Če hočemo razumeti vodni krog, se moramo z njim neposredno soočiti. Pri tem ne gre le za znanstvena opazovanja z meritvami, ki nam jih današnja tehnologija prenaša na računalniški ekran na pisalni mizi, temveč se moramo s pojavi vode spoznati neposredno. Za hidrologa je pomembno, da opazuje vodne pojave v vseh njihovih ekstremih. Na teren mora oditi takrat, ko divjajo poplave, in tudi takrat, ko nastopi suša. Le v takšnih ekstremnih razmerah lahko opazi podrobnosti pojavov, ki jih v normalnem vodnem stanju ne vidi.
Iz povodja reke Pad v Italiji že nekaj časa prihajajo alarmantne novice o njenih rekordno nizkih gladinah ter o katastrofalni suši na poljih. Tudi v Sloveniji se v zadnjih tednih vedno bolj soočamo s sušo in zaradi relativne bližine Padske nižine se zastavlja vprašanje, ali se bo ta katastrofalna suša prenesla tudi k nam?
Reka Pad ni daleč od Ljubljane, njegova delta, ki leži južno od mesta Chiogga v bližini Benetk, je oddaljena stran le tri ure vožnje z avtomobilom. S Kristino sva se v četrtek, 7. julija, usedla v avto in se odpeljala proti reki, ki v zadnjih tednih polni medijske vsebine. Najina majhna popotniška ekipa je bila kot nalašč za to raziskovalno pot. Že celo svojo strokovno kariero se ukvarjam z vodami, Kristina pa je inženirka agronomije. Brez njene pomoči bi pokrajino, po kateri sva potovala v naslednjih treh dneh, videl s povsem drugačnimi očmi. Pot naju je vodila od Chiogge do izliva Pada v Jadransko morje, nato pa sva se obrnila ob toku reke navzgor in potovala vse do Piacenze, kjer sva zaključila najino soočanje z najpomembnejšo italjansko reko.
Slika 1. Pogled na delto reke Pad.
Ogled reke v tem letnem času je za naju oba predstavljal kar manjši izziv. Najprej zaradi relativno visokih temperatur, saj je termometer v avtomobilu ves čas kazal med 30 °C in 35 °C. Vstopal in izstopal sem iz avtomobila, v katerem sva imela vključeno bioklimo; odprto je bilo vse, kar se je dalo odpreti, vključno z vsemi prižganimi ventilatorji. Plezal sem na nasipe in se spuščal po njih, po obali sem hodil sem in tja, opazoval ter intenzivno fotografiral. Že dolgo nisem potoval po krajih, kjer ni bilo turistov. V času najinega potovanja ob Padu sva v treh dneh srečala le nekaj razočaranih nemških ribičev, dve starejši Rusinji, nekaj Italijanov na kolesih ali sedečih na redkih klopcah na obali, ki so zrli v reko, ter delavsko družino, ki je prišla kdo ve od kod iz Azije, sin pa je v reki skušal loviti ribe. Morda še koga, a po današnjih standardih, ko povsod mrgoli ljudi, ni bilo nikjer nikogar. Verjetno pa tudi ni veliko ljudi, ki bi sredi dneva, v največji vročini, hodili gor in dol po protipoplavnem nasipu Pada ter se plazili sem in tja samo zato, da bi ujeli pogled na reko. Še karabinjeri, ki so se na enem od mest peljali mimo mene, so se izza šip tesno zaprtega avtomobila samo režali, češ, glej ga.
Druga velika težava najinega potovanja pa je bila dostopnost reke. Bil sem presenečen, kako težko je priti neposredno do vode. Presenetilo me je, da naselja ob reki niso organsko povezana z njo. Na celotni poti je Pad obdan z visokovodnimi nasipi. Ponekod je zaporedno, drug za drugim, nanizanih celo več vrst nasipov. Na vseh nasipih so ceste in po nekaterih se lahko med delovniki tudi voziš, v manjšem delu so po njih celo speljane pomembne lokalne ceste, kjer poteka promet med posameznimi kraji. Toda nasip je pogosto daleč stran od glavne struge reke, na vmesnem delu pa je le malo dostopnih poti, pa še te so zaprte z oznakami o privatnem lastništvu ter prepovedi prečkanja zemljišča. Tudi v rečnih pristaniščih so skoraj vsi dostopi neposredno do reke zaprti. Tam pa, kjer mi je vendarle uspelo premagati vse te ovire, je brežina reke obzidana s strmim kamnitim zidom, ki je v tem času tudi zelo zaraščen, in moral bi biti res malo nor, da bi se plazil tam skozi. Tako sem bil neposredno ob reki le na nekaterih točkah, večinoma sva reko opazovala z nasipov.
Slika 2. Reko Pad obdaja na stotine kilometrov visokovodnih nasipov.
Ali je reka Pad in pokrajina ob njej zaradi suše v katastrofalnem stanju? Ker sem se do sedaj z reko ob normalnem vodnem stanju srečal le nekajkrat, nikoli pa tako podrobno kot tokrat, zanesljive in neodvisne ocene o obsegu suše ne morem podati. Pred odhodom na pot sem si ogledal nekaj spletnih objav in fotografije v teh člankih so kazale izsušitvene razpoke, nasedle čolne, ogromne rečne sipine in stebre mostov, ki štrlijo iz vode. Pričakoval sem kataklizmatične razmere, vendar te kataklizme s svojimi očmi nisem videl. Videl pa sem reko in pokrajino ob njej, ki jo je človek s svojimi posegi spremenil do te mere, da je od njenega naravnega stanja ostalo le malo. Upravljanje z zemljišči in vodo je v Padski nižini, navkljub vsej deklarativnosti in zavezanosti različnim načelom, povsem netrajnostno. Človek si je naravo ob reki Pad povsem podredil. Tudi tako imenovani naravni rezervati so le malo večji, skrbno varovani in po natančnih opredeljenih pravilih urejeni živalski in botanični vrtovi.
Nedvomno je, da je v strugi izredno malo vode, da so pretočne gladine vode v reki zelo nizke, da so kanali za namakanje ponekod prazni in da so tla na nekaterih mestih razpokana. Tudi vročina je bila preko dneva na trenutke takšna, da jo je bilo težko prenašati. Po vseh hidroloških kriterijih je na območju reke Pad prisotno ekstremno nizko vodno stanje. Toda v reki je še vedno voda, ki teče. Ponekod je struga zalita na celotni širini, in nepoučeni opazovalec bi zlahka dobil vtis, da vode ne primanjkuje. Če pa ti le uspe priti do vode, pa vidiš, da je reka zelo plitva. Po pripovedovanju domačinov jo je skoraj povsod možno stoje prebresti.
Slika 3. Presušena struga reke Pad.
Rečnega prometa skorajda ni. V normalnem vodnem stanju je Pad ploven od izliva v Jadran, pa vse do Cremone. Trenutno so vsa nekoliko večja plovila zasidrana. Le tu in tam po reki pluje kakšen gumenjak. Nekatera manjša rečna pristanišča so povsem izsušena in v njih lahko vidiš na blato nasedla plovila.
Vsaj 30 km navzgor po reki je možno opazovati vpliv vdora morske vode. Voda v strugi je zelo visoka. V vseh glavnih strugah delte reke je voda višja od zemljišča izven nasipov, ker pa so nasipi zgrajeni tudi ob morju, je velik del zemljišča pod gladino morja. Gre za podobna zemljišča, kot jih na Nizozemskem opredeljujejo kot polderje. V delti Pada je veliko koruznih polj in celo nekaj parcel zasajenih z rižem.
Nizko vodno stanje se v strugi reke pokaže šele v okolici naselja Papozze, ki leži na njegovem levem bregu. To je območje, na katerem reka pred delto preide v svoj zadnji veliki zavoj, približno tam, kjer se na desni strani od glavne struge reke odcepi njen prvi veliki izlivni krak Po di Goro. Od tod dalje se v strugi prično pojavljati obsežne in dolge sipine, ki so opazne predvsem na notranjih straneh daljših zavojev reke, saj je na teh mestih hidrost toka vode najnižja.
Slika 4. Presušeno rečno pristanišče pri kraju Torricella.
Pokrajina izven nasipov je intenzivno obdelana. Povsod so prisotna obsežna polja, ki jih mestoma prekinjajo posamezna gručasta naselja. Pozornemu opazovalcu pa ne uide, da na poljih močno prevladujejo krmne rastline. Najpogostejša so polja koruze, sledijo jim polja soje in nato lucerne. Žita so bila v času najinega obiska že požeta, zelenjavnih nasadov skorajda ni, in tu in tam te preseneti tudi kakšno polje sončnic. Ponekod je vidno, da je podzemna voda še vedno blizu površja, zato tam poljščin ne namakajo, namakajo pa jih povsod drugod. Intenzivno namakajo koruzo. V popoldanski vročini s topovi, ki vodo špricajo visoko v zrak, v močnem soncu nad poljem ustvarjajo čudovito mavrico. Prav gotovo je to v danih razmerah, poleg poplavljanja riževih polj, najbolj neekonomičen način namakanja.
Vzdolž reke je prisotnih veliko črpalnih sistemov, ki vodo zajemajo neposredno iz struge. Ogromne črpalke delujejo s polno močjo. Na poti sem si tak sistem ogledal v Borettu. Dve veliki črpalni postaji iz Pada v kanal Boretto črpata vodo s pretokom 10 m3/s ali več. Kanal, v katerega črpajo vodo, je do vrha poln. Na oko je težko oceniti, koliko vode odvzamejo iz struge, sodeč po videzu pa iz reke odvzamejo vsaj 10 % njenega trenutnega pretoka. Da lahko črpajo vodo ob trenutno zelo nizkem pretoku, so ob bregu izkopali kanal, kamor se voda pretaka iz glavne struge.
Slika 5. Črpalni sistem namakalnega sistema Boretto.
Celotna kmetijska proizvodnja območja, ki sem ga obiskal, je usmerjena v živinorejo, proste reje skorajda ni. Na celotni poti, dolgi več kot 250 km, na paši nisva videla več kot 20 krav. Šele čez čas opaziš, da je v prostru veliko farm, ki so diskretno umaknjene na rob ali celo stran od naselij. Sodeč po površinah, ki jih te stavbe zavzemajo, gre za zelo veliko število glav živine. Tudi živali potrebujejo vodo. Tu in tam so ob farmah postavljene elektrarne na biomaso. Glede na prisotnost slednjih in glede na veliko število glav živine pa na poljih ni nikjer opaziti gnojevke, nikjer ni zaznati za slovenska polja in travnike tako značilnega gadljivega vonja. Šele čez čas sva ugotovila, zakaj. Zlasti na notranji strani visokovodnih nasipov so zasajeni obsežni nasadi topolov, ki so namenjeni proizvodnji celuloze v papirniški industriji. Drevesa so v ravni črti nanizana drugo za drugim. Nekateri nasadi so pravkar nasajeni, druga drevesa pa že segajo v višino 10 m in več. Skoraj v nobenem od nasadov topola ni podrasti, tla med drevesi so preorana v ravnih črtah. Zakaj? S posebimi stroji v medredje topolovih dreves vtiskajo gnojevko ali digestat iz bioplinarn. Stroje za vtiskanje gnojevke v tla uporabljajo tudi na poljih. To so v času najinega potovanja počeli na pravkar požetih žitnih poljih. Postopek poteka z ogromno cisterno, ki ima na koncu ročko, s katero orje in hkrati vtiska tekočino pod površje tal. Tehnologija, ki je pri nas še ne poznamo. Pri tem se zastavlja vprašanje, kakšen je vpliv te tehnologije na kemijsko stanje podzemne vode, ki je v nižini Pada plitvo pod površjem.
Slika 6. Nizko vodno stanje reke Pad z obrežnimi sipinami in umetnimi nasadi topolov na bregovih.
Struga reke Pad je čista, nikjer ni odpadkov, nikjer ni niti sledi plastike in nikjer ni na bregovih odlagališč odpadnega materiala. Na bregovih je ponekod veliko zlasti gradbene industrije, ki uporablja pesek in vodo iz struge reke. Ne glede na to pa voda v strugi reke ne deluje čisto. V posameznih delih je reka zaradi visokih temperatur in nizkih pretokov že evtrofična. Toliko bolj so evtrofični nekateri namakalni kanali. V njih je voda ponekod že rdeča, drugod je v počasi tekoči vodi polno zelenih alg. Kljub temu iz njih zajemajo vodo in z njo namakajo zlasti koruzna polja.
Reka Pad je najpomembnejša italjanska reka, aorta italijanskih pokrajin Benečije, Emilje Romanje, Lombardije in Piemonta, od katere so odvisne številne gospodarske dejavnosti. Zaradi suše je na koncu svojih moči, a ne glede na to ji prebivalci ob njej v ničemer ne prizanašajo. Od reke še naprej terjajo, da jih bogato zalaga z vodo.
prof. dr. Mihael Brenčič
Fotografije: Mihael Brenčič
Preberite tudi tri povezane prispevke avtorja z naslovi: Suša, Kaj je suša in Kakšne vrste suš poznamo?.
