Distopija
Svetovni dan posvečen javnim službam – 23. junij
Glava družine, oče in mož, ob delavnikih vstane prvi, pristavi vodo za kavo in čaj, iz hladilnika vzame maslo in se loti priprave mehko kuhanih jajčk. Priprava zajtrka za vso družino je obred, ki mu veliko pomeni, v hiši vlada tišina in vsi ostali še spijo. To je eden od redkih trenutkov v dnevu, ko je lahko povsem sam s svojimi mislimi. Danes zjutraj pa se mu je svet postavil na glavo. Ko je še ves zaspan in pomečkan stopil v stranišče, mu je v nos udaril neznosen smrad. Hitro je zaloputnil vrata za seboj in zavpil po hiši:
»Kdo ni potegnil vode za seboj? Nevzgojenci, nemarneži! Takoj vstanite!« se je drl.
Iz sobe je bos prihlačal najmlajši sin:
»Oči, stranišče ne požira,« je preplašeno rekel.
»Kako ne požira? Magda, ali veš, da stranišče ne požira?« je vpil svoji ženi v zgornje nadstropje: »Ali si poklicala vodovodarja?«
»Kaj se dereš?« je zavpila žena od zgoraj, »saj sem ti včeraj zvečer, ko si prišel s službene poti, povedala, za kaj gre.«
»In?«
»Vodovodar pravi, da ne bo prišel.«
»Zakaj?«
»Pravi, da se je na ulici zamašila centralna odvodna kanalizacijska cev, in tudi če kaj naredi, ne bo koristilo, ker straniščna voda ne bo stekla naprej.«
»Banda pokvarjena. In kdaj bodo to popravili?«
»Ne bodo.«
»Kako? Zakaj ne bodo?«
»Ker mestno podjetje, ki upravljala s kanalizacijo, ne obstaja več. Včeraj zvečer so pokazali na televiziji, kako je še zadnji delavec, vratar, zaklenil vhodna vrata in odšel domov.«
»Oči, mene kakat,« se je oglasila hčerka.
»Pojdi na vrt, tja za grm!« ji je nasršeno odvrnil oče.
»Ne grem, me bodo videli sosedje.«
»Ne sekriraj se, tudi sosedova Marica čepi za grmom. Ali ne vidiš?«
»Oči, mene boli trebušček,« je potožil sinko.
»Magda, pridi dol in naredi nekaj s tamalim.«
»Ne morem, tudi mene boli trebuh.«
»O, hudiča! No, vama bom skuhal rmanov čaj,« je dodal razumevajoče in zatem v copatih oddrsal do kuhinje, kjer je bila na pultu na kup naložena umazana posoda, stara nekaj dni. To se mu je glede na jutranji pogovor o higieni zdelo zelo sumljivo, saj so v družini skrbno gojili kult čistoče. Odprl je pipo, iz katere je najprej bruhnila temno rjava umazana voda, nato je v ceveh zabrbotalo in iz pipe se je pocedilo le še nekaj smrdečih kapelj. »Magda, ali tudi vode ni?« je zavpil.
»Ne, že dva dni. Pod koritom so plastenke vode. Pridi gor in mi pomagaj, zelo me boli trebuh.«
»Bom poklical zdravnika.«
»Nima smisla, ne delajo,« mu je zavpila.
»O, hudiča, kako ne delajo? Jim bom že dal vetra,« je vzrojil in že segel na polico po svoj mobilni telefon. V imeniku telefona je poiskal številko dežurne ambulante in pritisnil nanjo.
»Tu, tu, tu, tu, …« se zasliši iz slušalke, nato pa: »Poklicali ste dežurno ambulanto, prosimo, počakajte na prostega operaterja,« in nato znova: »Tu, tu, tu, tu, … Poklicali ste dežurno ambulanto, prosimo, počakajte na prostega operaterja, » in nato ponovno: »Tu, tu, tu, tu, … Poklicali ste dežurno ambulanto, prosimo, počakajte na prostega operaterja,« in še enkrat: »Tu, tu, tu, tu, … Poklicali ste dežurno ambulanto, prosimo, počakajte na prostega operaterja.«
»Kaj delaš?« ga je, sloneč na ograji v spalni srajci in bosa, od zgoraj gledala bleda žena.
»Kličem ambulanto. Bo že kdo dvignil.«
»Ne bo. Ti pa si res za luno. Ne poslušaš radia in ne bereš novic na netu?«
»Lepo te prosim, kdo pa se še ukvarja s temi neumnostmi?«
»Včeraj je parlament dokončno ukinili javni sektor in javne službe.«
V letu 2017 je število mestnih prebivalcev na globalni ravni preseglo število prebivalcev, ki živijo na podeželju. Več kot 50 % Zemljanov tako že živi v urbanih okoljih. Število megalopolisov, mest z več kot 10 milijoni meščanov, vztrajno in iz leta v leto raste. In čeprav je mestni način življenja izrazito individualiziran, kar še dodatno podpira prevladujoč kapitalistični sistem, si sodobnih urbanih sistemov ni več mogoče zamisliti brez javnih služb. Tudi v ruralnih okoljih je podobno, spomnimo se samo na številna prostovoljna gasilska društva širom po Sloveniji. Za razliko od centralno vodenih javnih služb v urbanih okoljih, v ruralnih okoljih pogosto delujejo nekoliko drugačni sistemi javne pomoči, ki temeljijo na kulturnih in zgodovinskih tradicijah posameznih skupnosti. Tudi v najbolj liberalistično usmerjenih državah, kot so na primer Združene države Amerike, delujejo javne službe, katerih naloge so usmerjene v delovanje in dobrobit skupnosti.
Slika 1: »Ta gasilska« – lokalno gasilsko društvo izreka članu srečo na poti v zakonski stan. Skupnost na podeželju deluje celostno.(foto: Mihael Brenčič)
Javne službe so sistem, ki je star toliko, kot so stare prve centralizirane in politično vodene države. Te službe so se vzpostavile takoj, ko je neka skupnost pričela delovati z združenimi močmi. Lep primer so države, ki so nekoč nastale na območju Mezopotamije med rekama Evfrat in Tigris, ali pa države starega Egipta ob reki Nil. Za potrebe namakanja polj je bilo treba vzpostaviti centralno vodene urade, ki so skrbeli za odmerjanje zemljišč, odvajanje in razdeljevanje vode ter za usmerjenje vzdrževanja namakalnih sistemov. Nemški zgodovinar Karl August Wittfogel (1896-1988) je postavil hipotezo, da so bile te organizacije tiste, ki so omogočile vzpon in nastanek prvih avtoritarnih in despotskih političnih sistemov na območju današnjega Bližnjega vzhoda.
Zagotavljanje in upravljanje z vodnimi viri ter odvajanje in čiščenje odpadnih voda je v sodobnem svetu eden od osnovnih javnih sistemov, za katerega skrbijo javne službe. Tam, kjer ti sistemi delujejo dobro, se o njih nič ne sprašujemo in o njih ne razpravljamo, saj jih niti ne opazimo. Povsem samoumevno nam je, da zjutraj odpremo pipo, iz katere priteče čista in neoporečna pitna voda, s katero si skuhamo jutranjo kavo in zajtrk, se nemoteno umijemo ali oprhamo ter sveži začnemo dan. Prav tako nam je samoumevno, da v gospodinjstvu uporabljena voda nemoteno odteče v javni kanalizacijski sistem, pogosto niti tega ne vemo, kam. Navadni občani se ne zavedajo, kako kompleksni so ti sistemi. Že Ljubljana, ki je po sodobnih globalnih merilih le srednje veliko mesto, komaj za predmestje kakšnega megalopolisa, ima kar 1.260 km vodovodnega in 1.187 km kanalizacijskega omrežja. Prav tako je redko komu znano, da je vodovodni sistem Ljubljane največji porabnik elektrike v mestu, vse to le za to, da voda priteče v prav vsako mestno stanovanje.
Slika 2: Komunalna infrastruktura v mestih je vedno zelo kompleksna. (foto: Sigmund – Unsplash)
V sodobni ekonomski teoriji je prisotnih veliko razprav o tem, kdo naj bo lastnik javne infrastrukture, in zelo pogosto so te razprave usmerjene prav v javno vodovodno infrastrukturo. Zlasti liberalistično usmerjeni ekonomisti zagovarjajo tezo o popolni privatizaciji teh sistemov, in to z izgovorom, da je pri upravljanju takšnih sistemov privatni kapital, ki deluje na podlagi razmerja med ponudbo in povpraševanjem, mnogo bolj učinkovit kot javni sistemi, v katerih se prepletajo različni interesi. Ali je temu res tako in kateri način je primernejši, je še vedno nerazrešeno vprašanje. Skoraj nesporno dejstvo pa je, da je v globalnem merilu med privatiziranimi vodovodnimi sistemi prisotnih veliko takšnih, za katere je značilno, da delujejo neučinkovito in celo dobavljajo pitno vodo s slabšo kvaliteto, kot jo zagotavljajo primerljivi javni vodovodni sistemi. Strokovna in znanstvena literatura sta polni opisov primerov, ko je privatizacija javnih vodovodnih sistemov generirala ne le poslabšanje storitve dobave pitne vode, temveč tudi zelo hude družbene konflikte, ki so nemalokrat eskalirali v nasilje. Takšni primeri so znani iz Afrike in Južne Amerike. Velikokrat so zaradi tega lokalne skupnosti vodovodne sisteme, ki so že bili privatizirani, ponovno prevzele nazaj v svoje roke.
Slika 3: Tudi čistilne naprave so pomemben del javne infrastrukture za katero skrbijo javne službe. (foto: Mihael Brenčič)
Nesporno je, da je pri upravljanju javne infrastrukture in pri delovanju javnih služb veliko težav in da bi lahko bili ti sistemi učinkovitejši. Tudi v Sloveniji na to nismo imuni. Zaradi velikega pomena vode na globalni ravni potekajo številne debate o tem, kako vodo v njenem celotnem funkcionalnem spektru (pitna voda, sanitarne ureditve, energetska raba, …) narediti dostopnejšo. Tako je Organizacija združenih narodov skupaj s Svetovnim gospodarskim forumom v Davosu sprožila številne in raznolike aktivnosti, ki skušajo razviti in spodbuditi drugačen koncept vrednosti vode od veljavnega. Te aktivnosti lahko na grobo opišemo kot poizkus revalorizacije vode. Hkrati s tem je Svetovna banka za razvoj s sedežem v Washingtonu pričela kar nekaj aktivnosti, ki jih podpira tudi z rezultati številnih ekonomskih analiz. Te kažejo, da je treba spremeniti načine finančnega upravljanja sistemov, povezanih z vodo. Na eni strani naj bi bilo to posledica tega, da se v tem sektorju denarni viri uporabljajo zelo neučinkovito, na drugi strani pa zaradi tega, ker se ne vzpostavljajo privatni sistemi, če pa že ti ne, pa vsaj javno zasebna partnerstva. Teza Svetovne banke za razvoj je, da je na globalni ravni za investicije v vodni sektor na voljo dovolj denarja, zagotoviti je potrebno le varno investicijsko okolje ter zajamčene donose. In v tem se skriva kleč problemov. Čeprav akterji trdijo nasprotno, se zdi, da se za vsem tem ne skriva nič drugega, kot velika želja po ekonomizaciji vode. Mnoge izmed dokumentov, ki so jih pripravile prej naštete organizacije, lahko beremo prav na ta način.
V Sloveniji za zdaj privatizacija vodnih virov in javne vodne infrastrukture za oskrbo s pitno vodo ni mogoča. To onemogoča ustava in njen 70.a člen, ki smo ga z velikim pompom sprejeli že novembra leta 2016. Vendar od takrat dalje nobena vlada, od tedaj pa se jih je zvrstilo že nekaj, ni sprejela nobenega izvedbenega akta, ki bi realizacijo 70.a člena ustave v celoti omogočal. V Sloveniji močno prevladujejo javni vodovodni sistemi, nekaj malega je tudi takšnih, ki delujejo v javno zasebnem partnerstvu, obstajajo pa tudi redki vodovodni sistemi v privatnem upravljanju, ki oskrbujejo javno vodovodno omrežje. Ne glede na vse lahko ugotovimo, da so naši vodovodni sistemi dobri in da se bolj ali manj uspešno spopadamo s težavami, ki se pri tem dogajajo. Upajmo, da se bodo problemi, povezani z oskrbo Obale s pitno vodo, čim prej razrešili, prav tako tudi problemi, povezani z oskrbo s pitno vodo na območju občine Kanal ob Soči, seveda še poleg vseh drugih po celi Sloveniji, ki niso tako zelo medijsko odmevni, čeprav so prav tako zelo pereči.
Kako zelo pomembno je učinkovito delovanje javnih sistemov in javnih služb, je pokazala epidemija covid-19. Prav zaradi tega je Organizacija združenih narodov za letošnji mednarodni dan javnih služb, 23. junij, razglasila simbolno geslo: »Po COVID-19 gradimo bolje« (ang. Building back better from COVID-19). Tudi sistemi za oskrbo z vodo so pri tem odigrali zelo pomembno vlogo. Ob odsotnosti ali odpovedi javnih služb bi se nam lahko zlahka zgodil distopični scenarij, ki smo ga zapisali na začetku našega prispevka
Prof. dr. Mihael Brenčič
