Podzemna voda in kras
Kras je tip pokrajine, ki ga gradijo dobro topne, večinoma karbonatne kamnine, kot so apnenci in dolomiti. Zaradi procesov raztapljanja ali zakrasevanja kamnine so na površju razvite različne kraške oblike, od drobnih žlebičev do velikih kraških polj, v podzemlju pa številne jame. Vode se v krasu večinoma pretakajo podzemno. Območja karbonatnih kamnin, ki vsebujejo vodo in jo prevajajo, imenujemo kraški vodonosniki. Čeprav pokrivajo kraške kamnine le 7 do 12 % zemeljskega površja, se s pitno vodo iz njih oskrbuje skoraj četrtina svetovnega prebivalstva. V Sloveniji je ta delež še večji, saj obsegajo karbonatne kamnine približno 43 odstotkov njenega ozemlja in zagotavljajo pitno vodo za skoraj polovico prebivalcev. Kras je pomemben tudi zaradi izjemne pestrosti podzemnega vodnega ekosistema.
Visoka prepustnost kraških kamnin – velika ranljivost krasa
Glavne hidrogeološke značilnosti krasa so odsotnost stalnih površinskih tokov, heterogena zgradba s prepletanjem podzemnih kraških kanalov in slabše prepustnih con osnovne kamnine, ter obstoj velikih kraških izvirov. Kraško površje je pogosto golo ali ima le majhno debelino tal, zakrasele kamnine pa so zelo dobro prepustne in deževnica hitro pronica v podzemlje. Poleg tega razpršenega tipa napajanja je za kras značilno tudi točkovno, koncentrirano napajanje skozi ponore, kjer površinski tokovi s slabše prepustnih nekraških območij ponikajo v podzemlje. Tam voda s kemičnim delovanjem korozijsko širi in veča pore, razpoke in kanale ter na ta način ustvarja sistem različno velikih ter med seboj povezanih podzemnih poti. Struktura in delovanje kraških vodonosnikov se močno razlikujeta od nekraških (npr. medzrnskih), saj ju določajo predvsem izjemno visoka prepustnost in velike hitrosti toka vode (do več sto metrov na uro), raznovrstnost načina pretakanja ter običajno neznane smeri odtekanja vode, ki segajo tudi do več deset kilometrov oddaljenih predelov. V krasu se pogosto meša voda z različnih območij napajanja. Naravni iztok podzemne vode na površje je skozi kraške izvire, ki so pogosto zajeti kot vir pitne vode.
Majhna samočistilna sposobnost – velika ogroženost kraških izvirov
Zaradi opisanih značilnosti so kraški vodonosniki izjemno ranljivi za posledice različnih virov onesnaževanja. Učinki onesnaženja na kraškem površju se odrazijo v kraških izvirih. Zaradi heterogene zgradbe je zelo težko predvideti, kakšen bo režim pretakanja podzemne vode in kolikšen bo prenos škodljivih snovi, saj so razlike v širjenju različnih tipov onesnaževal velike. Dodatno težavo predstavlja velika spremenljivost značilnosti ob različnih hidroloških razmerah, ki pomembno vplivajo na smeri in potovalni čas vode ter na možnost razredčevanja in uskladiščenja onesnaževal v podzemlju.
Običajno majhna debelina tal in dobra zakraselost kamnine na površju pomenita, da lahko s padavinsko vodo tudi morebitno onesnaženje vstopi s površja v kraški vodonosni sistem zelo hitro in praktično kjerkoli. Še bolj neposreden je vnos s ponikalnico v sistem dobro prepustnih kraških kanalov. Posledica so kratki zadrževalni časi vode v podzemlju in zato majhna samočistilna sposobnost ter velika ogroženost kraških izvirov.
Kopičenje onesnaževal v podzemlju in slabšanje kakovosti vodnega vira
Del infiltrirane vode se lahko v bolj sušnih razmerah tudi za dalj časa uskladišči v slabše prepustnih conah vodonosnika. Posledica je kopičenje morebitnega onesnaženja, ki ga nato voda po daljšem času in močnejših padavinah iztisne iz sistema in povzroči poslabšanje kakovosti vodnega vira. Odziv na različne negativne dejavnike je zato specifičen in se bistveno razlikuje od drugih okolij. Najpogostejši viri onesnaženja so naselja, industrija, kmetijstvo in promet. Ločimo razpršeno onesnaževanje krasa, kot je onesnaževanje s kmetijskih površin zaradi gnojenja in uporabe zaščitnih snovi, linijsko (npr. prometnice) ter točkovno onesnaževanje. Slednje so predvsem izpusti odpadnih voda ter razlitja ob različnih nesrečah, ko lahko v kras stečejo večje količine nevarnih snovi. V naseljih so največkrat problem neurejena kanalizacija in neustrezna odlagališča odpadkov.
Kraško podzemlje je treba raziskovati
Primerov onesnaženja kraških vodnih virov je veliko, z ustreznimi ukrepi varovanja bi jih lahko preprečili ali vsaj omilili njihove negativne posledice. Predpogoj za to je dobro poznavanje značilnosti kraških vodonosnikov. Kam in kako hitro se onesnaženje s površja širi v kraški notranjosti in v katerih izvirih ga lahko pričakujemo, lahko uspešno napovemo le, če zadosti dobro poznamo hidrogeološke razmere na tem območju. Pokazalo se je, da smo lahko ob nesrečah z onesnaženjem ustrezne ukrepe načrtovali le na območjih, kjer so že bile opravljene celostne hidrogeološke raziskave. Kjer takih podatkov nimamo, je tudi ukrepanje manj učinkovito. Ustrezne raziskave bo zato treba nadaljevati, hkrati pa razvijati zbirke podatkov o značilnostih kraških vodonosnikov ter količinah in kakovosti kraške vode.
Prof. dr. Metka Petrič, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za raziskovanje krasa, članica SKIAH
(vir: Ravbar N., 2007: The protection of karst aquifers. A comprehensive Slovene approach to vulnerability and contaminant risk mapping. Založba ZRC, 254 pp, Ljubljana).
