Ljubljansko barje na seznamu UNESCO – svetovna kulturna in naravna dediščina

Blog 5. junija 2023

Uvod

Glede vrednosti Ljubljanskega barja v javnosti poteka glasna razprava: na eni strani je v ospredju biotska raznovrstnost, na drugi kmetijstvo. A Ljubljansko barje je zaradi številnih arheoloških najdišč tudi na seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine, vendar se o tem bistveno manj govori. V tem prispevku bomo največ obravnavali z vodo povezana plovila.

Ižanska kolišča – kulturni spomenik državnega pomena

Voda v globokih barjanskih tleh je glavni varuh organskih ostankov prazgodovinskih koliščarskih naselbin, kot so leseni koli, ostanki hrane in oblačil, pa tudi plovila, ki so jih uporabljali. Zaradi izredne izpovedne vrednosti omenjenih najdb so bila Ižanska kolišča na Ljubljanskem barju skupaj z ostalimi kolišči okoli Alp leta 2011 uvrščena na UNESCO seznam svetovne kulturne in naravne dediščine, tri leta kasneje pa razglašena tudi za kulturni spomenik državnega pomena. Dve izbrani območji se nahajata v Sloveniji na Ljubljanskem barju.

Slika 1: Pregledna karta 111 kolišč, uvrščenih na UNESCO seznam Svetovne kulturne in naravne dediščine. (https://palafittes.org/homepage.html)

Odkritja plovil na Ljubljanskem barju

Arheolog in specialist za antična plovila doc. dr. Andrej Gaspari v svojem delu »Vodni transport in mobilnost na Ljubljanskem barju – deblaki in zgodnja sestavljena plovila med prazgodovino in zgodnjim novim vekom« navaja, da sta pestrost naravnih habitatov in arheološko bogastvo Ljubljanskega barja neposredno povezana z geološkimi in tektonskimi razmerami južnega dela Ljubljanske kotline. Depresijo, iz katere se dvigajo posamezni osamelci, zapolnjuje mestoma več kot 100 metrov globoko zaporedje sedimentov. Naravna podoba barja, do katere vse do rimskega obdobja človek ni močneje posegal, je bila v času kolišč, še pred ustalitvijo struge Ljubljanice v srednji bronasti dobi, podobna mozaiku prostorsko omejenih ojezeritev, vodnih oken in retij ter nizkih barij. Zadnje veliko jezero je bilo globoko nekaj metrov in je obsegalo več deset kvadratnih kilometrov veliko površino, na severu je segalo do današnje Gradaščice oziroma Mirja.

Slika 2: Panoramski pogled na zahodni del Ljubljanskega barja, kot se je z Javorča nad Verdom odpiral znanemu krajinskemu slikarju Marku Pernhartu (1824–1871).Oljno sliko hrani Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Slika 3: Ljubljansko barje. Deblaki in ladje iz arheoloških obdobij. Vir: Erič 2008 in Veranič 2016; izdelal A. Gaspari.

Čeprav odkritja plovil na Ljubljanskem barju niso sledila starosti plovil, pa navajamo odkritja glede na njihovo starost.

Deblaki

Deblak je iz enega kosa lesa narejeno plovilo. V Evropi so deblake uporabljali od starejše prazgodovine prek rimske antike do srednjega veka, pa tudi kasneje. Marsikod, tudi na alpskih jezerih, še v 18./19. stoletju, drugje pa celo do sredine 20. stoletja. Tak je primer čupe – iz jelke (hoje) ali bora izdolbenega deblaka s podaljšanima nosilcema za vesla, ki se je na slovenski etnični obali med Trstom in izvirom Timave uporabljal zlasti v lovu na tune.. Z več kot 60 dokumentiranimi arheološkimi najdbami deblakov in vesel Ljubljansko barje sodi med območja z največjo zgostitvijo zgodnjih plovil tega tipa na svetu.

Žal je podatek o najdbi domnevnega čolna deblaka v nekdanjem peskokopu podjetja Megrad pri Stanežičah, severozahodno od Ljubljane, nepreverljiv. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja naj bi pri izkopu proda 10 do 20 metrov globoko našli lesen predmet, ki je po prepričanju navzočih predstavljal čoln, kar bi bilo najstarejše znano plovilo na svetu.

Ker prejšnja najdba ni strokovno raziskana in zabeležena, veljajo za najstarejše trije barjanski deblaki, izdelani iz hrastovih debel: dva z območja bakrenodobne koliščarske naselbine Stare gmajne pri Verdu, ter deblak z ledine Veliki mah, nedaleč od koliščarske naselbine med Blatno Brezovico in Bevkami. Velja omeniti, da sta bila čolna iz Starih gmajn najdena nedaleč od znamenitega kolesa z osjo, kar bi lahko nakazovalo na poseben prostor za hrambo prevoznih sredstev na robu naselbine ter na njeno vpetost v naravno okolico, ki je poleg vodnega prevoza omogočala tudi pristop z vozovi. Domnevamo, da dolžina obeh deblakov ni presegala 5 metrov, kar je ob nosilnosti do 200 kg še omogočalo razmeroma enostavno manevriranje eni osebi, npr. med lovom ali ribolovom.

Posamični poznejši deblaki z Ljubljanskega barja, zlasti tisti iz mlajše železne dobe (ok. 300–50 pr. n. št.), rimskega obdobja in srednjega veka, dosegajo bistveno večje dolžine od tistih iz starejših obdobij, tudi precej čez 10 metrov, najdaljše plovilo tega tipa naj bi merilo kar 19 metrov. Nosilnost prvotno okoli 15 metrov dolgega deblaka iz struge Ljubljanice na Vrhniki, ki je bil izdelan iz hrasta, posekanega v izteku 2. stoletja pr. n. št., je bila ocenjena na 1,5 tone. Za premikanje tako zmogljivega plovila čez domnevno pogosto poplavljeno ravnino med Vrhniko in Ljubljano je bilo dovolj odrivanje z drogom in dopolnilno veslanje, za kar je bila potrebna vsaj dvočlanska posadka, alternativno tudi uporaba križnega jadra na snemljivem jamboru, pri plovbi po Ljubljanici pa je poleg vesel prišla v poštev tudi vleka z vrvjo z brega. Pri deblakih z Ljubljanskega barja je kljub majhnemu vzorcu datiranih primerov razvidno, da so bili skoraj vsi deblaki iz časa pred 1. stol. n. št. izdelani iz lesa hrasta, mlajši pa iz mehkejšega in manj odpornega lesa smreke ali jelke.

Slika 4: Virtualna rekonstrukcija premčnega dela deblaka iz struge Ljubljanice na Vrhniki, konec 2. stol./prva polovica 1. stol. pr. n. št. Izdelal: D. Badovinac.

Slika 5: Poznosrednjeveški ali zgodnjenovoveški deblak v strugi Ljubljanice ob ledini Široka pri Podpeči. Načrt: A. Gaspari, M. Erič; lavirana risba M. Erič Davidkov.

Ob deblakih smemo – vse od zaenkrat še nedoločenega obdobja srednjega veka naprej – sklepati tudi o obujeni gradnji zmogljivejših sestavljenih plovil, tj. ladij z ravnim dnom iz platic in masivnega ogrodja. V 18. stoletju so na Ljubljanici deblake začeli izpodrivati okoli 6–7 metrov dolgi čolni, ki so bili izdelani iz več delov in namenjeni zlasti prevozu potnikov. Posamične upodobitve življenja na bregovih Ljubljanice v mestnem jedru Ljubljane dopuščajo sklepanje, da so s preprostimi jelovimi deblaki na Ljubljanskem barju pluli še v sredini 19. stoletja.

Slika 6: Čoln – sestavljen deblak iz Ljubljanice na načrtu iz 18. stoletja. Vir: Pick, 1911.

Deblaki so našli mesto v Narodnem muzeju Slovenije.

Sliki 7 in 8: Deblak v Narodnem muzeju Slovenije (https://www.nms.si/si/zbirke/znameniti-predmeti/419-Deblak-z-Ljubljanskega-barja)

Ladje

Prastara tehnologija popravil deblakov in izdelave sestavljenih plovil s šivanjem je bila v železni dobi in rimskem obdobju posebej razširjena na srednjem in severnem Jadranu in v njegovem zaledju. S tehnologijo šivanja sta namreč izdelani tudi slovita, 30 metrov dolga ladja iz Brezovega loga v Lipah, in domnevno podobna ladja, katere del je bil odkrit tik ob prej omenjenem deblaku iz Ljubljanice na Vrhniki. Obe ladji sodita v konec 2. stoletja/1. stoletje pr. n. št.

Najboljši dokaz za pomembno vlogo rečnega transporta po Ljubljanici je velika tovorna ladja, odkrita leta 1890 pri Lipah na Ljubljanskem barju

Slika 9: Alfons Milliner ob zaključku izkopavanj ladje v Lipah 31. oktobra 1890. (foto: Gustav Pire; arhiv Arheološkega oddelka Narodnega muzeja Slovenije, št. 253).

Približna lega plovila je vrisana na prilogi knjige “Ljubljansko koliščarsko jezero in dediščina po njem” velikega poznavalca barja Antona Melika iz Črne vasi, ki je za položaj ladje očitno izvedel od domačinov, sodelujočih pri izkopavanju.

Slika 10: Virtualni model Lipenske ladje (SI-01; izdelava modela Igor Dolinar).

Slika 11: Rekonstrukcija plovbe po Ljubljanici. (Arheologija Ljubljanskega barja: ladje, deblaki, čolniči in vesla)

Slovenija se lahko pohvali z izjemno bogato kulturno dediščino v potopljenih okoljih, ki je v primeru kolišč na Ljubljanskem barju z nominacijo za seznam svetovne dediščine in najdb iz Ljubljanice doživela tudi širšo mednarodno promocijo z objavo v prestižni poljudno-znanstveni reviji. Raziskovanje podvodnih arheoloških najdišč ima pri nas eno najdaljših tradicij na svetu. Potopljena preteklost je naslov zbornika, ki je izšel ob 128-letnici Dežmanovih raziskav Ljubljanice na Vrhniki (1884–2012). V Zborniku so zajete podvodne raziskave na območju celotne Slovenije, vključno z morjem.

Slika 12: Zgodnjerimska tovorna ladja iz Ljubljanice pri Sinji Gorici med raziskavo leta 2012. Foto: A. Hodalič.

Slika 13: Keltsko-rimski deblak, ki so ga lani dvignili iz Ljubljanice, spada med najdaljša plovila tega tipa v Evropi. (Foto: David Badovinac, Zavod za podvodno arheologijo)

Splavi

V strugi Ljubljanice med Podpečjo in Ljubljano so podvodni arheologi dokumentirali več preprostejših splavov s tovori kamna in opeke, o enem najbolj zanimivih odkritij, na katerega so naleteli 1. septembra 1936 ob regulaciji Ljubljanice v Ljubljani, pa se je ohranila časopisna vest. Med Prulskim mostom in zapornico na Špici je vzdolž desnega dela struge ležala na bok nagnjena, 11 metrov dolga in na sredini 2 metra široka hrastova ladja iz desk in masivnih, 25 cm razmaknjenih reber.

Tekmovanje z drevaki danes

Mednarodna regata deblakov (International Logboat Regatta Palafittes) je prepoznaven način predstavljanja kulturne dediščine kolišč, ki se že več let zapored odvija v eni izmed držav s prazgodovinskimi kolišči. Tako kot je bilo življenje prebivalcev kolišč vezano na vodo, je tekma s čolni drevaki ali deblaki karseda dober približek izkušnje iz prazgodovine. Na regati deblakov se srečajo ljudje, ki jih zanimajo kulturna dediščina, historična plovila in seveda šport. Tako je bilo tudi v Ljubljani na tekmovanju leta 2018. Seveda sedaj tekmujejo z replikami drevakov.

Slika 14: Replika Podpeškega deblaka (SI-18) izdelana v letu 2007 (foto: M. Erič)