Mihael Štrukelj (1851-1923), gradbenik svetovnega slovesa, izreden pisec knjig o vodnih objektih
dr. Uroš Krajnc
Prijatelj Gorazd Humar, sošolec z gradbene fakultete, je iz moje generacije napisal največ strokovnih knjig, pretežno s področja mostov, ker je bil tako projektant kot tudi izvajalec. Omenimo samo čudovito monografijo o Solkanskem kamnitem mostu. Ob zadnjem srečanju pa me je zelo presenetil s knjigo »Mihael Štrukelj – 1851-1923 – gradbenik svetovnega slovesa (ali tudi: Zgodba o Logu pod Mangartom)«. Za Štruklja sem slišal prvič in vem, da je slovenski javnosti malo znan. Ker pa se je ukvarjal tudi z vodnimi zgradbami, bi ga rad predstavil. Da je pri nas je malo znan, je najbrž razlog, da je po osnovni šoli in realki v Gorici študiral na Dunaju, delal krajši čas v Avstriji, svojo izredno uspešno kariero pa je naredil na Finskem. Članek uporablja podatke iz Humarjeve knjige.
Slika 1: Humarjeva knjiga o Štruklju (Pontis 2006)
Mlada leta in šolanje
Leta 1851, ko se je Mihael Štrukelj rodil, v Logu pod Mangartom še ni bilo osnovne šole, najbližja je bila v Bovcu, ki jo je Mihael Štrukelj nekaj časa obiskoval, nadaljeval pa v Gorici. Gorica je imela v času Štrukljevega šolanja približno 20.000 prebivalcev, bila je pomembno šolsko središče z več srednjimi šolami, izstopali sta gimnazija in realka (cesarsko-kraljeva višja realka). Realka je bila tista šola, ki je za razliko od k humanističnim znanjem usmerjene gimnazije poučevala tudi tehnično znanje s poudarjenim poznavanjem matematike.
Dvanajstletni Mihael Štrukelj je začel svoje šolanje na goriški realki v šolskem letu 1863/64. Vse razrede realke je opravil z odliko. Leta 1869 je maturiral kot edini odličnjak na realki in se odpravil na Dunaj, kjer si je v tistih časih iskala univerzitetno izobrazbo večina slovenskih intelektualcev. Dunajsko Tehniško visoko šolo (K.K. Technische Hochschule) je obiskoval med leti 1869 in 1874, vmes je celo odslužil vojaščino, najprej na Dunaju in nato pri ljubljanskem pešpolku v Ljubljani, ter na ta način rešil služenja vojaškega roka svojega brata, ki je zato lahko ostal doma na kmetiji v Logu. Med služenjem vojaškega roka je dobil naziv rezervnega poročnika. Študij na Dunaju je končal leta 1874 in z odliko opravil vse izpite vodnega, cestnega, mostnega in železniškega gradbeništva.
Poklicna pot
Prvo službo je Mihael Štrukelj kot mlad inženir dobil pri firmi Redlich & Löwenfeld, pri Centralnem uradu Salzburške in Tirolske železnice na Dunaju (1874-1875), nato pri firmi Körösi (Maschinenfabrik Andritz) v Gradcu na Štajerskem, kjer je delal od 1875 do 1879. Kot inženir konstruktor je Mihael Štrukelj izdelal številne načrte za več mostov in strešnih železnih konstrukcij. Med njegovimi najbolj znanimi inženirskimi deli iz tega obdobja je železna strešna konstrukcija velike železniške hale na postaji Južne železnice v Trstu. Originalne načrte te železniške hale še danes hranijo v muzeju Tržaške železniške administracije Trstu.
Mihael Štrukelj, učitelj in zatem profesor na politehničnem institutu v Helsinkih
Leta 1879 se je mlademu inženirju Mihaelu Štruklju dogodila korenita življenjska sprememba, pri 28. letih je zapustil Avstrijo in za stalno odpotoval daleč na sever na Finsko. Zakaj? Prav gotovo je bil Mihael Štrukelj mlad, ambiciozen inženir z odličnim znanjem. Ponujali sta se mu dve destinaciji — Kitajska in Finska. Odločil se je za Finsko iz povsem utemeljenih razlogov.
Leta 1878 se je Tehniška visoka šola v Helsinkih reorganizirala in preoblikovala v Politehnični institut. S tem dejanjem so se odprle štiri nove redne stolice. Zato je Politehnični institut objavil razpis in razposlal vabila mnogim domačim in tujim interesentom. Mihaela Štruklja je posebej privlačil razpis za učitelja grafične statike in inženirskih ved, zato se je nanj prijavil. Profesorski kolegij se je le odločil za njim nepoznanega kandidata, ki pa je prihajal z odličnimi referencami. Vsi novi predavatelji so bili z odlokom carskega senata (sicer avtonomna Finska je politično še vedno spadala k carski Rusiji) leta 1879 pozvani na enoletno poizkusno delo, slabo leto kasneje, maja 1880, pa so bili redno nastavljeni.
Za novo delo je Mihael Štrukelj prijel z vso zagnanostjo in strokovno gorečnostjo. Prvo študijsko leto 1879/80 je še predaval v nemškem jeziku, v naslednjem šolskem letu pa že v švedskem jeziku, ki je bil takrat učni jezik na visokošolskih ustanovah Finske. Velika večina študentov je bila namreč švedsko govorečih domačinov iz bogatejših okolij. Mihael Štrukelj se je že v prvem letu bivanja na Finskem dodobra naučil švedskega in finskega jezika. Na tem mestu je Mihael Štrukelj uspešno deloval še do 8. oktobra leta 1913, ko se je poslovil od profesure in se upokojil.
Ko je leta 1879 Mihael Štrukelj začel svoj profesorski staž, je bilo na Politehničnem institutu vsega le 95 slušateljev, sam pa je imel le dva učenca, kandidata za inženirski poklic. Ko je po dobrih 33 letih dela na helsinški univerzi za tehnologijo odhajal v pokoj, je ta že imela 600-700 slušateljev. Predstojnik stolice za mostne gradnje je bil v letu 2006 prof. dr. Aarne Jutila, ki spada med pomembne raziskovalce Štrukljevega inženirskega in znanstvenega dela.
Slika 2: Mihael Štrukelj kot profesor (vir: Humar, 2006)
Izvedeni objekti na Finskem
Mladi inženir Štrukelj je tako s sabo na Finsko prinesel kar nekaj specifičnih tehniških teoretičnih znanj, ki jih je na Finskem še bolj intenzivno razvijal. Štruklja so zato kot izkušenega inženirja vabili k izvedbi več pomembnih projektov, kjer je bilo potrebno široko in odlično poznavanje gradbene stroke.
Prvo Štrukljevo inženirsko delo na Finskem je bila gradnja svetilnikov. Prvi je bil finski svetilnik Bogskär leta 1880. Z inženirskega stališča je bila postavitev tega svetilnika na nizkem otočku kar zahtevna naloga, posebej še sidranje visokega svetilnika v granitna tla. Leta 1887 je bil postavljen svetilnik Tankar pri Gamla Karleby-ju v Botniškem zalivu. Pri gradnji tega 28,65 m visokega svetilnika so se pojavljale številne težave, posebej pri temeljenju oziroma sidranju svetilnika v trdo skalnato podlago. Mihael Štukelj se je problema sidranja svetilnika lotil temeljito in strokovno. Carski senat ga leta 1891 imenoval še za člana komisije za presojo pogojev postavitve svetilnika Yttergrund pri Sidebyju v Botniškem zalivu, ki je bil grajen leto dni kasneje.
Najbolj pa se je Mihael Štrukelj v širši javnosti na Finskem proslavil s projektom velikega cestnega mostu preko rečnega rokava Äemmae (Ämmänväylä) reke Oulu v istoimenskem mestu Oulu (švedsko Ouleaborg), ki ga je sprojektiral leta 1889. Most, zgrajen leta 1890, z razponom 83 m, širino vozišča 4,2 m in širino za pešce 1,2 m, je bil v tistih časih največji železni cestni most na Finskem. Most, ki je bil kasneje zaradi potreb vse gostejšega prometa odstranjen, danes nadomešča nova železobetonska konstrukcija. Vsekakor pa je bil cestni most čez reko Oulu pomemben mejnik pri razvoju novih jeklenih mostov in inženirske prakse na Finskem.
Članki in knjige
Mihael Štrukelj je strokovne članke objavil v naslednjih glasilih: med leti 1883 in 1905 v glasilu Razprave tehniškega društva na Finskem – Tekniska Föreningens i Finland förhandhngar; v glasilu Razprave Društva inženirjev v Stockholmu; v avstrijskem strokovnem glasilu Allgemeine Bauzeitung; Centralblatt der Bauverwaltung; Deutsche Bauzeitung; ZÖJAV – Zeitschrift des Österreichischen Ingenieur und Architekten-Vereines, Wien; Wocheschrift des Österreichischen Ingenieur und Architekten-Vereines, Wien; Tidskriften Tehnikem, Helsingfors. Posebej je omembe vreden članek, ki ga je Mihael Štrukelj leta 1889 objavil v glasilu Allgemeine Bauzeitung pod naslovom »Über des Grossfürstentum Finland mit besonderer Rücksichtigung Kommunikationen« (O veliki kneževini Finski s posebnim ozirom na komunikacije).
Strokovne knjige so najpomembnejša dediščina Štrukljeve ustvarjalnosti. Vsi poznavalci Štrukljevega dela in življenja so si bili edini, da Mihael Štrukelj ni bil samo odličen gradbeni strokovnjak, ampak tudi odličen učitelj in pedagog. Zato je logično, da se je Mihael Štrukelj lotil tudi priprave in pisanja strokovnih knjig in učbenikov, s katerimi takratni čas ni bil prav bogat. Pisal je knjige in učbenike, in tako je svoje poznavanje gradbene stroke, obogatene z bogatim teoretičnim znanjem in številnimi izkušnjami iz prakse, prenesel na študente, strokovno javnost in vse, ki jih je zanimalo gradbeništvo, ter jih tako ohranil do danes.
Zgovorna je bila Štrukljeva odločitev, da piše vse svoje knjige v nemščini. Nemški jezik se je v Evropi za tehnično rabo veliko več uporabljal, kot je to praksa danes, ko je v pogledu prevzel prednost angleški jezik. Vsekakor je bila Štrukljeva izbira za uporabo nemškega jezika v knjigah, ki jih je pisal, upravičena, utemeljena in dobro premišljena. To je omogočilo veliko uporabnost in razširjenost Štrukljevih knjig po vsej Evropi. Zanimivo je to, da v Sloveniji ni bila uradno znana niti ena izmed Štrukljevih knjig, vse do leta 2000, ko je Gorazd Humar uspel dobiti več njegovih knjig, jih prekopirati in zvezati v obliko, podobno originalu, v letu 2006 pa je pridobil še ostale Štrukljeve knjige.
Štrukljeva knjižna dela so izšla po naslednjem kronološkem redu:
1895 Der Grundbau (Talne gradnje), 1897 Der Wasserbau I. Teil (Vodne gradnje, I. del), 1900 Der Wasserbau II. Teil (Vodne gradnje, II. del), 1900 Der Brückenbau I. TeiI/Atlant (Mostne gradnje, I. del Atlant), 1902 Der Wasserbau III. Teil (Vodne gradnje, III. del), 1904 Der Wasserbau IV. Teil (Vodne gradnje, IV. del), 1906 Der Brückenbau II. Teil/Atlant (Mostne gradnje, II. del, Atlant), 1911 Der Brückenbau I. Teil (Mostne gradnje, I. del), 1913 Der Brückenbau II. Teil (Mostne gradnje, II. del). Nekatere knjige so izšle tudi v ponatisih.
Predstavimo podrobneje knjige o vodnih gradnjah, ki jih je Mihael Štrukelj napisal v relativno kratkem obdobju sedmih let (od leta 1897 do leta 1904) v enakomernih časovnih zamikih, po volumnu pa je to najobsežnejše Štrukljevo delo. Celotno delo je razdeljeno na trinajst poglavij.
V prvi knjigi o vodnih gradnjah se je Mihael Štrukelj posvetil naslednjim poglavjem: I. poglavje: Izvor, nahajališča in lastnosti vode, II. poglavje: Jezovi (prelivi in pregrade), III. poglavje: Ribje poti (pri jezovih).
V knjigi so podane poleg ostalega še osnove za statične izračune pregrad. Nakazana je tudi možnost gradnje ločnih pregrad iz betona, ki si je takrat šele utirala pot na področju vodogradbenih objektov.
Tretje poglavje o ribjih stezah pri jezovih je izredno zanimivo in poučno še za današnji čas. Skrbi za ribji zarod in ribje migracijske poti ob gradnji številnih jezov so očitno posvečali pozornost že pred sto leti.
Slika 3: Načrt ribje steze (vir: Humar, 2006)
V drugi knjigi si sledijo naslednja poglavja: IV. poglavje: Naprave za preskrbo z vodo, V. poglavje: Odvodnja mest, VI. poglavje: Odvajanje vode iz tal, VII. poglavje: Navodnjavanje, VIII. poglavje: Ladijski plovni kanali.
Dodani so načrti, ki ilustrirajo teoretični in praktični del knjige. Štrukelj navaja številne primere vodnih zbiralnikov ob železnici Reka – Karlovac, na istrskih železnicah, v Zadru, Šibeniku, Beogradu in drugih mestih v Evropi. Sistem vodne oskrbe Ljubljana je Mihael Štrukelj prikazal tudi v poglavju o vodohranih in rezervoarjih za pitno vodo.
Slika 4: Hišna vodna cisterna na železnici Karlovac – Reka (vir: Humar, 2006)
Slika 5: Vodohran ljubljanskega vodovoda iz leta 1892, eden prvih iz betona (vir: Humar, 2006)
Za bralce te spletne strani je predvsem zanimivo poglavje, ki govori o odvodnji odpadnih voda iz velikih mest ter o čistilnih napravah za čiščenje odpadnih voda. Opisal je več tehnologij čiščenja. S pomočjo statističnih podatkov je Štrukelj pokazal, kako je v velikih nemških mestih koncem 19. stoletja smrtnost prebivalstva padala s širjenjem gradnje kanalizacijskega omrežja.
Tretja knjiga ima le dve, vendar obsežni poglavji: IX. poglavje: Ladijske zapornice, dvižne naprave za ladje in klančine za premik ladij in X. poglavje: Zaščita vodnih brežin. V knjigi so pregledno obdelane mehanske naprave, ki omogočajo lažji in hitrejši ladijski transport na plovnih kanalih in pristaniščih po vsej Evropi, Ameriki in Kanadi.
Četrta knjiga obsega poglavja: XI. poglavje: Rečne gradnje, XII. poglavje: Jezovi , XIII. poglavje: Pristanišča in XIV. poglavje: Označevanje ladijskih poti.
Zakaj moramo Slovenci poznati in spoštovati Mihaela Štruklja?
Čeprav njegovo strokovno delo ni direktno posegalo v Slovenijo (z izjemo Trsta), pa je v svojih knjigah o mostovih in tudi vodnih objektih navajal primere iz slovenskega prostora. Moramo mu priznati, da je prvi slovenski strokovnjak, ki se je ukvarjal s številnimi inženirskimi področji, s katerimi se pred njim in tudi dolgo za njim ni ukvarjal noben Slovenec. Predvsem pa je bil prvi univerzitetni profesor gradbeništva slovenskega rodu in prvi Slovenec, ki je spisal 9 strokovnih knjig iz gradbeništva. Njegovo delo so preučevali profesorji gradbene fakultete v Ljubljani: prvi so bili Srđan Turk, Miloš Marinček in Milan Pšeničnik, ter seveda avtor knjige o njem, Gorazd Humar.
Na mednarodnem simpoziju o Mihaelu Štruklju v Bovcu 17. maja 2002 je slovenski arhitekt prof. dr. Vladimir Braco Mušič izrekel naslednje besede: »Danes, ko živimo v svoji lastni, neodvisni državi, se moramo zavedati zgodovinskega dolga, ki ga dolgujemo duhovnim velikanom svojega rodu, tudi tistim, ki so se s svojim delom uveljavili v tujini. Take ljudi imamo pravico postaviti v duhovni panteon našega naroda in v njihovem delu moramo videti tudi eno od zgodovinskih vezi, ki nas določajo kot evropsko državo.«
Slika 6: Profesor Aarne Jutila in avtor knjige Gorazd Humar med simpozijem v Bovcu leta 2002 (vir: Humar, 2006)
