O Dvojnem jezeru se je v preteklih 30 letih že veliko pisalo in tudi veliko govorilo. Jezero leži v osrčju Triglavskega narodnega parka na nadmorski višini 1669 metrov. Mimo njega iz Bohinja vodi močno obiskana pot na Triglav. Ob srednjem vodostaju ga sestavljata dve jezeri, severno in južno, zato je po obeh to jezero tudi dobilo ime.
Večje, severno, imenovano tudi Peto Triglavsko jezero, ob povprečnem vodostaju, ko sta jezeri ločeni, pokriva en hektar površine. Njegova globina je 8 metrov, temperatura vode pa konec poletja znaša med 10 do 12 °C. Južno jezero je s površino 0,7 hektara manjše, javnosti pa je poznano tudi kot Šesto Triglavsko jezero. To doseže globino 6 metrov in je konec poletja za kakšno stopinjo toplejše od Petega jezera.
Ko se spomladi tali sneg, se vodna gladina dvigne tudi za tri metre in obe jezeri se začasno združita v eno samo – Dvojno jezero. Večina vode v jezero takrat priteče iz višje ležečega zajetja Močivec, ki ga poleg talečega snega spomladi polnita tudi dva stalna izvira. Ob nizkem vodostaju voda iz umetnega jezera Močivec ponika v špranje tik za Kočo pri Triglavskih jezerih in večinoma odteče mimo Dvojnega jezera. Koča leži okoli 100 metrov severno od Dvojnega jezera, tik ob hudourniški strugi, ki vodi vodo iz Močivca v Dvojno jezero. Voda v Peto in Šesto jezero priteka tudi preko dveh manjših stalnih izvirčkov s pobočja pod Tičarico. Iz Petega jezera voda odteka skozi z gruščem zasut ponor, iz Šestega pa skozi špranje ob bregu jezera. Voda iz jezer se ponovno pojavi v slapu Savica.
Pred tridesetimi leti je imelo Dvojno jezero še kristalno čisto vodo, tako da je v obeh jezerih svetloba segala do dna. Potem je prišlo usodno leto 1992, ko se je začelo stanje jezera hitro slabšati. V jezero, ki je bilo prej brez rib, so namreč neznanci prinesli mladice jezerskih zlatovčic. Že po nekaj letih so bile spremembe v jezeru že precej očitne, še zlasti pa potem, ko so se zlatovčice začele tudi razmnoževati. Tako se je do leta 2000 prej kristalno čista jezerska voda začela spreminjati v motno zeleno, proti koncu poletja pa tudi v smrdečo mlako. Svetloba ni več segala do dna. Velike spremembe so se odrazile v vrstni sestavi jezerskih organizmov, s tem pa se je spremenilo delovanje jezerskega ekosistema. Povzročile so jih leta 1992 naseljene ribe zlatovčice, ki so se jim po letu 2013 pridružili še pisanci.
Spremembe v Dvojnem jezeru so zaradi »srečnega« naključja zelo dobro dokumentirane, saj so sodelavci Nacionalnega inštituta za biologijo vse od leta 1991 vsako jesen redno opravljali analizo vseh visokogorskih jezer v Sloveniji. Jeseni leta 1991 so bile tudi v Dvojnem jezeru opravljene kemijske analize vode, fizikalne meritve v vodnem stolpcu in natančen popis rastlinstva in živalstva. Povsem enake analize, ki so omogočale natančno spremljanje sprememb v jezeru, so se potem vrstile vse do leta 2012. Česa podobnega doslej v svetu še niso izvajali, in tako smo imeli na primeru Dvojnega jezera v NIB edinstveno priložnost ugotavljanja vpliva rib na slabšanje kakovosti vode.
Vzrok za slabšanje stanja v jezeru je bilo prehranjevanje rib z drobnimi zooplanktonskimi rakci in ličinkami vodnih žuželk. Ti so se hranili z drobnimi algami v vodi in na dnu jezera, in poskrbeli, da se alge niso prekomerno namnožile, podobno, kot svojo vlogo opravljajo ovce na travniku. Ko so ribe pojedle večji zooplankton in ličinke žuželk, so se alge začele bujno razraščati. Konec poletja so na površje priplavale zaplate alg, ki so jeseni odmrle in potonile na dno, kjer so ob gnitju porabljale kisik, kar je še slabšalo stanje v jezeru. Od leta 2000 so v jezeru ostali le še redki drobni predstavniki teh organizmov, ki pa so premajhni in jih je premalo, da bi lahko izboljšali stanje.
Teoretična rešitev za sanacijo jezera je torej izlov rib. Pred desetletjem je bil poskus izlova iz več razlogov neuspešen. Takrat, ko je bil še čas za uspešno sanacijo jezera, je bil biološki potencial nekaterih vodnih živali v sedimentu še velik. Potem pa so alge, pomanjkanje kisika in kemijski procesi ta potencial počasi zmanjševali.
Najnovejši poskus reševanja jezera zdaj poteka v okviru projekta »Vrh Julijcev«, v katerem poleg TNP sodeluje še osem partnerjev. Njihovi načrti poleg popolnega izlova rib vključujejo tudi optimizacijo in nadgradnjo obstoječe male komunalne čistilne naprave, s čimer naj bi se še dodatno zmanjšal pritisk na jezero. Vprašanje pa je, ali se bo stanje jezera tudi dejansko izboljšalo. V treh desetletjih so se namreč v jezeru zgodile številne spremembe in so začeli potekati drugačni fizikalni, kemijski in biološki procesi, kar zelo zmanjšuje možnost za uspešno sanacijo jezera. Že samo upočasnitev slabšanja stanja bi bil spodbuden uspeh.
Dr. Anton Brancelj, NIB
Fotografije – vir: arhiv JZTNP