Javne lokalne službe varstva okolja pred razvojnimi izzivi. Poziv k premisleku!
- Izhodišče za razpravo
V Republiki Sloveniji se javne lokalne službe varstva okolja (tako imenovane komunalne dejavnosti), med katere štejemo predvsem javno oskrbo s pitno vodo, odvajanje in čiščenje odpadnih voda ter ravnanje z odpadki, izvajajo v obliki obveznih občinskih gospodarskih javnih služb, s katerimi se zagotavlja, vsaj v osnovi, enakopraven dostop do teh storitev vsem prebivalcem določenega območja. Te dejavnosti v skladu z 21. členom Zakona o lokalni samoupravi spadajo med izvirne pristojnosti občin, ki jih izvajajo kot lokalne gospodarske javne službe. Občine morajo v skladu s 6. členom Zakona o gospodarskih javnih službah storitve zagotavljati bodisi v režijskih obratih, javnih gospodarskih zavodih, javnih gospodarskih podjetjih ali s podeljevanjem koncesij.
Občinska pristojnost pri izvajanju javnih gospodarskih služb na področju oskrbe s pitno vodo, odvajanja in čiščenja odpadih voda ter ravnanja z odpadki, sodi v tradicijo evropske lokalne samouprave, v Sloveniji pa ima svoje korenine tudi v prejšnjem družbeno političnem in gospodarskem sistemu, v katerem so bile te službe organizirane v tako imenovanih samoupravnih interesnih skupnostih na občinski ravni, izvajala pa so jih javna komunalna podjetja.
Vendar je ob tem treba vedeti dvoje:
- tedanje občine so bile po teritorialnem obsegu in številu prebivalcev v povprečju bistveno večje, saj jih je bilo samo 60;
- komunalne dejavnosti so bile na nižji tehnološki ravni, manj razvite, dostop do njih pa je imelo manjše število prebivalcev, kot to velja danes.
Ni potrebno posebej poudarjati, da so se razmere od tedaj pa do danes povsem spremenile, tako glede družbeno ekonomskega in političnega sistema ter teritorialne organizacije lokalne samouprave kot tudi zaostrovanja okoljevarstvenih zahtev in tehnološkega razvoja komunalnih dejavnosti in storitev.
- Problem organizacije lokalnih služb varstva okolja
Danes, po tridesetih letih razvoja javnih lokalnih služb in storitev varstva okolja v samostojni Sloveniji, ob številnih uspehih in napredku pri oskrbi prebivalstva z za kvaliteto življenja nujnimi storitvami, se dejansko srečujemo z dvema nasprotujočima se trendoma, ki utegneta ogroziti dostopnost in kakovost komunalnih storitev.
Na eni strani se srečujemo z drobitvijo občin, ki jih je v Sloveniji danes že 212, trend ustanavljanja novih pa se še nadaljuje, na drugi pa tehnološki in organizacijski razvoj in predvsem višji standardi kakovosti storitev zahtevajo integracijo in organizacijo teh dejavnosti v čedalje širših teritorialnih okvirih.
Torej se povečuje razkorak med samoupravno teritorialno organiziranostjo in zahtevami po racionalni, ekonomsko učinkoviti in strokovno uspešni organizaciji ter izvajanjem komunalnih dejavnosti. Splošno znano dejstvo je, da tehnološki razvoj na področju komunalnih dejavnosti povečuje prebivalstveni prag za učinkovito izvajanje, medtem ko se občine drobijo.
Že danes se seveda izvajanje obveznih javnih lokalnih gospodarskih služb pretežno ne izvaja v okviru občinskih meja. Tako na primer »53 izvajalcev javne službe s pitno vodo oskrbuje le eno občino, 1 izvajalec s pitno vodo oskrbuje dvanajst občin, 1 izvajalec izvaja oskrbo s pitno vodo v šestnajstih občinah, medtem ko 1 izvajalec javne službe s pitno vodo oskrbuje kar devetnajst občin. Ostalih 33 izvajalcev javne službe s pitno vodo oskrbuje od dve do osem občin.« Obenem pa ima 24 občin dva in 2 občini kar tri izvajalce javne službe oskrbe s pitno vodo. (Vir: Osnutek operativnega programa oskrbe s pitno vodo, MOP, Ljubljana 2021)
Po teh podatkih javno službo oskrbe s pitno vodo izvaja 89 izvajalcev za potrebe nekaj več kot 820.000 gospodinjstev v Sloveniji. Te razdrobljenosti preprosto ne moremo razložiti in upravičiti zgolj z geografsko konfiguracijo in razpršeno poselitvijo v Sloveniji.
Dejstvo je, da so zaradi tega:
- prebivalci slovenskih občin deležni različnega obsega in kakovosti storitev. Z vidika dejavnosti SDZV nas predvsem skrbi različna kakovost in cena storitev oskrbe s pitno vodo ter odvajanja in čiščenja odpadnih voda;
- da je z različno oskrbo povezana tudi cena teh storitev. Tako lahko dva prebivalca, ki sta soseda, a živita v različnih občinah, plačujeta različno ceno storitev;
- da je pri majhnih izvajalcih težje stroškovno in tehnološko optimizirati izvajanje storitev, ki so podvržene vedno bolj zahtevnim standardom;
- da pri majhnih izvajalcih ni mogoče zagotoviti »kritične mase« strokovnih sodelavcev in s tem tudi ne potrebne specializacije za izvajanje posameznih storitev (danes imamo neredko opraviti z razmerami, ko določena oseba pokriva izvajanje storitev od priprave pitne vode in odvajanja in čiščenja odpadne vode do pogrebnih storitev z vso zahtevano administracijo, ki se zahteva od njega);
- sistemi za pripravo pitne vode ter odvajanja in čiščenja odpadne vode postajajo čedalje bolj zahtevni in odgovorni, osebe, zadolžene za te sisteme, pa so čedalje bolj obremenjene. Zato zmanjkuje časa za dodatno usposabljanje strokovnega osebja.
Razdrobljenost in nepovezanost občin ter komunalnih podjetij je že pokazala svojo veliko pomanjkljivost pri velikih projektih, kot so oskrba prebivalstva s pitno vodo na področju slovenske Istre in kraškega zaledja in izgradnje monosežigalnic za odpadno komunalno blato iz čistilnih naprav. Oba projekta presegata kadrovsko in strokovno usposobljenost velike večine občin v Sloveniji. Med seboj je potrebno povezati in prepričati številne občinske politike, ki so pogosto vpleteni v igre ozkih lokalnih interesov. Pravočasno je potrebno pričeti s pravilnim komuniciranjem in sodelovanjem vseh deležnikov, tudi občanov in nevladnih organizacij, ki želijo biti del soustvarjanja novih rešitev.
Vsekakor menimo, da bi morala država oz. Ministrstvo za okolje in prostor zavzeti bolj aktiven odnos do problemov, ki se na lokalnih ravneh zapletajo v različne interese in povzročajo zastoje v njihovem reševanju. Nasprotujemo temu, da se ministrstvo oportunistično opredeljuje do posameznih rešitev, ki niso optimalne, kot je na primer izgradnja vodnega zadrževalnika Suhorca/Padež, samo zato, ker za alternativno rešitev, ki bi zahtevala povezovanje in obnovo sistemov oskrbe s pitno vodo na Krasu in v slovenski Istri, ni zadosti politične volje. Za nas je utemeljevanje projekta Suhorca/Padež zgolj z dejstvom, da se občine ne zmorejo dogovoriti o bolj okoljsko in finančno vzdržni rešitvi, preprosto nesprejemljivo.
Enako, če ne še bolj, velja za reševanje problemov odpadnega blata iz čistilnih naprav, kjer se vzpostavitev dveh ali treh monosežigalnic in enega sistema za ponovno pridobivanje fosforja kažeta kot najbolj ustrezna rešitev. Toliko bolj, ker sežiganje komunalnih odpadkov po 148. členu Zakona o varstvu okolja itak sodi med obvezne državne gospodarske javne službe.
- Usmeritve za razpravo in spremembe
Vsekakor pričakujemo, da bo Ministrstvo za okolje in prostor prevzelo bolj aktivno vlogo pri reševanju problemov, ki sodijo med lokalne gospodarske javne službe, vendar pa nikakor ne morejo biti ustrezno rešeni zgolj na občinskih ravneh. Pričakujemo, da bo ministrstvo uspelo:
- zagotoviti učinkovite formalno pravne okvire za povezovanje (trenutno preveč) razdrobljenih obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, kar posledično povzroča ne dovolj racionalno gospodarjenje s komunalno infrastrukturo na vseslovenskem nivoju;
- zagotoviti, da se za finančna sredstva najemnin za komunalno infrastrukturo zagotovi namenska raba za vlaganje v infrastrukturo za izvajanje gospodarskih javnih služb varstva okolja (in ne v drugo občinsko infrastrukturo) v obsegu, ki bo omogočal ohranjanje njene vrednosti z namenom nemotenega delovanja na dolgi rok v skladu z zakonodajo, tehničnimi standardi in pričakovanji uporabnikov;
- zagotoviti poglobljeno strokovno in javno razpravo o problemih organizacije in izvajanja javnih lokalnih gospodarskih služb oskrbe s pitno vodo in odvajanja in čiščenja odpadnih voda, še posebej tam, kjer problemi in rešitve presegajo okvire ene občine;
- da bo v sicer korektno pripravljene operativne programe odvajanja in čiščenja odpadnih voda ter oskrbe s pitno vodo vneslo tudi nujne zahteve, ki zadevajo teritorialno organizacijo in tehnološki razvoj teh dejavnosti;
- da bo svoje regulatorne instrumente in investicijska sredstva uporabila za okoljsko in finančno vzdržne rešitve, ki pospešujejo povezovanje in integracijo komunalnih dejavnosti na nadobčinski ravni in
- da bo v Operativnem programu odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode jasno opredelila vlogo termične obdelave (monosežiga) blata iz KČN in vlogo države pri organizaciji in postavitvi ustrezne infrastrukture.
V imenu SDZV pripravili: dr. Marjeta Levstek, dr. Pavel Gantar in dr. Brigita Jamnik