Scroll Top

Dnevi suše – film režiserja Emina Alperja

Morda je nekoliko nenavadno, da se na blogu Slovenskega društva za zaščito voda, katerega namen je strokovno in znanstveno udejstvovanje na področju zaščite vode, ukvarjamo z umetnostjo in umetniškimi deli. A če želimo razumeti vodo kot celoto, v vsej njeni esencialnosti, in razumeti tudi njen tok skozi družbo (t.i. socialni hidrološki vodni krog), nam umetnost lahko zelo pomaga, saj odkriva in prikaže nekatere plati odnosa voda – človek na način, ki ga znanost ne zmore zajeti in tudi ne artikulirati. Spomnimo se le na številne pokrajinske ali mestne vedute, kjer je voda sestavni del njihove podobe. Ali pa številnih književnih del, kjer se dogajanje pogosto vrti okoli reke, kot je obsežni roman Tihi Don ruskega književnika Mihaila Šolohova. Ali pa suše, kot je tudi naslov romana Jamesa Grahama Ballarda. V književnosti se je razvil poseben potopisni žanr, kjer avtorji opisujejo svoje potovanje vzdolž reke. Tak primer je esejistični potopis Donava avtorja Claudia Magrisa. Tudi hrvaški pisatelj Pavao Pavličić je v Donavi opisoval svoje življenje ob njej. Svoj pogled na obravnavo in upodabljanje vode v umetnosti lahko tudi zasukamo in se s tem vprašanjem ukvarjamo kot strokovnjaki za vodo, pri tem pa analiziramo in premišljujemo o tem, kako umetniki vidijo in razumejo vodo v vseh njenih pojavnih oblikah.

V nabor umetnosti, ki obravnavajo vodo in vodne pojave, moramo uvrstiti tudi film. Številni med njimi, igrani, predvsem pa dokumentarni, se vrtijo okoli vode in vodnih pojavov. V času, ko v Sloveniji vlada intenzivna suša, se sprašujemo, kateri od filmov obravnava prav to problematiko. O suši in njenih številnih posledicah govori odličen koprodukcijski film Dnevi suše (Kurak Günler, ang. Burning Days) na pomembnih mednarodnih festivalih nagrajenega turškega režiserja Emina Alperja. Kot zanimivost, ki pomembno prispeva k razumevanju filma, zapišimo, da je režiser študiral ekonomijo in da na univerzi v Istambulu predava sodobno turško zgodovino. Film je bil leta 2022 uvrščen v posebni program (sekcija Un Certain Regard) festivala v Cannesu. Kot manjšinska hrvaška produkcija je bil prikazan tudi na filmskem festivalu v Puli, kjer je dobil nagrado za najboljši tuji film. Poleg odlične igre obeh glavnih igralcev (Selahattin Pasali in Ekin Koç) film odlikuje tudi izjemna fotografija Christosa Karamanisa, ki prikaže opustošeno sušno pokrajino in mesto, v katerem primanjkuje vode. V fotografiji prevladujejo svetlosive in oranžne barve, ki ustvarjajo občutek prahu in vročine ter distopičnega in katastrofičnega vzdušja v mestu in njegovi okolici. Kritiki film označujejo kot mešanico trilerja in kriminalke, eden med njimi pa je celo zapisal, da vsebuje elemente vesterna.

plakatZa boljše razumevanje odstrimo okno in si na kratko oglejmo vsebino filma. V mestu, nekje v oddaljeni turški provinci, nastopi službo mlad državni tožilec, za katerega je to prva pomembna služba, prva stopnička v njegovi karieri. Med odprtimi zadevami nasledi primer koruptivnih in kriminalnih dejanj pri oskrbi s pitno vodo. Zaradi odločenosti, da bo zadevi prišel do dna, ga lokalni veljaki skušajo zmanipulirati. Župan ga povabi na večerjo, na kateri ga opijejo in zadrogirajo ter posredno vpletejo tudi v zločin posilstva mlade Romkinje. Med filmom se soočamo s tem, kako tožilec skuša ugotoviti, kaj se mu je zgodilo v noči, ko so ga zadrogirali, hkrati pa se vedno bolj zapleta v lovke lokalne oblastniške mafije, dokler ga na koncu ne obtožijo za posilstvo, v javnosti pa prikažejo kot krivca za to, da je mesto ostalo brez vode.

Filmska pripoved teče na več nivojih, zgodba, ki ji sledimo, je večplastna. Odlično je prikazana homofobnost, desničarska konzervativnost in nazadnjaštvo, pa korupcija lokalnih oblasti, vključno s sodno vejo. Režiser pretanjeno stopnjuje napetost, neprestano nas pušča v negotovosti in v premišljevanju o tem, kako se bo zaplet končal. Tega se loteva tako, da gledalca dobesedno »spravlja ob živce«. Zgodbo in film kot celoto naj gledalec odkrije sam, zato se v nadaljevanju lotimo le prikaza tiste plati filma, ki obravnava sušo in manipulacijo dostopa do pitne vode.

Ko se tožilec prvič pripelje v mesto, vidi množico ljudi, ki s praznimi plastičnimi posodami za vodo stojijo pred javnim vodnjakom. Mesto je prašno in umazano, ker že dolgo ni bilo dežja, ki bi spral nesnago. Tudi v hiši, v kateri se naseli, ni vode, iz pip le občasno kaplja in v kopalnici se ne more tuširati. Drugače je v županovi hiši, kamor je povabljen na večerjo. Tam mu županov sin, prav tako lokalni vplivnež, ponuja tuširanje, ter ga vabi, da lahko kadarkoli pride na obisk in se temeljito umije. Podobno je tudi v hiši lokalnega novinarja, ki živi v bogatejšem delu mesta. Že v teh začetnih prizorih se voda pokaže kot razlikovalni element med bogatimi in vplivnimi ter revnimi in tistimi, ki nimajo realne moči.

Primer, ki ga raziskuje tožilec, je posledica različnih interesov pri oskrbi s pitno vodo. Župan zagovarja in tudi izvaja projekt, ki temelji na črpanju podzemne vode iz vodonosnika z nizko izdatnostjo. Za nameček ima to črpanje zelo škodljive posledice. Zaradi prevelikega črpanja podzemne vode nastajajo udorne vrtače, prihaja do nenadnih zruškov tal, kar ima za posledico nastanek globokih udorin, v katere drsijo hiše ter drugo nepremično premoženje. Iz filma tudi izvemo, da je zaradi tega v preteklosti posledično prišlo tudi do smrtnih žrtev. Režiser nam vestno in natančno prikaže problem sufuzijskih udornih vrtač, ki jih poznamo iz številnih predelov sveta (Florida – ZDA, Rusija, Srednja Amerika). Kamera je dokumentarno natančna in se pogosto zadrži na teh morfoloških oblikah. Film so snemali v Kapadokiji, od koder so ti pojavi znani tudi v literaturi. Gre za pojav, ki je nenaden in za okolico zelo nevaren, do udora tal pride v trenutku. Pojavlja se tam, kjer imamo opraviti z v vodi dobro topnimi kamninami (predvsem sadro, redkeje apnencem), nad katerimi se nahajajo druge netopne in slabo nosilne kamnine z relativno nizko trdnostjo.

Kljub temu, da prihaja do velike škode, lokalna oblast s projektom nadaljuje, ker ima od njega neposredne koristi. Pri tem so šli celo tako daleč, da so podkupili nekatere strokovnjake, ki so podali lažna sodnoizvedeniška mnenja. V njih so zapisali, da med udori in črpanjem podzemne vode ne obstaja vzročno posledična povezava. Kljub temu obstajajo tudi realna izvedeniška mnenja, ki so jih skušali uničiti, a se do njih tožilec kasneje vendarle dokoplje.

Bolj kot tožilec prodira v zadevo, bolj ugotavlja, da bi morala oskrba z vodo temeljiti na alternativnem in učinkovitejšem projektu, ki je bil celo pripravljen in je predvideval zajetje vode v hribih ter njen transport z akvaduktom.

Lokalni vplivneži ga vse bolj vpletajo v sum kriminalnega dejanja ter hkrati manipulirajo z javnim mnenjem, ki se že začenja obračati proti njemu. Prizori, ki to prikazujejo, so strašljivi. V enem od njih se z avtomobilom nenadoma znajde v množici ljudi s praznimi plastičnimi posodami za vodo. Nenadoma posoda s treskom prileti v njegovo vetrobransko steklo, montaža vredna kakšne grozljivke. Drugi prizor prikaže vhodna vrata hiše, v kateri živi, in ko se enkrat vrne domov, so ta do vrha založena s praznimi posodami za vodo. Ker v hiši nima dovolj vode, da bi se lahko temeljito umil, se vozi na kopanje v enega od naravnih jezer v soseščini, pri tem ga ves čas opazujejo in nadzorujejo. Njegove fotografije med kopanjem objavljajo v lokalnem časopisu. Na koncu mora iz mesta pobegniti, saj se je nanj spravila še drhal. Vendar konec filma ostane odprt, konča se z nočnim prizorom, ko si s to sodrgo stoji nasproti, med njimi pa leži udorna vrtača.

Tega, kako poteka agitiranje in hujskanje množice proti tožilcu, ne vidimo, prikazano pa je, kako se ta vedno bolj in bolj obrača proti njemu in ga pričenja tudi fizično ogrožati. Zaradi tega, ker je z nadaljevanjem preiskave ogrozil lokalno oblast in njene koristi, ta pa jih z manipuliranjem z vodo želi v celoti zadržati. Ob pomanjkanju vode in s poslabševanjem krize iz dneva v dan prizadeti ljudje postajajo iracionalnejši, svojo jezo in bes pa preusmerjajo le v eno smer, v posameznika, ki ga predstavlja tožilec. Množica je zmanipulirana zaradi pomanjkanja kredibilnih informacij in sistematičnega lansiranja laži, k čemur prispeva tudi stroka, ki se je povsem podredila interesom lokalnih sil moči. Učinek tega je še toliko močnejši, ker je sredstvo manipulacij voda, ki ob takšnem pomanjkanju ni več le sredstvo za zagotavljanje standarda, ampak zaradi majhnih razpoložljivih količn tudi esencialna dobrina.

Morda je bila na začetku rešitev vodooskrbe s črpanjem podzemne vode v mestu dobronamerna, toda v nadaljevanju je prišlo do zdrsa pri iskanju in zagotavljanju najustreznejše rešitve. Politična stranka, ki je vodila projekt, je v njem, ne glede na posledice za ljudi in okolje, našla koristi. Film razgali, kako zagovarjanje enostranske rešitve privede do manipulacij, korupcije in celo do nasilja. Orodje za to pa je pomanjkanje pitne vode.

Vsem, ki jih vprašanja vode zanimajo bolj v širšem kontekstu, kot le tehničnem, ogled filma močno priporočam.

prof. dr. Mihael Brenčič

Sorodni prispevki