Suše so vedno bile in vedno bodo samo še en v vrsti naravnih pojavov. Nič več in nič manj. Povsem enako kot poplave. Od nas pa je odvisno, kakšne posledice bodo pustile na naši družbi in na žalost tudi na naravi.
Znanost je jasna in glasna. Že več kot 100 let prekomerno obremenjujemo naravne ekosisteme, v katerih smo si uredili življenjsko okolje. Voda ni izjema, je pa odličen pokazatelj vseh napak, ki smo jih naredili v preteklosti in jih še kar naprej ponavljamo. Trenutno stanje rek v slovenskem in italijanskem primorju, pa tudi drugod po Sloveniji in Evropi, je zgolj bežen pogled v prihodnost, če ne bomo resno spremenili svojega odnosa in spoštovanja naravnih okolij in njihovih omejitev. In to hitro.
Suha struga reke Pšate, desnega pritoka Kamniške Bistrice (foto: Marjetka Levstek)
Vodni krog poenostavljeno opišemo kot zaporedje rezervoarjev, med katerimi voda kroži. V naravnih ekosistemih sta količina vode in njeno pretakanje med rezervoarji uravnotežena, ljudje pa smo s številnimi prekomernimi posegi to ravnovesje porušili. Osnovna enota celinskih vod (sistema rek in jezer) je porečje (tudi prispevno območje). Porečje je torej območje, s katerega vsa voda prej ali slej konča na izlivu reke. Zaradi te povezave med prispevnim območjem in reko se prav vsak poseg na celotnem porečju odraža tako v kakovosti kot v količini vode v reki. Vse neprepustne površine (ceste, strehe, parkirišča itd.) onemogočajo pronicanje vode v zemljo in podzemlje, da bi napolnile zaloge vode za sušna obdobja. Dolgoročno izsekavanje domorodnih gozdov, prilagojenih na sušna območja, in njihovo nadomeščanje s tujerodnimi drevesi z izrazito višjo porabo vode, prispeva k hitrejšemu izsuševanju celotnega porečja. Obsežne kmetijske površine s posevki, ki niso prilagojeni pomanjkanju vode, brez zastirke in brez mejic, zahtevajo svoj davek na vodno bilanco. Izsekavanje obrežne vegetacije, ki povzroča prekomerno segrevanje vode v kombinaciji s prečnimi ovirami, kot so jezovi, pragovi in zapornice, ki ustavljajo vodo, pospešujejo izhlapevanje vode iz reke. Regulirane struge, obdane s kamnitimi in betonskimi zidovi, v času visokih pretokov preprečujejo pronicanje vode iz struge v podzemno vodo. Protipoplavni nasipi preprečujejo razlivanje vode po širokih poplavnih ravnicah, da bi preko njih lahko voda pronicala v zemljo in podzemlje in tako napolnila zaloge za sušna obdobja. Omejili in uničili smo že prav vse mehanizme rečnih ekosistemov za skladiščenje vode. Namesto tega smo vzpostavili sisteme za čim hitrejše odvajanje vode iz pokrajine. Gre torej res za naravno nesrečo?
Suha struga reke Pšate 31. 7. 2022 (foto: Marjetka Levstek)
Na razpolago imamo vsa potrebna znanja in orodja, da omejimo intenziteto, vpliv in posledice suš, tako na naravne ekosisteme kot na prebivalstvo. Tega pa ne bomo dosegli z reguliranjem rek, sekanjem obrežne vegetacije in gradnjo vedno večjih zadrževalnikov. Namesto upravljanja z vodami moramo zato za vode začeti skrbeti in se prilagoditi mejam našega naravnega okolja. Skrb za vode pomeni na primer, da moramo rekam zagotoviti več prostora, ponovno vzpostaviti rečne okljuke, slepe rokave in zatoke. Dopustiti moramo periodično razlivanje vode čez poplavne ravnice in obnoviti obrežno rastlinje. Prilagajanje na primer pomeni, da moramo zmanjšati porabo vode in povečati kapacitete za zadrževanje deževnice. Ključno je zmanjšanje porabe vode v industriji in kmetijstvu s prilagajanjem tehnologij, izdelkov in pridelkov. Urediti moramo zbiranje deževnice z neprepustnih površin in rabo t.i. sive vode v gospodinjstvih, industriji in kmetijstvu. V naseljih moramo povečati število in velikost zelenih površin in jih zasaditi z drevesi. In tako dalje.
Trenutno našo nadutost s svojimi življenji plačujejo živali. Jim bodo morala res slediti tudi človeška življenja, da začnemo delovati drugače?
dr. Polona Pengal, univ. dipl. biol.