Mihael Brenčič
V sodobni znanstveni literaturi, ki se ukvarja z oboroženimi in političnimi konflikti, poteka intenzivna razprava o tem, ali je voda in v kakšni meri lahko tudi orožje. V splošni laični javnosti prevladuje prepričanje, da je voda predmet oboroženih spopadov ter da svet vse bolj prehaja v fazo vojn za vodo. To prepričanje je v veliki meri povezano z zmotno predstavo, da je voda »nafta 21. stoletja«. Takšen pogled na kompleksno problematiko vloge vodnih virov v oboroženih spopadih je močno poenostavljen. V sodobni politologiji in študijah o vojnah se vse bolj uveljavlja spoznanje, da dostop do vodnih virov sicer ni glavni sprožilec oboroženih spopadov, lahko pa igra pomembno vlogo pri njihovem razvoju. Dostop do virov pitne vode je eden izmed dejavnikov, ki lahko vpliva na potek vojne.
Prvi, ki se je sistematično ukvarjal z vlogo vode v oboroženih konfliktih, je bil ameriški raziskovalec Peter Gleick v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Njegova razmišljanja so kasneje povzeli in nadgradili številni drugi raziskovalci (povezava), ki so na podlagi podrobnejših študij podali tudi kritične analize njegovih konceptov. Gleickova razmišljanja so bila temelj za oblikovanje politik glede vode v oboroženih konfliktih pri Organizaciji združenih narodov – OZN in njenih agencijah. Izhodiščna klasifikacija Gleicka[1] o vlogi vode v oboroženih konfliktih zajema tri kategorije (povezava):
- voda kot sprožilec oboroženega konflikta – do oborožene konfrontacije pride zaradi nadzora nad vodnimi virom;
- voda kot orožje – vodna infrastruktura se uporabi kot orožje proti nasprotniku;
- voda kot neposreden cilj – napadi so usmerjeni neposredno na vodno infrastrukturo.
V nadaljevanju bi lahko podrobneje opredelili to klasifikacijo, navedli primere ter predvsem predstavili kritiko te klasifikacije, ki je danes v znanstvenih krogih v marsičem že presežena. Prav tako bi lahko prikazali, da v sodobni diplomaciji, tako v praksi kot v strateških dokumentih, pogosto najdemo razmišljanja o vlogi vode. Na to nakazujejo tudi aktivnosti iniciative OZN-Voda (angl. UN-Water), združenja agencij OZN (povezava), ki vlogo vode vpleta v razreševanje konfliktov in ji pripisuje pomembno vlogo. Tako je tudi svetovni dan voda v letu 2024 potekal pod geslom »Voda in mir« (povezava).
V tem prispevku pa bomo stopili korak stran od političnega razmišljanja o vodi in se ozrli na književnost, kjer prav tako naletimo na obravnavo vode kot orožja. Gre predvsem za literarno zanimivost, ki potrjuje razmišljanja nemške politične filozofinje Hannah Arendt (povezava), da književnost anticipira politična dejanja in napoveduje pojav patoloških političnih osebnosti.
Slika 1. Avtorica pripovedi »Regoč« Ivana Brlić Mažuranić konec 19. stoletja (vir: Wikipedia).
Pred nekaj leti sem po svoji stari navadi brskal po enem od antikvariatov in med knjižnimi policami naletel na knjigo »Pripovedke iz davnine« (hrv. Priče iz davnine) hrvaške pisateljice Ivane Brlić- Mažuranić (povezava). Knjiga je v originalu prvič izšla leta 1916. Knjigo v hrvaščini, ki je bila na voljo po simbolični ceni in je izšla leta 1964, sem kupil zaradi nostalgije, saj me je spomnila na otroštvo in na mladostno branje. Kdo ve, za katero novo leto sem prejel v dar prevod njene knjige »Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča« (hrv. Čudnovate zgode šegrta Hlapića) z odličnimi in hudomušnimi ilustracijami Boža Kosa. Verjetno sem bil takrat v petem razredu osnovne šole. Knjigo sem kmalu za tem prebral na dušek, Hlapičeva zgodba pa me je vase posrkala tako globoko kot pred tem le še Pika Nogavička ali nekoliko kasneje knjige Karla Maya.
Tako kot ponavadi je impulzivni antikvarni nakup obležal na knjižni polici med mnogimi drugimi knjigami. Ker pa me občasno obide želja, da bi »počistil« knjižne police, se ob takšnih priložnostih sistematično lotim branja »zaostalih« knjig. Tako sem se lotil tudi »Pripovedk iz davnine« in v njej naletel na nenavadno pripovedko, ki je del zbirke osmih zgodb. Njen naslov je »Regoč«. Slovenskemu bralcu naslov verjetno ne pove veliko, na Hrvaškem pa ta pripoved velja za eno najbolj priljubljenih. Nekoč so jo intenzivno brali tudi v nekdanjem jugoslovanskem prostoru. Doživela je vrsto samostojnih natisov, po njej so v preteklosti režirali lutkovne in otroške gledališke predstave, risali stripe, po njej pa je poimenovan tudi festival pripovedk v Ogulinu na Hrvaškem, rojstnem kraju pisateljice. Poleg tega so leta 2023 po Regoču poimenovali enega od eksoplanetov (povezava). Obstaja pa tudi istoimensko hrvaško kraft pivo in morda je po njem poimenovano še kaj iz sodobnega pestrega potrošniškega univerzuma.
Slika 2: Kopija naslovnice prve izdaje »Pripovedk iz davnine« iz leta 1916 (na levi strani) in tretje izdaje z ilustracijami hrvaškega slikarja Vladimira Kirina iz leta 1926 (na desni strani).
Na tem mestu ne bom obnavljal celotne pripovedke in ne bom uvajal kvarkov – branje prepuščam radovednemu bralcu. Regoč sodi med dobrodušne velikane in nastopa skupaj z majhno deklico, vilo Kosenko[2], ki je tako drobna, da se lahko skrije v njegovi dlani, naokoli pa jo nosi za svojim ušesom. Skupaj potujeta po svetu in se pri tem znajdeta v različnih dogodivščinah, ki jih dobri velikan s svojo močjo vedno razreši. Tako sta prispela v neko gozdno dolino na meji med dvema vasema in okrajema, ki sta bila na smrt sprta. Tam sta srečala pastirje iz obeh vasi, ki so se kljub sovraštvu med odraslimi igrali med seboj, Kosenka pa se jim je pridružila v igri. Med igrami sta Regoč in Kosenka spoznala tudi dečka Lilja. Ta je bil nekega dne zelo žalosten. Zaupal se je velikanu Regoču: »Veliko zlo se bo primerilo nocoj,« je dejal Liljo. »Poslušal sem, kako so se sinoči starešine naše vasi dogovarjali, rekoč: ”Pojdimo in napravimo luknjo v nasipu vode Zlovode. Voda bo luknjo povečala, nasip se bo predrl, voda bo zalila nam sovražno vas, poplavila bo moške in ženske, polja in pokopališče in vode se bodo zgrnile nad njimi, tako da bo morje tamkaj, kjer je bila prej nam sovražna vas. Naša polja leže pa više in vas je na vzpetini, tako da ne bomo prizadeti.” Tako so se dogovarjali, potem pa so se v resnici odpravili in vzeli s seboj velik sveder in ponoči na skrivaj prevrtali nasip. Ja, boter moj,« je končal Liljo, »pa vem, da naša polja in naša vas niso tako visoko in vem, da se bo voda zgrnila tudi nad nami in kjer sta ležali naš dve vasi, bo še nocoj to noč morje. Zato sem tako hudo žalosten.« In medtem ko je Liljo to pripovedoval, se je nesreča že zgodila.
Slika 3: Ilustracija dobrodušnega velikana Regoča iz prve izdaje »Pripovedk iz davnine«, katere avtor je hrvaški slikar Petar Orlić (vir: Knjižnice grada Zagreba).
»Nasip je bil porušen, temačna in velika voda Zlovoda pa se je v dveh rokavih valila čez tisti krasni polji. En rokav je hitel proti eni vasi, drugi proti drugi. Črede so tonile, zlata polja so izginjala pod vodo, križi na grobovih so se podirali – v obeh vaseh pa je bil hrušč in trušč.« Medtem so se prestrašeni pastirji skupaj s Kosenko zbrali okoli Regoča. Ta si je na desnico položil Kosenko in Lilja, v levico pa zajel vse ostale pastirje in z njimi je stekel proti nasipu. Za njimi so drle preplašene ovce. »Nasproti pa jim je tekla črna voda Zlovoda in morila in utapljala vse na svoji poti. Strahotno močna voda je bila to. Ali bo močnejša kot Regoč? Ali bo tudi njega povalila? Ali bo pomorila ves ta drobni pastirski rod, ali bo umrla tudi zala mala vila Kosenka, lepa kakor zvezda?« Velikan je otroke odložil na bližnji grič, okoli njih pa so se zbrale preplašene ovce.
»Potem je Regoč s silnimi koraki zagazil v vodo, legel tik nasipa in s svojimi velikanskimi prsmi zamašil odprtino v nasipu. Za trenutek je voda nehala odtekati, toda bila je tako strahovito močna, da se ji ni moglo nič ustavljati. Voda je pritisnila, pritisnila v Regočeva ramena, potem pa je pod njim, nad njim, okrog njega na vseh straneh napravila nove odprtine – in se še dalje valila na ravnino. Regoč je razprl obe roki, začel z rokami grebsti prst; toda vse, kar je nagrebel, je voda pri priči odnesla.« Otroci so na vrhu griča postajali vse bolj ogroženi, voda se je dvigovala in dvigovala ter jih počasi dosegla.
Slika 4: Kopija naslovnica knjige iz moje knjižnice, izdaja iz leta 1964 z ilustracijami hrvaškega slikarja Alberta Kinerta.
»Regoč pa je ležal s prsmi v vodi in se kar naprej boril in boril z vodo. Levo in desno tik Regočevih ramen sta zevala porušena robova nasipa, podobna dvema velikima rogovoma. Rogočeva brada je bila razmršena, plašč raztrgan, ramena krvava. Toda Zlovode ni mogel nikakor ustaviti, tisto morje okrog griča pa je raslo in raslo in pretilo, da bo potopilo pastirje.« Nenadoma pa se je Kosenka nečesa domislila: »Regoč, butica-norica! Počemu ne sedeš med tista dva roga v nasipu? Zakaj ne zapreš s hrbtom vode!« Ta je, ob smehu nad lastno neumnostjo, zaradi sile njegovega smeha je voda kar pljuskala in klokotala, vstal in sedel med tista dva rogova. »Kakšno čudo, moj bog! Voda Zlovoda se je ustavila, kakor bi bil steno zavalil na nasip! Ustavila se je – ne more čez Regočeva pleča, ampak je začela teči po svoji strugi, koder je tekla tudi prej – zadevajoč se Regoču v hrbet. Moj bog, kakšno čudo in rešitev.« Pastirji so bili rešeni najhujšega. Regoč je z rokami začel grabiti prst okoli sebe in počasi je zamašil nasip. Toda kam naj gredo otroci? Vse je uničeno, povsod je voda, obe vasi sta zaliti, polja so poplavljena, odrasli pa so v svoji zlobi umrli. In takrat si je Liljo domislil: »Regoč boter moj, če ti ne utegneš posrkati toliko vode, jo bo posrkala zemlja, zemlja! Luknjo napravi v tla, in spusti morje pod zemljo.« Nato pa je »Regoč v resnici z nogo udaril ob tla, napravil luknjo, zemlja pa je kakor žejen zmaj začela srkati, srkati, srkati in vleči vase velikansko morje z vse ravnine. Ni trajalo dolgo in zemlja je popila vso vodo in zopet sta se prikazali obe vasi, polja in travniki, povaljani in polni blata, pa so stali tam kakor prej.« Opustošenje je bilo neizmerno, otroci pa zaskrbljeni – kdo jih bo naučil obdelovati polja, če so vsi odrasli pomrli? A glej čudo, v eni od vasi sta se rešila prababica in praded. Oba sta imela vso potrebno znanje, da so lahko ponovno zaživeli. Regoč pa je nenadoma izginil. Vrnil se je v svoje pusto mesto Legen, kjer bo lahko še naprej prešteval pusto kamenje, tako kot nekoč, preden je s Kosenko krenil na pot. Na tem mestu bi lahko zapisali: »Počil je lonec in zgodbe je konec« – čeprav se pripovedka še nekoliko nadaljuje, pa za naše povzemanje mitološkega poplavnega dogodka to zadostuje.
Pripoved je nenavadna, podobne zgodbe v književnosti ne poznam. Celotna pripoved pogosto služi kot metafora za razdeljenost in medsosedske spore, ki so bili skozi zgodovino na Balkanu zelo pogosti. Opisi porušitve jezu in poplave, ki sledijo iz pripovedke, so presenetljivo realistični, kot da bi šlo za popise porušenih jezov ter uničujočih poplav iz kakšnega sodobnega oboroženega spopada. Seveda je avtorica vse to literarno obdelala in obdala z mitologijo. A kljub temu je opis zelo nenavaden, še posebej če pomislimo, da je nastal pred letom 1916.
»Pripovedke iz davnine« veljajo za vrhunec literarnega ustvarjanja Ivane Brlić Mažuranić. Zbirka je izšla leta 1916 pri Matici hrvatski v Zagrebu, nato pa je doživela številne ponatise in prevode. Kot zanimivost lahko omenimo, da je bil prvi prevod v tuj jezik angleški. Opravila ga je Fanny Susan Copeland, ki je po prvi svetovni vojni delovala kot lektorica in profesorica angleškega jezika na Univerzi v Ljubljani (povezava). Poleg številnih prevodov slovenske literature je Copeland znana tudi kot alpinistka, avtorica vodnikov po slovenskih gorah in zbirke zanimivih novel »Čudovite gore« (angl. Beautiful mountains).
Slika 5: Pogled na Popovo polje, največje kraško polje Dinarskega krasa. Morda so poplave na kraških poljih služile kot zgled Ivani Brlić Mažuranić, da je v pripovedki o Regoču opisala ponikanje vode v tla (foto: Mihael Brenčič).
Ivana Brlić Mažuranić je pripovedke napisala na podlagi svojega zanimanja za slovansko mitologijo in folkloro, hkrati pa je vanjo vpletla elemente krščanske filozofije. Če se ozremo na Gleickovo klasifikacijo uporabe vode v oboroženih konfliktih, lahko opis porušitve jezu v pripovedki o Regoču uvrstimo v kategorijo uporabe vode kot orožja. Porušitev jezu v pripovedki je povzročila materialno škodo in človeške žrtve. Tako kot pogosto v resničnosti škoda ni prizadela zgolj tistih, katerim je bila namenjena, temveč tudi same povzročitelje nesreče. V sodobni zgodovini bi lahko našli podobne primere. Najbolj znan je porušitev jezu Kahovka na reki Dnjeper v ukrajinsko-ruski vojni, do katere je prišlo 6. junija 2023 (povezava).
Kako in zakaj je pisateljica v pripovedki o Regoču opisala porušitev jezu, mi ni znano. Preseneča pa me nenavadno realističen in doživet opis poplave ter porušitve jezu. Prav tako je zanimiv opis ponikanja vode v podzemlje ter osušitve zemljišča po poplavi. Brlić Mažuranić je črpala svoje gradivo iz slovanske mitologije, vendar se postavlja vprašanje, ali je v njej zares mogoče najti kakšen podoben dogodek. Ali se je njen opis nanašal na kakšen dejanski jez? To bi bilo nenavadno, saj so jezovi na območju Dinaridov začeli nastajati šele z avstroogrsko zasedbo Bosne, v času, ko so pripovedke že nastajale. Ob branju opisa ponikanja vode sem pomislil na kraška polja in poplave, ki so značilna za ta območja. Morda je avtorica v pripovedki opisala svoje lastne izkušnje s kraškimi polji, ki jih je zagotovo poznala? Pripovedka »Regoč« odpira veliko več vprašanj kot ponuja odgovorov. Prav ta vprašanja se mi zdijo dobro izhodišče za nadaljnja branja in raziskovanje literature ter biografije pisateljice Ivane Brlić Mažuranić. Prepričan sem, da bi nam to odkrilo še veliko zanimivega, tako o preteklih hidroloških ekstremih kot o človekovem dojemanju naravnih nesreč. Morda bi lahko osvetlilo tudi zgodovino vode v oboroženih konfliktih. Iz zapisanega je namreč očitno, da pripovedka »Regoč« ni le literarna zanimivost.
[1] Gleick, P., 1993: Water and Conflict – Fresh Water Resources and International Security. International Security 18/1, 79-112.
[2] Vse citate in imena navajam po izdaji »Pripovedk iz davnine«, ki so izšle pri Mladinski knjigi leta 1972 v prevodu Toneta Potokarja. Pripovedka Regoč je objavljena na straneh 38-55. Vsi neposredni citati so zapisani v ležeči pisavi.
