O družbenih problemih se začnemo vse prepogosto resneje pogovarjati šele, ko je že zelo pozno ali prepozno. Ne drži, da ni nikogar, ki jih pravočasno ne bi opazil in opozoril nanje ter celo predlagal rešitev ali dve. Tako je tudi letos, ko se soočamo s sušo in pomanjkanjem vode. Ironija je, da imamo v slovenščini prispodobo, da nam teče voda v grlo, kadar smo v časovni stiski. Ko vode primanjkuje, prispodoba res ni najboljša. Lahko pa rečemo, da nam gre za nohte. V tolmačenju tega frazema najdemo obrazložitev, da je to besedno zvezo moč povezovati z nekdanjimi mučilnimi postopki, pri katerih so mučitelji žrtvam zabadali igle za nohte. Odvzeti je treba kanček pretiravanja, a vendarle lahko pritrdimo: ko vode zmanjka, smo nemočni. Če se postavimo v čevlje upravljavcev javnih vodovodov, pa lahko zaključimo, saj gre v suši za nohte tudi njim, saj je odgovornost za nemoteno in varno oskrbo s pitno vodo velika. Kako dobro upravljavci vodovodov obvladujejo svoje delo, se odraža predvsem v izrednih razmerah. Če jim ne gre najbolje na običajen dan, ni pričakovati, da se bodo dobro odrezali, kadar so v škripcih. Mimogrede, tudi biti v škripcih je v prenesenem pomenu biti na natezalnici, ki je mučilno orodje.
Da vode lahko zmanjka, vemo. Pomanjkanje vode je še v našem kolektivnem spominu, saj še ni preteklo mnogo desetletij od takrat, ko so bili javni vodovodi zgrajeni. V nekaterih družinah se bodo še spomnili časov, ko redukcije vode niso bile prav nič neobičajnega, ko se še nismo prhali vsakodnevno ali celo večkrat na dan, saj kopalnic še ni bilo.
Foto: Kerem Karaaslan na Unsplash
Povsem se motnjam pri oskrbi z vodo težko izognemo, čeprav imajo upravljavci vodovodov postopke za ukrepanje v teh primerih. Vodovodi naj bi obratovali z rezervnimi kapacitetami vode v rezervoarjih, t. im. vodohranih, ki naj bi zadoščale vsaj za 24 ur. V tem času se da odpraviti zelo zahtevna okvara, prav tako se najde nadomestni del za okvarjen del vodovoda v kakšnem od skladišč ponudnikov materialov in naprav na trgu. Vsi slovenski javni vodovodi takih rezerv nimajo. Še večji problem nastopi, kadar se zmanjša ali spremeni kakovost vodnih virov do take mere, da voda tudi po pripravi ni pitna, ali se zmanjša njihova količina, s čemer se v letošnjem poletju spopadamo skoraj na celotnem območju Slovenije.
Slovenska zakonodaja zahteva, da ima vsaj javni vodovod rezervne vodne vire. Rezervni vodni vir ni nujno vir, ki je v presežnih količinah glede na vsakodnevne potrebe javnega vodovoda ali večji del leta neuporabljen, ampak rezerve lahko predstavlja tudi drug javni vodovod. Če je bil javni vodovod v upravljanju istega upravljavca, morda celo znotraj občine, je bilo problem lažje razumeti in tudi obvladati, saj je bil interes za izboljšanje razmer dovolj velik, ukrepi pa izvedljivi. Povezovanje javnih vodovodov z različnimi upravljavci, njihovo sodelovanje ter predvsem pobude lastnikov komunalne infrastrukture, to je različnih občin, pa pri spodbujanju tovrstnih medobčinskih projektov v Sloveniji zamujajo za več desetletij. Eden od razlogov za to je razdrobljenost upravljanja vodovodnih sistemov in trenutno razumevanje upravljanja, ki se še vedno prepogosto zaključi na občinskih mejah. Tehnične karakteristike vodovodnega omrežja na mejah mnogokrat ne dopuščajo večjih odvzemov iz omrežja, ker za to ni bilo načrtovano. Kar je bilo z vidika pristojnosti občine razumljivo, saj se obveznosti občine, to je izvajanje javne službe oskrbe s pitno vodo, tam zaključijo. Lahko pa si predstavljamo, da bi bil problem oskrbe slovenske Istre rešen že pred desetletji, če bi bil za celotno območje Krasa in slovenske Istre zadolžen en sam deležnik.
Dolina Suhorce (foto: Aleksander Sokler, 2021)
Ob sušnih razmerah, kot so letošnje, je očitno, da se je smiselno povezav poslužiti, povsod tam, kjer je na osnovi strokovnega premisleka to smiselno in izvedljivo. Kalkulacije, kdo bo pri tem več zaslužil in kdo bo na boljšem, je treba zatreti v kali, saj pri oskrbi s pitno vodo ne sme biti vojnih dobičkarjev. Brez zahtevnega strokovnega razmisleka, kako izboljšati varnost oskrbe s pitno vodo za obe ali celo več vpletenih strani, in zahtevnih investicij v komunalno infrastrukturo, za katero v tem trenutku sploh ni povsem jasno, kako naj se financira in vzdržuje, pa v večini teh primerov ne gre.
Kot pristojno ministrstvo za opisano grenko jabolko je Ministrstvo za okolje in prostor tok dogodkov doslej prepuščalo upravljavcem vodovodov, ki probleme dobro poznajo, pristojnosti za izvedbo ukrepov pa nimajo. Občine v celotnem obdobju veljavnosti zakonodaje, ki jim pripisuje obveznosti kot lastniku komunalne infrastrukture, niso pokazale interesa. Bi pa to zagotovo projekte resneje premaknilo z mrtve točke. Kot kaže, doslej v slovenski javni oskrbi s pitno vodo ni bilo deležnika, ki bi imel za povezovanje vodovodov dovolj velik interes in hkrati v rokah ustrezne vzvode. Zato slovenski javni vodovodni sistemi niso povezani, kot bi lahko bili, naša oskrba s pitno vodo pa je manj varna, kot bi lahko bila. Najbolj izrazito je to v priobalnih občinah. Tako stanje ni v našem skupnem interesu, zato moramo kot uporabniki pitne vode zahtevati, da se razmere izboljšajo.
Ministrstvo za okolje in prostor bi se moralo prepoznati kot pristojno za opisane razmere in pričeti s izvedbo ukrepov, ki bodo povezovanje javnih vodovodov med občinami in regijami omogočali. Dopolniti je treba zakonske osnove za financiranje investicij in vzdrževanje transportnih vodovodov, ne zgolj med občinami in regijami, morda tudi meddržavnih; vzpostaviti pregled območij, kjer so povezave smiselne in izvedljive, tudi z namenom ocene finančnih potreb za izvedbo; in vzpostaviti ustrezne finančne mehanizme za realizacijo upravičenih projektov. Strinjamo se, da je oskrba slovenske Istre in Krasa s pitno vodo med prioritetnimi projekti, ne smemo pa se kot država omejiti le na en projekt. Problemov se je treba lotiti sistemsko in sistematično. Potrebujemo pa merljive cilje, ki bodo pokazali, kako uspešni bomo pri povezovanju javnih vodovodov med različnimi občinami z različnimi upravljavci na območju celotne Slovenije.
dr. Brigita Jamnik, članica UO Slovenskega društva za zaščito voda, zaposlena v VOKA SNAGA
Foto: Klemen Razinger
Prispevek avtorice je bil objavljen na mnenjski strani časnika Delo dne 2. 8. 2022 z naslovom Pri preskrbi s pitno vodo ne sme biti vojnih dobičkarjev.
