Scroll Top

Gruber in Hacquet v Belorusiji, Rusiji, Ukrajini in Poljski

Ruska agresija na Ukrajino je skorajda v vseh pogledih povečala zanimanje za ta del Evrope. Tudi pri nas, v Sloveniji, je manj znano, da sta strokovnjaka Gabrijel Gruber in Balthasar Haquet, ki sta aktivno delovala na vodnem področju Slovenije, prav tako delovala tudi v Belorusiji, Rusiji, Ukrajini in Poljski.

Gabriel Gruber (1740-1805) predstavlja zgodbo o uspehu najvidnejšega slovenskega znanstvenika, tehnika, učitelja, duhovnika in politika 18. in začetka 19. stoletja. Pri omembi njegovega imena najprej pomislimo na njegov trajen prispevek Ljubljani, to je Gruberjev kanal. Njegovo življenje je odlično opisal Stanislav Južnič v delu: Gabriel Gruber Od ljubljanskega prekopa do jezuitskega generala, Družina 2006.

Bil je sin dunajskega orožarja slovenskega rodu. V Gradcu je končal filozofske in teološke študije, leta 1755 pa vstopil v jezuitski red. Leta 1769 je prišel v Ljubljano, kjer je poučeval risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko na »stolici za mehaniko«, ki jo je s pomočjo deželnih stanov ustanovila Kranjska kmetijska družba. Stolica za mehaniko ni bil le ladijski oddelek, kjer so se usposabljali načrtovalci vseh do tedaj znanih tipov rečnih ladij za plovbo po Savi, Dravi, Donavi in drugih rekah v monarhiji, temveč so se slušatelji v njej izobraževali tudi za načrtovanje drugih vodnih gradenj, od mostov, pristanišč, suhih dokov, navezov in pomolov, do zaprtih pristanov ter drugih, varni plovbi namenjenih objektov. K brodarstvu je spadalo tudi ladjedelstvo. Za potrebe pouka je dal Gruber izdelati ladijske modele. Ohranjenih je osem modelov iz Gruberjeve delavnice, najlepše pa hrani Pomorski muzej Sergej Mašera v Piranu.

 

Slika 1: Gabriel Gruber. (vir: Stanislav Južnič: Gabriel Gruber Od ljubljanskega prekopa do jezuitskega generala)

 

Slika 2: Spomenik na Gruberjevi palači. (vir: Stanislav Južnič: Gabriel Gruber Od ljubljanskega prekopa do jezuitskega generala)

 

Gruberjev kanal je ljubljanski vodni prekop, namenjen hitrejšemu odtekanju odvečne vode z enega na drug konec Ljubljanice, kjer ima reka večji padec. Gruber je načrtoval, da bi del odvečne vode iz pogosto poplavljajoče Ljubljanice speljal okrog Grajskega hriba. Kanal, ki je umeščen v ožini med gradom in Golovcem, so pričeli graditi leta 1772, dokončan pa je bil do leta 1780 pod vodstvom inženirja Vincenca Struppija, ki je imel tudi čin podpolkovnika. Vodo v novozgrajeni kanal so prvič spustili 25. novembra 1780. Na vstopu v kanal so postavljene regulacijske zapornice. Kanal je bil leta 1829 poglobljen, ob Karlovškem mostu pa je bil postavljen spomenik v obliki prisekane piramide, na kateri stranicah so latinski napisi. Kanal se je izkazal za odlično rešitev, saj je zmanjšal nevarnost vsakoletnih poplav na nizkih predelih Ljubljanskega barja. Ulica ob Karlovškem mostu je danes imenovana Gruberjevo nabrežje.

 

Slika 3: Spomenik v znak prizadevanjem ob gradnji kanala. (vir: wikipedia)

 

Slika 4: Načrt Gruberjevega kanala v Hidrografskih pismih Tobije Grubarja.

 

Leta 1773 je načrtoval poznobaročno palačo (Gruberjeva palača), v njej pa pozneje vodil šolo za mehaniko in hidravliko. Imel je tudi knjižnico za mehaniko in poljedelsko stroko, zbirko ladijskih modelov ter še druge rudninske in naravoslovne zbirke. Šola je imela celo astronomsko opazovalnico.

Opazovanje narave ga je privedlo do preučevanja optičnih pojavov, predvsem fatamorgane, ki jo je prvi preučeval v laboratoriju, toplotnih pojavov v razredčenem zraku, fosilov in nastajanje žlahtnih kovin. Pri nekaterih od teh raziskav je sodeloval s polbratom Tobijo. Predmet njegovih študij so bili Cerkniško jezero, Postojnska jama in ponikalnica Timav.

Poleg hidrotehnike je na Gruberjevo življenje ključno vplivalo prav delovanje v jezuitskem redu.

In zakaj je Gruber po izredno plodnih šestnajstih letih 1794 zapustil Ljubljano? Glavna razloga sta dva. Papež je ukinil jezuitski red leta 1773, dovoljen je bil le v Rusiji in Prusiji. Gruber si je nakopal precej dolgov, tudi glede gradnje Gruberjevega kanala.

Danes vemo veliko o jezuitskem generalu Gabrijelu Gruberju, precej manj pa o njegovih treh bratih, ki so bili prav tako jezuiti. Tobija Gruber (1744-1806) je bil znanstvenik in izumitelj. Med leti 1774-1777 je v Temišvaru služboval kot navigacijski ravnatelj, od leta 1780 do1806 pa je v Pragi kot predsednik vodil Češko znanstveno družbo. Ukvarjal se je s postopki za izdelavo čim boljših zemljevidov rek, saj je po njegovih zahtevah dober zemljevid reke moral vsebovati podatke o obliki zemljišča ter petrografske, mineraloške, hidrotehnične in fizikalne lastnosti rečnega korita. Tobija Gruber, ki je poleg vsega raziskoval tudi ekspanzijo plinov v prazen prostor, je na tem področju kemije in fizike zaslovel še z izumi vakuumskih merilnih naprav. Najmlajši od treh bratov, Anton Gruber, je bil profesor matematike. Jezuit je bil tudi znameniti Dubrovčan Ruđer Bošković, eden najboljših fizikov svojega časa, ki je vpeljal Newtonovo fiziko. Gabrijel Gruber in njegova brata so učili mehaniko v skladu s Boškovićevo teorijo. Gruberji so očitno imeli pomembno skupno točko, to je zaverovanost v jezuitski red. Srčno so delali za njegovo obnovo in pri tem uspeli.

Gabrijel Gruber je leta 1785 odšel preko Dunaja, Varšave in Vilne v Polock, ki je bil v sklopu Belorusije, ta pa je po prvi delitvi Poljske takrat pripadala Rusiji. Ruska carica Katarina II. ni pustila objave papeževega ukaza o prepovedi jezuitov na svojem ozemlju. Gruber je bil najprej v kolegiju v Mogilevu, po letu dni pa se je preselil v glavno jezuitsko središče v Polocku, kjer je med leti 1786 in 1799 na Jezuitskem kolegiju predaval arhitekturo, mehaniko in fiziko.

V Sankt Peterburgu si je Gruber pridobil naklonjenost carja Pavla I. Od leta 1800 je bil rektor Jezuitskega kolegija v Sankt Peterburgu, ki je nastal z njegovim prizadevanjem. Na njegovo pobudo je papež Pij VII. leta 1801 obnovil Jezuite, vendar samo v Rusiji. Avgusta 1802 je postal jezuitski general ruske province ter se trudil za širjenje jezuitov po vsej Evropi. Tik pred svojo smrtjo se je Gruber odpravljal v Rim, vendar je leta 1805 po kapi umrl.

 

Slika 5: Jezuitska cerkev v Polocku. (vir: Stanislav Južnič: Gabriel Gruber Od ljubljanskega prekopa do jezuitskega generala)

 

Slika 6: Panoramska slika Sankt Petersburga med 1805- 1807. (vir: John-Augustus-Atkinson https://www.meisterdrucke.uk/fine-art-prints/John-Augustus-Atkinson/775764/Panoramic-view-of-Saint-Petersburg,-Between-1805-and-1807.html)

 

Balthasar Hacquet (1739 ali 1740–1815), naravoslovec, zdravnik, planinec in etnograf in prvi raziskovalec slovenskih Alp, je bil rojen v Bretanji, kot kirurg v francoski vojski pa se je udeležil sedemletne vojne in končno ostal pri Avstrijcih. Ker si je namesto zdravniške kariere v vojski želel civilnega službovanja, so ga leta 1766 kot kirurga za potrebe rudnika poslali v Idrijo, kje je ostal sedem let. Hacquet je bil s tem delovnim mestom zadovoljen; ugajala mu je idrijska okolica, ki mu je nudila toliko priložnosti  za raziskovanje. Leta 1773 je bil Hacquet  premeščen v Ljubljano za profesorja anatomije, fiziologije, kirurgije in porodništva, kjer pa je ostal vse do leta 1787. Med največje zasluge mu lahko štejemo, da je v svojih spisih in na svojih kartah stalno in vztrajno uporabljal slovenska imena za kraje, naselja, gorovja, rastline, itd. Kot glavni raziskovalec slovenskega rastlinstva in slovenskih krajev sploh je napisal znamenito delo Oryctographia Carniolica (1778–1789).Knjiga, ki je imela slovensko posvetilo, je bila napisana v nemščini.

 

Slika 7: Balthasar Hacquet (vir:  Wikipedia)

 

Slika 8: Cerkniško jezero. (vir: B. Hacquet, Oryctographia Carniolica)

 

Hacquet je občasno sodeloval tudi z Gabrijelom Gruberjem, a sta bila kot predstavnika različnih geoloških teorij pretežni čas strokovna nasprotnika. Čeprav velja Hacquet za utemeljitelja znanosti o Krasu, je njegov nasprotnik Gruber prav tako prispeval k pomembnim geološkim odkritjem. Na skupni poti z jadrnico do Zemuna sta se leta 1775 sprla, tako da je Hacquet postal najbolj glasen nasprotnik Gruberjevih načrtov.

Leta 1787 so Hacqueta drugič pozvali v Lvov; to pot je ponudbo sprejel, ker je bil, kakor sam pravi, Kranjske in v njej stanujočih svetohlincev naveličan. V Lvovu je poučeval naravoslovje in od tod prepotoval Galicijo, Rdečo Rusijo, Podolijo, Karpate, Besarabijo, Erdeljsko, Tavrijo in Krim; pozneje je prepotoval tudi Šlezijo, Saško, Schleswig-Holstein, Meklenburško in Lužice. V Lvovu je deloval do 1805, ko je bil premeščen v Krakov; tam je ostal do leta 1810, med tem časom pa je bil v letu 1807 tudi dekan medicinske fakultete. Tu je s svojimi privatnimi in drugimi zbirkami vzpostavil svoj »Naturalienkabinet« (1806); tako so njegove zbirke in knjižnica za nizko odškodnino postale last krakovske univerze. Ponudbe, da bi vstopil v rusko, poljsko oziroma saško službo, je tačas odklonil. Po smrti svoje žene je zapustil Krakov (1810) in živel v pokoju na Dunaju.

 

Dr. Uroš Krajnc

 

 

Sorodni prispevki