Poplave plastike
Mednarodni dan recikliranja – 18. marec
Mihael Brenčič
Gotovo bo kdo od bralcev pomislil, kaj pa ima voda opraviti z recikliranjem? Kaj pa če namesto recikliranja uporabimo ustreznico, ki je bolj v duhu slovenskega jezika? Poizkusimo; kaj ima voda opraviti s ponovno uporabo? In takoj se spomnimo na ponovno uporabo vode v urbanem vodnem krogu, ali pa rabo vode v nizu, od enega uporabnika do drugega. Mnogo se govori tudi o ponovni rabi vode v kmetijstvu. Danes je skorajda samoumevno, da govorimo o tem, kako je vodo treba čim bolj izrabiti, nato pa jo očiščeno vrniti v naravno okolje, v vodni krog. Gotovo sedaj, po teh nekaj vrsticah, ni potrebno nikomur več razlagati, kako je voda povezana z recikliranjem ali ponovno uporabo. In nenazadnje, ponovna uporaba ni nič drugega kot recikliranje, čeprav slednji izraz bolj kot z vodo povezujemo s snovmi in materiali.
Slika 1: Kupi odpadnih plastičnih steklenic, ki jih je mogoče reciklirati (vir fotografije: Wikipedia).
V Evropi že dolgo govorimo o nujnih spremembah obstoječih produkcijskih procesov in drugih materialnih tokov. Predvsem zaradi spoznanja, in nenazadanje tudi izkustvenih podatkov, da smo grobo in nepovratno posegli v snovne in energijske tokove na našem planetu. Svoje razumevanje sveta je pričela spreminjati tudi politika, ki vzpostavlja krovni pravni sistem Evropske unije, komisija in parlament sta spodbudila nastanek Evropskega zelenega dogovora (angl. European Green Deal), ki naj temelji na krožni ekonomiji (angl. Circular Economy). Mnoge direktive, ki jih je sprejel Evropski parlament, bodo države članice prisilile, zlepa ali zgrda, da ta načela vgradijo v svojo nacionalno zakonodajo, s tem pa spremenijo način delovanja ekonomije in vseh ostalih družbenih sistemov. Spremembe v Evropi se dogajajo počasi, po mnenju marsikoga prepočasi, a vendarle prihaja do njih. Mnenja o tem, ali smo se spreminjanja naših običajnih navad lotili prepozno, so deljena. Mnogi, ne le okoljski aktivisti, temveč tudi okoljski znanstveniki so prepričani, da smo že prekoračili kritične točke, preko katerih ni več povratka. Pogosto pa se v svoji kritičnosti ne zavedamo, da ima Evropa, če jo primerjamo z drugimi predeli sveta, na področju varovanja okolja zelo napredno zakonodajo. Če je temu res tako, kje šele je pri prehodu v krožno gospodarstvo in uveljavljanju načel zelenega prehoda velik del preostalega sveta?
Do katerekoli spremembe v mednarodnih odnosih in doktrinah prihaja zelo počasi. Za marsikatero od njih so potrebna leta potrpežljivih pogajanj in dogovarjanj. Včasih procesi dolgo stojijo na mestu, pa se nato ponovno premaknejo in nato zopet ustavijo. Lep primer tega so boleča in počasna podnebna pogajanja. Ne glede na našo počasnost pa se spremembe v naravi, ki smo jih povzročili s svojim škodljivim delovanjem, dogajajo še naprej, in svet se nezadržno spreminja pred našimi očmi.
Iz dneva v dan smo preplavljeni s podobami spreminjajočega se sveta, tako zelo, da smo nanje že imuni. Te podobe so vsakodnevne, zaradi njihove obilice smo jih močno naveličani. Ko zagledamo nekaj drugačnega, nas sprva to pritegne, ker pa nas s tem mediji znova in znova bombardirajo, se tega navadimo in postane vsakdanje. Primer tega je imunost na podobe vojn. Včerajšnja novica je danes že zastarela.
Slika 2: Poplava plastike (vir fotografije: Wikipedia).
Med šokantne podobe, ki so danes že zastarele, ker so postale tako vsakdanje, sodijo tudi poplave plastike. Že nekaj let spremljamo podobe rek iz različnih delov sveta, katerih gladine so prekrite z debelimi plastmi plavajočih plastičnih odpadkov, česa podobnega še desetletje ali dve nazaj nismo poznali. Te podobe prihajajo iz celega sveta, zlasti iz držav v razvoju, vendar pa podobni dogodki niso tako redki niti v razvitejšem delu sveta, zlasti v obdobju ekstremnih poplav. Takšne podobe nas opominjajo, da so naše strategije obvladovanja in recikliranja plastike še daleč od tega, da bi bile učinkovite.
Nam najbližji primeri onesnaženja rek s plavajočo makroplastiko se dogajajo na reki Drini, na meji med Republikama Srbijo in Bosno in Hercegovino. Še bolj kot sama reka Drina pa je onesnažen njen pritok, reka Lim, ki doteka iz območja Republike Črne gore. Ob strugah obeh rek se nahajajo številne divje deponije odpadkov, ki segajo na bregovih do gladine samih rek, pri tem pa ne gre le za pretekla bremena, temveč tudi za aktivne divje deponije, na katerih okoliški prebivalci še vedno odlagajo odpadke. Teh plavajočih odpadkov, med katerimi prevladuje plastika, se največ nabere za pregradami hidroelektrarn na Drini, ti odpadki pa nato ogrožajo tudi njihovo delovanje. Elektrarne morajo te odpadke s površin akumulacijskih jezer odstranjevati. Po zatrjevanju okoljevarstvenikov jih sicer odvažajo na legalna odlagališča odpadkov, kjer pa jih zaradi njihove velike prostornine in omejenega odlagalnega prostora sežigajo. Izcedne vode, ki nastanejo pri tem, se zaradi pomanjkljivih inženirskih barier na dnu takšnih odlagalnih teles infiltrirajo v tla in izcejajo v reke.
Slika 3: V vodi lebdeča makroplastika (vir fotografije: Wikipedia).
Kar vidimo na gladinah rek, je »le« makroplastika. Ta je zaradi mehanskega razpada plastike vzdolž toka reke vir mikroplastike in nanoplastike, ki sta mnogo večji problem kot makroplastika, in katerih pojav ter njegove posledice šele počasi spoznavamo. Za obsežne plavajoče površine plastike na rekah se je v hidrologiji uveljavil izraz poplave plastike. Ta pojav je zaradi posebne dinamike premikanja in zaradi problemov, ki jih povzroča, v zadnjem času postal predmet resnih in poglobljenih znanstvenih raziskav.
Splošno je prepričanje, da vsa plastika, ki se ujame v reke na kontinentih, konča v morjih, vendar aktualne raziskave kažejo, da temu ni tako. Dinamika plavajoče plastike je mnogo bolj kompleksna. Večina plavajoče plastike se mobilizira ob visokih vodah. Pretežni del mase plastike, ki jo reka odnese preko leta, je tako vezan predvsem na visoke vode, medtem ko je ob srednjih in nizkih vodah delež transportirane plastike zelo nizek. Ob visokih vodah reka »pobere« odloženo plastiko na višjih predelih brežin svojih strug in jo nato prenese v nizvodni smeri, ker pa se visoka voda razlije po poplavnih ravnicah in doseže tudi višje predele strug vzdolž nižjega predela toka, se tam odloži in ujame tudi zelo veliko plastike, toliko, da jo v morju konča le manjši delež. To pa pomeni, da je plastika v morju predvsem posledica neposrednega onesnaženja morja s strani obalnih mest in drugih naselij. Kar prav tako ni zanemarljivo, saj trenutno živi na primorskem območju ter na obalah oceanov in morij kar 2,2 milijardi ljudi, kar ustreza deležu 27 % vseh zemljanov.
Slika 4: Makroplastika v strugi vodotoka (vir fotografije: Wikipedia).
Plastika, ki se ujame vzdolž toka reke, se zaplete v obrežno rastlinje, hkrati pa se odloži skupaj z ostalim plavjem in skupaj z njim tvori sediment. Tako geologi v nekaterih predelih, kjer je rečna sedimentacija zelo hitra, že opazujemo plasti rečnega sedimenta, onesnaženega s plastiko. Čeprav zveni vprašanje zelo teoretično, se sprašujemo, kako se bo takšna »plastična« sedimentacija v prihodnosti poznala v geološkem zapisu in kako se takšna plastika iz obrežnih območij, v katere vteka voda iz rek, prenaša s tokom podzemne vode naprej po vodonosnikih. Obrežni vodonosniki so pogosto pomemben vir pitne vode za velika mesta.
Poplave se med seboj razlikujejo, poznamo jih več vrst (hudourniške, sezonske, padavinske, urbane itd.). Vsaka od poplav ima zaradi dinamike toka vode svojske transportne značilnosti in pri vsaki od njih imamo opraviti z drugačnim transportom odpadne plastike. Na podlagi tega bi lahko zaključili, da se glede na vrste poplav razlikujejo tudi poplave plastike, povezane z njimi. Poplave plastike pa imajo tudi hidrološke posledice. Simulacijske študije in eksperimenti na laboratorijskih hidravličnih modelih so pokazali, da se plavajoča plastika ob ovirah v strugah (zožitve, stebri mostov) hitreje ustavi in zapre zožitev v rečnem koritu. Vzrok za to je posledica tega, da imajo naplavine plastike manjšo poroznost kot običajno plavje, ki se ustavlja ob ovirah. To ima za posledico, da se v zaledju tako nakopičene plastike v strugi voda zaradi zajezevanja dvigne višje, kot pa bi se dvignila v primeru naravnih barier. Zaradi takšnega obnašanja plavajoča plastika inducira višje poplavne gladine, kot sicer. Poplave plastike pa imajo tudi katastrofalne posledice za vodne in obvodne ekosisteme.
Slika 5: Na vodi plavajoča plastična steklenica (vir fotografije: Wikipedia).
Mnenje številnih avtorjev študij o plavajoči plastiki in o plastičnih poplavah je, da je najboljša zaščita pred njimi učinkovita zaščita pred poplavami. Z izboljšano zaščito pred poplavami naj bi zmanjšali tudi prenašanje plastike vzdolž toka rek. Vendar je to le ena plat medalje. Mnogo bolj pomembno je, da zmanjšamo proizvodnjo plastike, predvsem pa njeno odlaganje. Boljša poplavna zaščita ne more biti izgovor za onesnaževanje s plastiko. Odpadno plastiko moramo v največji meri predelati in jo ponovno uporabiti. Seveda pri plastiki, tako kot pri večini ostalih materialov, predelovanje v nedogled ni mogoče, in predelovalni cikel se prej ali slej ustavi. Število reciklažnih ciklov pri plastiki je odvisno od njene vrste. Na področju reciklaže plastike, pa tudi številnih drugih odpadnih materialov, smo kot globalna skupnost še zelo daleč od učinkovitosti. Tudi podobe rek in njihovih bregov, prekritih s plastiko, in posledice, ki jih to povzroča, nas silijo v to, da moramo izboljšati strategije ravnanja z odpadno plastiko.
Mednarodni dan reciklaže je še eden od dnevov, ki se ni uveljavil znotraj aktivnosti Organizacije združenih narodov, ampak izhaja iz interesov širše skupine mednarodnih deležnikov. Ne glede na to iz družine OZN pri obeleževanju tega dne sodeluje Organizacija za razvoj industrije (angl. United Nations Industrial Development Organization – UNIDO), ki si prizadeva, da bi bila sprejeta ustrezna resolucija, ki bi razglasila ta dan kot mednarodni. Pri tem je zanimivo, da gre pri obeleževanju tega dne predvsem za deležnike s področja reciklažne industrije, ki ima neposredne ekonomske interese. Reciklažna industrija je nastala predvsem z ekonomskimi spodbudami, ki so regulirane v okoljski zakonodaji v razvitejšem delu sveta. Tako imamo v Evropi številne direktive, ki spodbujajo reciklažno industrijo. Reciklažna industrija, ki jo je bilo na začetku treba spodbuditi, sedaj na številnih področjih deluje samostojno in predstavlja resno pridobitniško dejavnost, zato je seveda razumljivo, da ta industrija spodbuja takšne vrste proizvodnjo. Seveda reciklažna industrija ni brez stranskih okoljskih vplivov, a pri tem moramo tehtati razmerja med stroški in dobrobitjo. V svetovnem merilu na področju reciklaže dela okoli 1,6 milijona ljudi, na letni ravni pa znašajo investicije v človeški potencial in zaposlitve na tem področju nekaj manj kot 20 milijonov evrov. Zaradi pritiskov po učinkovitejši reciklaži v panogi rastejo tudi dobički. Ti na letni ravni že presegajo nekaj milijard evrov. Z Mednarodnim dnem reciklaže je tesno povezan tudi Svetovni dan ničelnih odpadkov, ki ga obeležujemo 30. marca (povezava).
Slika 6: Prostovoljci čistijo na obali nakopičeno plastiko (vir fotografije: Wikipedia).
Čeprav reciklaža plastike odpira številna vprašanja, ki niso brez okoljskih posledic, pa so poplave plastike, plavajočih polj makroplastike na gladinah rek ter posledični pojavi mikro in nanoplastike vzrok za takojšnje ukrepanje in izboljšanje strategije ravnanja s plastiko na globalni in lokalni ravni. Mednarodni dan reciklaže je priložnost za to, da te aktivnosti spodbudimo, pri obstoječih praksah pa izboljšamo njihovo učinkovitost.
