Scroll Top

Kam po vodo za prebivalce Istre in kraškega zaledja?

Na prvem programu Radia Slovenija so v četrtek, 4. februarja, pripravili oddajo Studio ob 17h na temo predvidene gradnje zadrževalnika Suhorica in ureditve oskrbe prebivalstva s pitno vodo Slovenske Istre in kraškega zaledja. Argumente zagovornikov in nasprotnikov gradnje je v oddaji soočila voditeljica Sabrina Mulec, ki se je pred tem udeležila tudi januarskega spletnega strokovnega posveta v organizaciji Slovenskega društva za zaščito voda. Kot je navedla, so težave z oskrbo z vodo slovenske Istre in Obale že dolgo znane, a predlagana rešitev z zajezitvijo potoka Suhorica v Brkinih še vedno razdvaja strokovno javnost, razburja naravovarstvenike in vzbuja strah pri domačinih. Na okoljskem ministrstvu vztrajajo, da gre za najustreznejšo rešitev, s predlogom so zadovoljni v Rižanskem vodovodu in župani štirih obalnih občin, neprimerno manj pa ugaja njihovim brkinskim kolegom. 100 milijonov evrov vreden projekt predvideva potopitev skoraj 4,5 kilometra dolge doline in zgraditev 57 metrov visokega nasipa, s tem pa bi nastalo jezero, široko do 260 metrov in s povprečno globino 18 metrov. Projektna dokumentacija, ki jo za akumulacijo na Suhorici pripravlja MOP, je ovrednotena na 5 milijonov evrov.

Posnetek oddaje Studio ob 17h na Radioprvi je na voljo na povezavi:  https://4d.rtvslo.si/arhiv/studio-ob-17h/174751401

Sogovorniki v Studiu ob 17h: 

  • dr. Metka Gorišek, državna sekretarka z Ministrstva za okolje in prostor,
  • Martin Pregelj, direktor Rižanskega vodovoda Koper,
  • dr. Nataša Mori, Nacionalni inštitut za biologijo, Oddelek za raziskave organizmov in ekosistemov, članica Slovenskega društva za zaščito voda,
  • dr. Brigita Jamnik, članica UO Slovenskega društva za zaščito voda, 
  • Mario Benkoč, predstavnik Civilne iniciative Ohranimo Brkine.

Izjave v oddaji so prispevali tudi:

  • Saša Likavec Svetelšek, županja občine Hrpelje Kozina, ki gradnji zadrževalnika nasprotuje;
  • hidrogeolog dr. Janko Urbanc iz Geološkega zavoda RS, ki je predstavil črpalni poskus v letu 2008 in izdatnost kraškega vodnega vira Klariči pri Brestovici tudi v sušnem obdobju;
  • Marjutka Hafner, generalna sekretarka Slovenske nacionalne komisije za Unesco;
  • Klavdij Bajc, vodja novogoriške območne enote ZRSVN; 
  • Borut Peric, član Strokovnega sveta Parka Škocjanske jame. 


Rabo vode iz Brkinov in gradnjo akumulacije na Suhorici za preskrbo štirih obalnih občin, kjer imajo danes 46.500 priključkov, podpirata tako
direktor Rižanskega vodovoda Koper Martin Pregelj kot tudi državna sekretarka z Ministrstva za okolje in prostor dr. Metka Gorišek, ki je pred tednom dni obalno kraškim in brkinskim županom že predstavila projektna izhodišča, v oddaji pa povedala, v kakšni fazi je omenjeni projekt: ”Ravno danes smo z izvajalcem priprave državnega prostorskega načrta (DPN) in vseh strokovnih podlag do pridobitve gradbenega dovoljenja uskladili zadnje pobude za postopek DPN. To je prva faza, s katero se začne ta projekt. Pobuda za to gradnjo je bila enkrat že dana, takrat še v okviru državnega lokacijskega načrta, potem pa je bil projekt prekinjen. Na MOP smo uporabili nekatere strokovne podlage iz tistega časa, ki pa so z vidika hidrologije in vodne bilance malce zastarane, tako da je zdaj ta nova pobuda aktualizirala oziroma novelirala vse strokovne podlage, ki so z Zakonom o urejanju prostora potrebne. Te strokovne podlage so že nared in pobuda bo jutri (5. 2. 21, op.p.) vložena na Direktorat za prostor našega ministrstva, ki bo potem vodilo postopek DPN, kar omogoča, da se v nadaljevanju za gradnjo pridobi tudi gradbeno dovoljenje. Strokovne podlage so, kar se tiče hidroloških razmer ter vodne bilance, zdaj že pripravljene z novimi podatki in z novimi izhodišči in so skladne z zakonodajo, ki se je medtem tudi spremenila. Skladno s postopkom DPN bodo strokovne podlage objavljene tudi na naši spletni strani in predstavljene v javni razgrnitvi in v medresorskem usklajevanju, naslednji korak pa je, da vlada to potrdi.”  

V nadaljevanju oddaje je še navedla, da so bile druge alternativne rešitve ovrednotene že v nič koliko študijah. Kot strokovnjakinja na tem področju pri projektih z oskrbo s pitno vodo Obale in Krasa sodeluje že od leta 1995, in se strinja, da gre za velik poseg in da obstajajo alternativne rešitve, vendar te ne rešujejo problema zanesljive oskrbe s pitno vodo Slovenske Istre: ”Klariči so kraški vodonosnik, a več kot dve tretjini vodovarstvenega območja leži v sosednji Italiji. Tu potekajo številne dejavnosti, ki niso v prid varovanju vodnih virov na tem prispevnem območju (ceste, železnica, industrija). V primeru, da se karkoli zgodi, kot se je zgodilo v letu 2019 Rižanskemu vodovodu, je cel sistem kraškega in istrskega vodovoda vezan na onesnažen vodni vir. Vse študije smo na ministrstvu v prvem koraku ponovno pregledali in ugotovili, da obstoječi vodni viri ne zagotavljajo varne oskrbe takega velikega območja, pač pa mora biti za te potrebe zagotovljen dodatni vodni vir. Istra in Kras ne smeta biti odvisna od enega samega vodnega vira, poleg tega pa mora biti vodni vir v Sloveniji, da lahko vodovarstveno območje zaščitimo z lastnimi zakoni. Vodni vir mora biti tudi v lastnem povodju, saj evropska uredba jasno določa, da se vode, dokler se ne izkoristi vodnih virov v lastnem povodju, iz sosednjih povodij ne sme uvažati. Gre torej za dodatni glavni vodni vir za Slovensko Istro in za rezervni vodni vir za kraški in ilirskobistriški vodovod, saj ima tudi slednji trenutno le en vodni vir. V primeru havarije na Klaričih bi bil odrezan ne le Kras, pač pa tudi cela Istra.” Na vprašanje glede povezave z vodnim virom Malni je Goriškova kasneje še pojasnila, da bi bil zadrževalnik, čeprav iz drugega povodja, lahko rezervni vodni vir tudi za Pivko in Postojno, vendar le v primeru havarije. Da bi morala država po skoraj dveh desetletjih, odkar obstaja zakonska podlaga, sprejeti tudi ustrezno uredbo tudi za vodni vir Malni, je državno sekretarko opozorila voditeljica Sabrina Mulec.       

Mario Benkoč iz Civilne iniciative Ohranimo Brkine je podobno kot na strokovnem posvetu SDZV predstavil številne aktivnosti, ki so jih izvedli v okviru pobude in tudi argumente, zakaj so lokalni prebivalci proti zajezitvi Suhorice. Članica SDZV dr. Nataša Mori iz NIB se je strinjala, da takšen poseg v naravo zagotovo pomeni velike spremembe za tamkajšnje prebivalce. Kot biologinja, ki zastopa tudi glas biodiverzitete, je poudarila, da taka sprememba pomeni hipno uničenje vseh življenjskih okolij za tamkajšnje rastlinstvo in živalstvo: ”Tako nastane nov ekosistem, ki ima vpliv na okolico. Ker ta nastane na hitro in ne postopoma tekom tisočletnih procesov, kar bi omogočilo prilagajanje narave in ljudi, prinese to veliko nevšečnosti, med njimi tudi vpliv na lokalno mikroklimo. Večja vodna masa vpliva na temperaturo okoliškega zraka, kar opažamo tudi na morski obali ali ob večjih jezerih. Poleg tega se zaradi novih vodnih mas spremenijo tudi sezonski dnevni trendi zračne vlažnosti, spremeni se izhlapevanje vode (evapotranspiracija), zaradi spremenjenih temperaturnih režimov pa še vzorci premikanja zračnih mas oziroma vetrovi.” V nadaljevanju je dr. Mori odgovorila na vprašanje, kaj se zgodi, če se vodo po vodovodnih ceveh iz zadrževalnika črpa le občasno, kot to v sušnih obdobjih predvidevajo v Rižanskem vodovodu: ”Zagotovo bi se pojavil problem obraščanja cevi z biofilmom oz. mikroorganizmi, ki se pojavljajo tam, kjer je vlaga, ti pa so lahko tudi zdravju škodljivi. Cevi bi morali s protimikrobnimi učinkovinami tudi nevtralizirati.” Martin Pregelj je zatem pojasnil, da v Rižanskem vodovodu ves čas vzdržujejo minimalni pretok vode po ceveh. Dr. Mori je še pojasnila, da so pri nas pred površinskim onesnaženjem najbolje zaščiteni podzemni medzrnski vodonosniki, saj se voda pretaka čez prod in se mehansko čisti tudi s pomočjo mikroorganizmov. Kraške vode so že manj zaščitene, medtem ko so površinske vode najbolj ranljive in imajo najmanjšo čistilno sposobnost, saj razna razlitja in vtoki onesnažil pomenijo takojšnje poslabšanje kemijskega stanja: ”Za tekoče vode je to manj nevarno, saj ta onesnažila odtečejo in se sperejo, pri stoječih vodnih telesih pa tak problem ostaja akuten dlje časa.” O rešitvah glede razraščanja cianobakterij je pojasnila, da ob odstranjevanju njihove celice razpadejo, toksini pa se sproščajo v vodo. Zaradi njihove neznatne velikosti je danes problematična tudi njihova filtracija, še posebej, če je potrebno dnevno obdelati več sto kubičnih metrov vode.

Dr. Brigita Jamnik je kot članica upravnega odbora SDZV izpostavila vlogo društva, ki skrbno spremlja problematiko preskrbe s pitno vodo za to regijo, mnenja stroke ter aktivnosti deležnikov pri projektu Suhorica. Društvo namreč meni, da obstaja zelo velika verjetnost, da pri odločitvi MOP niso bile upoštevane vse informacije ter znanja, dognanja in spoznanja stroke zadnjih 15 let, kar sproža nesoglasja v stroki in povečuje nezaupanje med splošno javnostjo. Vprašanja, ki se porajajo, so tako povezana z dvomi o pravilni odločitvi MOP, ki jo je z izbiro gradnje zadrževalnika na Suhorici sprejelo v lanskem letu: so bile res pretehtane vse možnosti in je MOP res izbralo najbolj vzdržno od vseh možnih variant, ki bi bila najboljši kompromis za vse deležnike? Ker SDZV deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, je društvo že sredi januarja letos organiziralo spletni posvet, na katerem je predstavilo mnenja strokovnjakov in tudi predstavnikov iz lokalnega okolja, ki jih gradnja akumulacije v Brkinih najbolj zadeva. Odziv je bil izjemen, a več kot dvourna razprava je bila glede na akuten problem prekratka, saj je stroka pri ključnih vprašanjih neusklajena. Vprašanj je še vedno preveč in glavnina deležnikov ni prepričana, da je izbrana varianta optimalna. Pokazalo se je tudi, da je treba spremeniti obstoječe prakse glavnih odločevalcev, saj bi morali biti vsi zainteresirani v projekt vključeni že od samega začetka, torej bistveno prej, kot šele v projektu DPN. S tem bi dosegli vsaj določeno stopnjo konsenza, hkrati pa reševali tudi nastajanje vedno novih civilnih pobud. Zdaj ti procesi z izločevanjem lokalnega prebivalstva žal potekajo ravno v obratni smeri. V imenu društva je predlagala, da bi si MOP moralo vseeno vzeti nekaj časa in brez dodatnih raziskav pripraviti primerjalno študijo variantnih rešitev, vendar izključno na osnovi rezultatov raziskav razpoložljivih projektov. MOP je namreč z razpisom v letu 2019 na to temo že sprožilo postopke in v januarju 2020 prejelo dve ponudbi, a se po tem ni zgodilo nič. To študijo bi nujno potrebovali vsi deležniki, tudi investitor in pripravljavci dokumentacije, občine in upravljavci vodovodov ter drugi strokovnjaki in  lokalno prebivalstvo. Verjetno bi se tudi izkazalo, da s strani MOP izbrana rešitev ne bi bila med prioritetnimi projekti. Pred nadaljevanjem DPN bi morali imeti jasne in nedvoumne odgovore, ki jih zainteresirana javnost pričakuje: katere rešitve so na voljo in kako smo jih obravnavali z različnih vidikov, od gradbenega, okoljskega, hidrološkega, finančnega, družbenega in zakonodajnega. Potrebno bi bilo pripraviti analizo tveganj, analizo izvedljivosti in primerjalno analizo ter določiti prioritete, da bi našli pravo rešitev ob množici tistih, ki bi jih sčasoma lahko realizirali.       

Ker so na MOP lani še zatrjevali, da so kot nosilci urejanja prostora tudi Park Škocjanske jame, Urad za Unesco ter Zavod RS za varstvo narave (ZRSVN) za projekt Suhorica prižgali zeleno luč, se je v začetku januarja letos izkazalo, da so ustanove, ki presojajo morebitne negativne vplive na okolje, to demantirale, od takrat pa se je spremenilo tudi ocenjevanje ogroženosti dediščine. Minister Vizjak je januarja letos v izjavi za RTV Slovenija pojasnil, da je projekt iz leta 2007 podoben zdajšnjemu, in da so zanj te institucije s svojimi mnenji nakazale, da ni popolnoma nesprejemljiv. 

Generalna sekretarka Slovenske nacionalne komisije za Unesco Marjutka Hafner je povedala, da je komisija z dogajanjem seznanjena in je MOP pozvala, da se ponovno poveže z vsemi akterji z namenom, da skupaj poiščejo najboljšo rešitev, da pa bo potrebno vse postopke izvesti na novo. Dokončno presojo o sprejemljivosti posegov daje Center za svetovno dediščino Unesco po posvetu s strokovnjaki Mednarodne zveze za ohranjanje narave (IUCN- International Union for Conservation of Nature), a da je bil projekt iz leta 2007 še pred pošiljanjem okoljskega poročila na Center za svetovno dediščino Unesco, ki ima sedež v Parizu, po njenem vedenju ustavljen. Vodja novogoriške območne enote ZRSVN Klavdij Bajc je povedal, da so v letu 2007 v okviru postopka DLN (Državnega lokacijskega načrta) res izdali pozitivno mnenje o sprejemljivosti vplivov izvedbe plana na okolje, v katerem pa so tudi številna opozorila in predpisani omilitveni ukrepi, še posebej pa je bilo izpostavljeno, da ni bilo mogoče predvideti vpliva spremenjenega vodnega režima reke Reke na varovano območje Škocjanskih jam, vključno na živi jamski svet. Prav tako niso bile presojane variante, ki se danes kažejo kot potencialno boljša alternativa, kot so vodni viri iz kraških vodonosnikov. Takratni postopek priprave DLN ni bil izpeljan do konca, zato tudi mnenje ZRSVN iz leta 2007 ni več merodajno, predvsem zaradi številnih novih podatkov v zadnjih dveh letih, ki jih bo moralo okoljsko poročilo v nadaljevanju upoštevati. ZRSVN bo, ko bo k temu pozvan, kot eden nosilcev urejanja prostora sodeloval v nadaljnjem postopku sprejemanja prostorskega akta. Tudi Strokovni svet Parka Škocjanske jame je za projekt Suhorica, dokler se ne izčrpa vseh možnosti, izdal odklonilno mnenje, je pojasnil član sveta in vodja strokovne službe Borut Peric. Strokovni svet meni, da obstajajo strateško in dolgoročno boljše rešitve in je proti kakršnim koli posegom, ki bi vplivali na vodni režim jam, pozivajo pa tudi k upoštevanju standardov za svetovno dediščino. (Iz MOP so že v januarju sporočili, da bodo nosilce urejanja prostora za mnenja ponovno zaprosili, op.p.). 

Dr. Goriškova je zatrdila, da je v postopku sprejemanja DPN skladno z zakonodajo predvidena vključitev tako strokovne kot laične javnosti, torej vseh zainteresiranih skupaj z nosilci urejanja prostora, saj MOP njihove vloge ne želi omejevati: ”Kot to predvideva in ureja zakonodaja, gre pobuda najprej v javno razgrnitev, ko jo vlada sprejme, sledi priprava strokovnih podlag na področju prostora in okolja ter priprava tehničnih strokovnih podlag v dveh variantah. Te so potem razgrnjene za vso strokovno javnost in nosilce urejanja prostora, zlasti za občine, v katerih je vplivno območje, zato tu ni nobenih zadržkov, da ne bi stroka in drugi zainteresirani podali svojih mnenj. Če so ta tudi ustrezno strokovno argumentirana, se jih lahko potem tudi upošteva, težje pa je, če so zadržki povezani le s splošnim nestrinjanjem brez ustreznih strokovnih utemeljitev.” V nadaljevanju je še enkrat poudarila, da so bile alternativne rešitve, vključno z vodnim virom Malni, skozi številne in zelo drage študije preučene in med sabo primerjane že neštetokrat, zato bi bilo skrajno neodgovorno zanje znova zapravljati sredstva davkoplačevalcev. Pojasnila je še, da je bil na osnovi študije iz leta 2006, ki je bila naročena v letu 2002, začet postopek DPN in da je študija temeljila na enotnih kriterijih, kateri vodni viri so lahko upoštevani kot dodatni vodni viri za dolgoročno oskrbo Obale kot tudi za rezervni vodni vir za kraški in ilirskobistriški vodovod. Izpostavila je še, da do danes ni bil identificiran noben nov vodni vir, da pa je vpliv podnebnih sprememb hidrogeologijo še poslabšal in da obstoječi vodni viri ne dajejo boljše izdatnosti.

 

Sorodni prispevki