ali manj je veljalo pravilo, da mora vsaka družina vsaj enkrat letno na morje, in za nas Slovence je bilo to Jadransko morje na Hrvaškem. Nič drugače ni bilo tudi pri nas doma. Ne spomnim se natančno kdaj, nekje na začetku moje osnovne šole, je oče prišel domov z radostno novico, da je rezerviral bungalov tik ob morju, skorajda na obali, s plažo, na kateri je mivka. Vsi smo se veselili, vsak od nas si je predstavljal sanjske počitnice. Ko smo prispeli v recepcijo naselja z bungalovi, pa za nas niso hoteli niti slišati. Starši so potrebovali cel dan, da so nas po prerekanju za silo namestili v neko luknjo, naslednjih nekaj dni pa so nas selili sem in tja po različnih lokacijah. Vse dotlej dokler očetu ni prekipelo, in je zahteval denar nazaj. »Nikoli več na dopust v kolhoz,« je sklenil. Naslednje leto sta starša, kdo ve od kod, izbrskala parcelo v Perojski šumi med Fažano in Barbarigo na Hrvaškem in skoraj za celo naslednje desetletje je bila moja počitniška usoda zapečatena. Vsako leto, mesec dni dolgo, smo taborili sredi sredozemske makije in iz leta v leto sem si bolj želel, da bi se to čim prej končalo. Ob prvi priliki sem se, še v srednji šoli, staršem trajno zahvalil za počitniško gostoljubje.
Bivanje sredi makije pa je imelo vsaj eno dobro lastnost, skoraj vsako leto sem videl tovariša Tita, nekdanjega predsednika Jugoslavije, ki se je peljal iz Fažane v svojo rezidenco na Brione. Tudi ob prihodu na njegov zadnji poletni oddih leta 1979. Perojska šuma se nahaja na drugi strani Fažanskega kanala, ki loči Brionsko otočje od kopnega. Kadar je bil maršal na dopustu, je bil kanal zastražen še bolj kot običajno. In če se je kakšen počitniški čoln le preveč oddaljil od obale, je od nekod pridrvel torpedni čoln in ga odgnal nazaj, če pa je plovilo že odtavalo preveč na morje, pa so ga odpeljali s seboj. Nekajkrat sta bila na morju z nami teta in njen mož, po poklicu zdravnik, ki je imel vedno s seboj zelo zanimive knjige in pretanjen okus zanje. Še danes mi ni jasno, kako je znal v antikvariatih najti tako zanimive knjige. V eni od njih so bili opisani Brioni in Robert Koch (1843-1910), znameniti mikrobiolog in zdravnik, ustanovitelj sodobne mikrobiologije, odkritelj bacilov antraksa, tuberkuloze, kolere in eden prvih prejemnikov Nobelove nagrade za medicino in fiziologijo. Takrat sem prvič izvedel za to, da so bili nekoč Brioni malarijsko območje ter da ima za izkoreninjenje te hude bolezni na otočju zasluge prav znameniti nemški mikrobiolog.
Slika 1: Brionsko otočje, ki je bilo še v začetku 20. stoletja leglo malarije. (vir: Wikipedia)
Nemški industrialec Paul Kupelwieser (1843-1919) je leta 1893 od Avstro-Ogrske mornarice, ki je malo pred tem opustila trdnjavo na Malem Brionu, odkupil celoten Brionski arhipelag, ki je bil povsem zapuščen in malaričen. Novi lastnik je na otokih nameraval vzpostaviti kmetijsko gospodarstvo ter naselje, ki bi ga povezal z rastočo vojaško luko v Puli. Že leta 1894 je na otočje pripeljal slovenskega gozdarskega strokovnjaka Alojzija Čufarja (1852-1907), ki je takoj pričel s sanacijo območja in je v odsotnosti lastnika vodil celotno gospodarstvo otočja. Tako Kupelweiser kot Čufar sta zbolela za malarijo, obema je sicer uspelo ozdraveti, a Čufar je še dolgo bolehal za posledicami bolezni in je na koncu zaradi njih tudi umrl. Številne malarijske okužbe med delavci in njegovo lastno prebolevanje bolezni so v Kupelweiserju porodile idejo, da za sanacijo in eradikacijo malarije z otočja angažira Roberta Kocha in njegovo ekipo. Ta se je leta 1900 lotila naloge in uspela. Asanacija je vključevala osuševanje močvirij, naselili so ribe gambuzije, ki se hranijo s komarji, razprševali so kemijska sredstva za zatiranje komarjev in uvedli so obvezne komarnike na oknih in nad posteljami. Na otočju so kasneje vzpostavili tudi center za izobraževanje v boju proti malariji. V znak zahvale so na otoku Veliki Brion Robertu Kochu postavili spomenik, Alojzu Čufarju pa bronasto ploščo, obe obeležji je izdelal dunajski kipar Joseph Engelhard. Od takrat dalje je postalo Brionsko otočje mondeno letovišče, najprej za elito iz Dunaja, nato za italijansko elito in po drugi svetovni vojni za socialistično »plemstvo«, ki je otočje za navadne ljudi neprodušno zaprlo. Brioni so bili prizorišče številnih pomembnih in tudi usodnih srečanj. Šele v Republiki Hrvaški, po smrti predsednika Tuđmana, se je otočje zares odprlo za turizem. Ko se turisti danes sprehajajo in kolesarijo po Brionih ter uživajo v predstavah gledališča Radeta Šerbedžije, verjetno niti ne pomislijo, kako nezdravo je bilo to območje še ne tako dolgo nazaj.
Slika 2: Spomenik dr. Robertu Kochu v zahvalo za eradikacijo malarije na Brionih, delo avstrijskega kiparja Josepha Engelharda. (vir: Wikipedia)
Malarija je ena od tistih hudih bolezni, s katerimi se človeštvo spopada še danes. Tveganju za to, da zbolijo za malarijo, je še vedno izpostavljeno 3,3 milijarde ljudi, vsako leto za to boleznijo zboli 247 milijonov ljudi, umre pa nekaj manj kot 630.000 ljudi, večinoma otroci v Podsaharski Afriki. Ta bolezen je neposredno povezana z močvirji in komarji, ki živijo na teh območjih. Komarji različnih vrst lahko ob piku, na Brionih so bili to komarji rodu Anopheles, medtem ko sesajo kri, vbrizgajo v krvni obtok nekaj parazitov iz rodu Plasmodium. Ti se v človeškem telesu naselijo v jetrih, od koder se preselijo v krvni obtok, kjer nato napadejo rdeča krvna telesca. Bolezen se razvija v več fazah; v prvi fazi nastopi mrzlica z zelo močnim tresenjem, v drugi sledi zelo visoka vročina, ki jo spremljajo glavobol, bolečine v mišicah in sklepi, suh kašelj, pomanjkanje apetita, slabost, bruhanje, driska in spremenjena zavest. V tretji fazi sledi močno potenje in popolna izčrpanost. Bolezen je smrtna zlasti pri otrocih, vendar tudi pri odraslih niso tako redki primeri s smrtnim izidom. Danes obstajajo cepiva, ki pa ne nudijo popolne zaščite, zato je zaščita vezana predvsem na repelente in ustrezno zaščito z obleko čez dan in z mrežami ponoči. Zdravljenje in njegova učinkovitost sta v veliki meri odvisna od dostopnosti zdravil in obravnave bolnika.
Slika 3: Komar iz rodu Anopheles, prenašalec parazitov iz rodu Plasmodium, ki so povzročitelji malarije. (vir: Wikipedia)
Danes pogosto govorimo o ohranjanju mokrišč in kako so ta pomembna za vzdrževanje biotske pestrosti. Vendar pri tem ne smemo pozabiti, da se je marsikatero močvirje, zlasti na območjih s toplejšo klimo, poleg želje po melioraciji in pridobivanju kmetijskih zemljišč, izsušilo predvsem zaradi prisotnosti malarije. Ime bolezni »mala aria« naj bi izviralo iz srednjeveške italijanščine, kar pomeni slab zrak, saj so ljudje zelo dolgo časa verjeli, da je bolezen posledica slabega zraka. Šele v 19. stoletju se je oblikovala hipoteza o tem, da malarijo prenašajo komarji, proti koncu stoletja pa se je odkrilo povzročitelja. Kljub temu so se ljudje v preteklosti zavedali, da je bolezen vezana na močvirja, zato so se tem izogibali. Poselitev visoko na hribih ni bila le posledica obrambe pred zavojevalci. Zaradi tega na obalnem območju v Albaniji, ki je bilo malarično še v drugi polovici 20. stoletja, skorajda ni bilo naselij, vsa naselja so bila visoko v hribih. Podobno je bilo tudi v Istri, ki je v obdobju od 17. do 19. stoletja pretrpela hude epidemije malarije. Malarična je bila celotna dolina reke Mirne, od izliva v morje pa vse do Buzeta. Zgodovinski viri poročajo, da je bila malarija prisotna tudi na območju Kopra, zato je beneški senat pogosto zahteval, da se močvirja okoli mesta osušijo.
Malarija je bolezen, ki še dolgo ne bo izkoreninjena. Dolga je tudi še pot do učinkovitejših cepiv. Prav tako se odpirajo vprašanja o vplivu spremembe klime na širjenje malarije, vprašanje je, ali se bo ta pojavila ponovno tudi tam, kjer je bila nekoč že izkoreninjena. Malarija se pojavlja predvsem na območjih razvijajočega se sveta, zato lahko le upamo, da to ne bo vzrok, da se zdravila in cepiva za to hudo bolezen ne bodo raziskovala in razvijala tako hitro, kot bi se v primeru obstoja bolezni v razvitejšem delu sveta.
Proti koncu študija geologije nas je profesor pri predmetu Metode geoloških raziskav peljal na obisk sedeža tedaj največje jugoslovanske naftne družbe INA v Zagrebu. Študentje smo bili očarani nad razkošjem centralnega sedeža podjetja, marmorno stavbo z veliko vhodno halo, v kateri so čakali delavci, da jih odpeljejo nekam daleč v svet, na eno od naftnih ploščadi, ki jih je takrat imela INA raztresene po celotnem neuvrščenem svetu. Sprejel nas je starejši kolega, če se ne motim, vodja geologov pri podjetju. Vodil nas je po hiši, kjer so nam pokazali sodobne laboratorije in center za obdelavo geofizikalnih podatkov z že takrat zelo sofisticirano programsko opremo. Za konec pa nas je peljal še v restavracijo na vrhu stavbe, kjer nam je stregel natakar v belih rokavicah in z metuljčkom za vratom. Bili smo fascinirani, česa takšnega v Sloveniji nismo poznali. Naš gostitelj je bil uglajen gospod v obleki in kravati. Nenavadno pa je bilo, da se je neprestano potil, pot je z njega tekel skorajda v potokih, neprestano, ne glede na to, kdaj in v kateri od sob ali dvoran smo bili. »Malarija,« je zaključil moj kolega, ki je nekaj časa živel v Afriki, »prebolel je malarijo.«
Prof. dr. Mihael Brenčič
