Bled Water Festival
Na Blejskem gradu je v okviru Blejskega vodnega festivala (Bled Water Festival) 17. junija 2016 potekala okrogla miza o vlogi vodnih virov v gospodarskem razvoju, katere glavni namen je bilo pojasniti, kako bogata je pravzaprav Slovenija z vodo ter ali lastništvo nad vodnimi vrtinami že vodi tudi v privatizacijo vodnih virov. Govorniki, med katerimi so bili tudi predstavniki Slovenskega društva za zaščito voda, so se pogovarjali o postopkih pridobivanja koncesij, lotili pa so se tudi vprašanj, ali je voda prepoceni in je ravno zato zanimiva za tujce. Spregovorili so tudi o primerih dobrih praks ter o tem, kako naj pri izkoriščanju vodnih virov sodelujejo država, industrija in lokalno okolje ter končni uporabniki.
Evropska bojazen, da bodo vodne vire v prihodnosti obvladovale multinacionalke, se je nedavno razširila tudi v Slovenijo. Civilna iniciativa je pri nas zbrala več kot 55 tisoč podpisov pod peticijo za vpis pravice do pitne vode v ustavo. Ustavna komisija je nedavno ta predlog spremembe potrdila in bo o njem s pravno stroko razpravljala 26. junija, vendar je vpis v ustavo lahko le simbolno dejanje, ki pa tega področja samo po sebi v praksi žal ne bo uredilo. Strokovnjaki namreč opozarjajo, da dodatna ustavna zaščita vode ne bo dovolj za učinkovito in trajnostno ravnanje s to strateško dobrino, ki ni le življenjskega pomena za ljudi, pač pa tudi za gospodarstvo in njegov razvoj, saj so tako rekoč vse gospodarske panoge odvisne od vode. Tako so kakovostni vodni viri ključni element gospodarskega razvoja, v industriji pijač pa je ta pogoj zaradi končnih izdelkov še toliko bolj poudarjen. Z obsežnimi prevzemi prehrambenih podjetij in podjetij za proizvodnjo pijač so do lastništva vodnih vrtin prišli tujci, ki z vodo ustvarjajo dobičke, kar domači menedžerski eliti ni uspelo. Podatki tako kažejo, da imajo domači proizvajalci v lasti 10 vodnih vrtin, tujci pa kar 28. Vprašanje je, ali država s podeljenimi koncesijami ustrezno skrbi, da je izkoriščanje vodnih virov smotrno in nadzorovano. Voda bo namreč tudi zaradi podnebnih sprememb v prihodnosti postala ena najpomembnejših strateških dobrin, celo pomembnejša od nafte, zato bo nujna državna strategija upravljanja z vodnimi viri, saj vpis pravice do pitne vode v ustavo ne bo dovolj, je svoja uvodna razmišljanja predstavil novinar Dejan Ladika, ki je povezoval okroglo mizo.
Mateja Tavčar, namestnica generalnega direktorja Direktorata za vode in investicije na MOP, je v odgovor z vidika pravnega varstva najprej predstavila institucionalno ureditev vode v Sloveniji. Poudarila je, da se vsi zavedamo, da je varstvo virov pitne vode in vode za druge rabe pri nas izjemno pomembno in da voda v slovenskem prostoru že uživa posebno varstvo.
Slovenija je sicer bogata z vodami, vendar pa te niso enakomerno prostorsko in časovno razporejene. Področje v Sloveniji urejajo zakoni iz leta 1974, 1981 in zadnji veljavni iz leta 2002, evropska direktiva pa je zdaj poenotila še standarde in cilje za vsa vodna telesa, čemur mora slediti tudi Slovenija.
V slovenskem pravnem prostoru tako zakonodaja pri nas ureja vodo kot naravno javno dobro, ureja dostopnost in splošno rabo vode, določa obveznost podeljevanja koncesij oziroma vodnih dovoljenj za uporabo vode ter seveda posebno varstvo pitne vode. Za proizvodnjo pijač se pri nas uporablja podzemna voda iz plitkih vodonosnikov, zlasti iz vrtin, predvsem pa iz sistemov za oskrbo s pitno vodo. Za črpanje vode je potrebno pridobiti koncesijo, če gre za rabo vode iz lastne vrtine, v primeru rabe vode iz vodovodov pa je potrebna pridobitev vodnega dovoljenja. Podjetjem za proizvodnjo pijač koncesije podeljuje vlada s koncesijskim aktom, ki ga pripravi ministrstvo za okolje, sledi odločba o izboru koncesionarja in podpis koncesijske pogodbe, medtem ko vodna dovoljenja na podlagi odločb izdaja Direkcija RS za vode. V postopku podeljevanja vodnih pravic se preverja, ali je raba vode skladna z načrtom upravljanja voda, preverja se količina in kakovost vodnega dobra, zahteva pa se tudi izdelava tehnološkega in biološkega poročila o stanju vode. Vodna pravica se tako ne nanaša na lastništvo vode, pač pa se nanaša na rabo določene količine vode iz določene vrtine. Vodna pravica se tudi ne podeli na vodovod v celoti, pač pa na pravico črpanja vode le v določenem obsegu in pod določenimi pogoji. V določenih vodnih pravicah se v aktih določijo tako okoljski pogoji, pogoji črpanja, vsi uporabniki vode pa morajo spremljati in meriti količine načrpane vode ter izvajati monitoring in o tem ustreznim institucijam tudi redno poročati. V več primerih je mogoče tudi odvzeti vodno pravico, še posebej, če se vodonosnik slabša, vendar takih primerov v praksi pri nas še ni bilo, saj tovrstnih problemov doslej še ni bilo zaznanih. Prav tako je vodno pravico mogoče odvzeti, če se uporaba vode ne izvaja ali če se izvaja v nasprotju s pogoji in omejitvami, v primeru kaznivega dejanja zoper okolje ali v primeru neplačila za rabo te načrpane vode.
Letno je pri nas dovoljeno izčrpati skupno 3 milijone kubičnih metrov vode za proizvodnjo pijač, vendar Tavčarjeva poudarja, da se je dejansko koristi le 14 odstotkov. Različni gospodarski uporabniki vode v proizvodnji pijač danes dosegajo od 244 € do 690 € čistega prihodka za kubični meter prodane pijače. Podjetja tako na primer pri mineralni vodi ustvarijo 244 evrov čistega prihodka, pri namizni izvirski vodi 344 evrov, pri proizvodnji brezalkoholnih pijač 444 evrov, pri proizvodnji piva 677 evrov, imetniki vodnih dovoljenj pa celo 690 evrov. Država iz naslova koncesnin pobere letno 2,4 milijona evrov, zbrana sredstva pa se prenesejo v namenski sklad za vode.
Opozorila je še, da se v Sloveniji zelo različno razumeva, kako je s pitno vodo in njeno dostopnostjo, kar pa se odraža tudi s predlogom za vpis pravice do vode v ustavo, ki pa ga na MOP še niso dobili v pregled. Med razpravo je še opozorila, da je za neposreden nadzor nad vodnimi viri zadolžena inšpekcija za vode, ki bedi tudi nad količinami, ter da so proizvajalci pijač dolžni na ARSO, ki to redno spremlja, posredovati tudi poročila o monitornigu, stanju vodonosnikov in porabljenih količinah vode. Omenila je tudi, da so v letih 2005 do 2015 podelili 18 koncesij, tri pa v lanskem letu.
Predstavnik Pivovarne Laško in Pivovarne Union Matej Oset je povedal, kako se industrija pri nas loteva trajnostne rabe vode, saj stremi k dolgoročnim rešitvam, ki jim pri naložbah v vodne vire evropski pivovarji posvečajo še posebno skrb. Opozoril je, da si obe pivovarni nenehno prizadevata za čim bolj ekonomično izrabo vode pri proizvodnji piva in da ob okoljski vzdržnosti tehnološko stremita k temu, da bi v svoji proizvodnji dosegli standard 3,5 do 4 litre porabljene vode za liter piva (za kar so v preteklosti potrebovali kar 15 litrov vode, torej od 3 do 4-krat več). Nizozemski Heineken, ki v Sloveniji črpa vodo za proizvodnjo piva, si želi poslovati v konkurenčnem okolju in računa tudi na dobro sodelovanje z MOP, še posebej pri formiranju oziroma poenotenju cen za izdana vodna dovoljenja in koncesije. Cena, ki jo danes plačujeta obe pivovarni za kubični meter prodanega proizvoda, znaša 5,9 evrov oziroma 6 evrov, za koncesijske dajatve in druge z vodnimi viri povezane stroške za črpanje predpisanih količin pa podjetji letno odštejeta 3,2 milijonov evrov. Po njihovem mnenju je višina koncesnin v Sloveniji razmeroma visoka, čeprav se lastniki dobro zavedajo tudi dejstva, da ima prav kakovost vode izjemno velik vpliv na kakovost končnega proizvoda, ki ga ponujata na trgu. Poudaril je, da je ravnanje z vodnimi viri in povezanimi odpadnimi vodami nujnost, vzdržnost pri rabi vode ter skrb za lokalno okolje pa obe pivovarni že tradicionalno spodbujata.
Uspešno sodelovanje s pivovarji in lokalno skupnostjo je potrdil tudi Tomaž Novak, direktor Komunale Laško. Povedal je, da na območju občine Laško izvajajo vse obvezne in izbirne javne gospodarske službe – razen čiščenja odplak, s tem, da ob vzdrževanju vodovodov od 1. junija letos dalje v občini skrbijo tudi za vodooskrbo. Tako so pred kratkim prevzeli še ta del dejavnosti, potem ko je s koncesijo za vodooskrbo zadnjih 18 let skrbela Pivovarna Laško. Občina Laško je zdaj to dejavnost prenesla na izvajalca gospodarske javne službe – Komunalo Laško, ki si bo s povečano kontrolo, preiskavami in vzorčenjem vode v občinskem laboratoriju prizadevala poslovanje še izboljšati, s sanacijami dotrajane vodovodne infrastrukture pa obenem zmanjševati tudi izgube v obstoječem vodnem sistemu. Direktor je opozoril tudi na dejstvo, da polovico vse vode v občini zdaj koristi Pivovarna Laško, kar zagotovo pomembno vpliva na nižjo ceno vode in višino omrežnine za končne uporabnike. Ti bi za kakovostno vodo iz javnega vodovoda radi plačali najnižjo mogočo ceno, po drugi strani pa širjenje javnega vodovoda (zlasti v hribovite predele občine) ob upoštevanju obstoječe cestne, kanalizacijske in vodovodne infrastrukture, zahteva še dodatna finančna sredstva. Komunalna podjetja morajo tako v nekaterih občinah, kjer gostota prebivalstva ni tako velika, kot je v večjih mestih, strateško načrtovati naložbe v javni vodovod, zato se tudi cene za vodo za končne uporabnike po posameznih občinah lahko bistveno razlikujejo. Komunala Laško v okviru komunalnega gospodarstva znotraj GZS s pobudo Skupaj za boljšo družbo že stremi tudi k večjemu ozaveščanju prebivalstva, k racionalizaciji rabe vode ter ustreznega recikliranja oziroma ravnanja z odpadno vodo.
Tovrstne aktivnosti toplo pozdravlja tudi podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, dr. Mihael Jožef Toman, profesor na Biotehnični fakulteti, ki je opozoril zlasti na nujnost spremembe odnosa do vode s strani vseh njenih uporabnikov in potrebo, da vodo predvsem vključimo v svojo zavest. Omenil je, da prav pri obravnavanju vode prihaja do številnih manipulacij, zlasti zaradi nestrokovnega razumevanja o tem, kaj voda pravzaprav je in kakšen je njen zaključen vodni krog. Poudaril je, da je vloga strokovnjakov pri obravnavanju tematike žal še vedno zanemarljiva, saj se problematiko vode in vodnih virov na nivoju države namesto celostno obdeluje povsem parcialno in pogosto tudi zavajujoče, še posebej pa preko političnih vzvodov, kar za učinkovito reševanje upravljanja z vodami pri nas zagotovo ni primerno.
Da bo voda, ki jo bomo morali v Sloveniji skladno s smernicami in direktivami reševati v okviru EU, kakovostna in v dobrem ekološkem stanju, bomo morali odgovornost prevzeti vsi, ne le država in gospodarstvo. Država zato, ker bi morala vedeti, da so vodni viri med sabo povezani, kar pomeni, da lahko prekomerno črpanje na enem delu povzroči težave na drugem delu države. Opozoril je, da je z vidika vzdržnosti in v okviru danega vodnega prostora, ki predstavlja tudi vir naše pitne vode, 25- ali 30-letna doba za črpanje vode za gospodarsko rabo iz naslova koncesij zanesljivo predolga, cena za vodo pa je na drugi strani prenizka, saj z njo svetu sporočamo, da svoje naravno bogastvo podcenjujemo. Najbolj pomembno seveda bo, kako bo izraba vode v prihodnje potekala in kako učinkovito se bo spremljalo stanje podtalnice.
Udeležence okrogle mize je opozoril, da bi morali pri obravnavanju tematike o vodah vključiti vse segmente uporabnikov, ne pa ustvarjati zmedo in izpostavljati samo nekaterih gospodarskih subjektov, kot so na primer proizvajalci pijač. Tako bi se morala v bolj učinkovito strateško načrtovanje in upravljanje z vodami poleg ministrstva za okolje in prostor obvezno sistemsko vključiti tudi druga ministrstva, med njimi še posebej ministrstvo za zdravje, ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo ter ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pa tudi ministrstvo za infrastrukturo in ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, saj je pri nas izjemno veliko poklicev, ki so povezani prav z vodo in njenimi viri. Prav sistemsko reševanje z medsektorskim dogovarjanjem je edina prava pot, kjer lahko številni strokovnjaki, ki področje voda vsak iz svojega zornega kota dobro poznajo, z biološkega, kemijskega in hidromorfološkega vidika ugotavljajo realno stanje naših voda in vodnih virov, kar naj bi bilo v prihodnje tudi podlaga za učinkovito upravljanje in strateško usmeritev za doseganje in ohranjanje dobrega stanja voda pri nas.
Kot biolog, specializiran za celinske vode, je spregovoril tudi o kakovosti naših celinskih, površinskih in podtalnih voda, za katere meni, da jih je le dobra polovica (60 odstotkov) v ustreznem stanju. Dodal je še, da je raba prostora v Sloveniji obravnavana skrajno neresno, da je pravzaprav onesnaževalna in obremenjevalna, k temu pa največ prispevata prav kmetijstvo in tudi energetika, saj smo vodno okolje prepoznali kot zeleno energijo – za številne in vedno nove hidroelektrarne, kar s pregrajevanjem rek zagotovo nima dobrega vpliva na stanje voda.
Vprašanje kontrole, spremljanje podtalnih voda ali njihovega monitoringa, je pri nas najbolj problematično, saj ne vemo natančno, ali površinske vode napajajo podtalnico ali so poti obratne. Prof. Toman zato opozarja prav na večjo vlogo inšpekcijskih služb, ki pravzaprav na terenu ne opravljajo svojega dela, kot bi ga morale, saj jim najpogosteje zadoščajo le posredovani podatki tistih, ki so dolžni opravljati monitoring. Ob tem navaja, da je danes inšpekcijskih posegov in posredovanj, vključno s kaznovalnimi ukrepi, pri nas zanemarljivo malo. Na področju onesnaženja okolja sam tako pozna le en primer nelegalnega izliva gnojnice na Sorškem polju, za katero je moral dotični kmet plačati smešno nizko kazen v višini 100 evrov.
Poudaril je, da je kakovost vode in naše podtalnice najbolj odvisna od vseh nas, vendar se prav končni uporabniki, pa tudi država, ki ne izvaja ustreznega nadzora, do nje obnašamo izrazito mačehovsko. Dragoceno pitno vodo tako brez sramu uporabljamo za zalivanje vrtov, pranje avtomobilov na domačem dvorišču, za prhanje ali kot sanitarno vodo, kmetje pa jo ob sušah še dodatno nekontrolirano in nelegalno izčrpavajo za namakanje kmetijskih površin. Javnost bi morala vedeti in se zavedati, da v podtalje splakujemo tudi številne organske snovi, ki pa jih pri nadzoru vode država sploh ne kontrolira, te pa zaradi hormonskih motilcev in drugih toksičnih vsebnosti slabo vplivajo na zdravje ljudi na dolgi rok, saj nas ‘ubijajo počasi’.
Poudaril je še, da je voda naravno dobro in zmotno ni namenjena samo ljudem, pač pa vsem živim bitjem in v vodnem okolju živečim organizmom, ki skrbijo za njihovo biotsko pestrost, česar se vsi odločno premalo zavedamo.
Da bi pri nas morali nujno izvesti ovrednotenje stanja na podlagi monitoringa oziroma vzorčenja voda, ki pa ga ne bi smeli vnaprej najavljati, je v razpravi ob zaključku okrogle mize opozorila tudi predsednica Slovenskega društva za zaščito voda, dr. Marjeta Levstek. Opozorila je, da je zaščita voda za vse nas izjemnega pomena, kar velja tako za količine kot za kakovost naših voda. Paziti bomo morali na vsako onesnaženost okolja, če bomo hoteli ohraniti kakovostne vodne vire, zato bi morali vsak odklon tudi takoj ustrezno sankcionirati. Za primer je navedla nedavni udarni val fekalnega onesnaženja reke Pivke in pogin rib v Pivki jami, ob čemer se je vprašala, do kdaj bo podjetje Kovod, ki s pitno vodo preskrbuje občane Postojne in Pivke, v sezoni gnojenja še obvladovalo vsakoletno onesnaženje z grezničnimi odpadki, in končala z mislijo, da bo morda tamkajšnje prebivalce s svojim obstojem ozavestila le človeška ribica.
S podatki, da si prebivalci povsem sami onesnažujejo svoja vodna okolja, je postregel tudi prof. Toman, saj imajo podobne težave z nekontroliranim polivanjem gnojnice tudi v Cerkljah, Škofji Loki, na kraškem in drugih območjih po Sloveniji, pri tem pa sklenil, da je to vsekakor posledica pomanjkanja okoljske vzgoje, ki edino lahko vodi v ozaveščanje vseh generacij in tudi vsakega posameznika v naši državi.