V poletju 2022 je bila suša ob Obali tako intenzivna, da je to sprva pripeljalo do blagih varčevalnih ukrepov pri dobavi in uporabi pitne vode, nato pa kmalu do prepovedi njene uporabe za nenujne potrebe (zalivanje, pranje avtomobilov, tuširanje na plaži) ter številnih pozivov Rižanskega vodovoda Koper in lokalne skupnosti k varčevanju z vodo. V avgustu 2022 je v veljavo stopil skrajni ukrep; približno 10 % vode, potrebne za delovanje Rižanskega vodovoda, s Planinskega polja dovažajo s cisternami. Vodo črpajo iz reke Unice pri Hasbergu in jo vozijo v vodarno Cepki, kjer pripravljajo vodo. Nekaj težav z oskrbo s pitno vodo se je pojavilo tudi drugod po Sloveniji, zlasti na manjših vodnih virih, ki zajemajo vodo iz kraško razpoklinskih vodonosnikov.
Sistem Rižanskega vodovoda zajema podzemno vodo iz izvira reke Rižane, imenovanega Zvorček. Ob normalnem vodnem stanju je to voda, ki preliva iz velikega in obsežnega kraško razpoklinskega vodonosnika, ko pa naravni pretoki upadejo, v vodarni vklopijo globoke vodnjake v zaledju izvira, ki črpajo podzemno vodo.
V Sloveniji je v več kot 95 % glavni vir pitne vode podzemna voda. Zato je povsem pričakovano vprašanje, ali se lahko podobne težave, kot se pojavljajo na zajetju Rižane, pojavijo tudi drugod po državi. Dodatno težo temu vprašanju dajejo tudi informacije Agencije RS za okolje, ki za nekatere predele Slovenije opozarja na sušo v podzemni vodi in na to, da bo potrebno še veliko časa, da se gladine podzemne vode obnovijo. Oglejmo si problematiko suše v podzemni vodi nekoliko podrobneje in skušajmo osvetliti problem pojavljanja podzemne vode še s stališča njihovih zalog.
Kako določamo sušo podzemne vode? Tudi v tem primeru uporabljamo kazalce ali indekse, in tudi v tem primeru izračuni temeljijo na statističnih porazdelitvah, tako kot na primer pri Standardiziranem indeksu padavin – SPI (glej blog Kako merimo sušo?). Najpogosteje uporabljeni kazalnik suše podzemne vode je Standardizirani indeks suše podzemne vode (SGDI – ang. Standardised Groundwater Drought Index). Izračun tega kazalca izhaja iz meritev gladin podzemne vode. Podobno kot pri padavinah opazujemo gladino podzemne vode v različnih obdobjih leta, na podlagi katerih določimo značilnosti porazdelitve podzemne vode, te značilnosti pa so merilo tega, ali je v podzemni vodi prisotna suša ali ne. Toda, ali je prikazovanje suše podzemne vode na takšen način povsem korektno? V primeru, da želimo vedeti, kako se podzemna voda in njena gladina v sušnem obdobju obnaša glede na pretekla opazovanja, je to ustrezen prikaz, za opredelitev razpoložljivega volumna podzemne vode v vodonosniku pa ta kazalnik ne zadošča.
Slika: Izvir Ljubljanice – Malo okence pri Ljubljanici v sušnem obdobju, ko voda iz kraško razpoklinskega vodonosnika Ljubljanice ne preliva. (foto: Mihael Brenčič)
V rekah in potokih je suša jasno vidna. Ko se pretok v njih prične zmanjševati, se prične struga sušiti, v njej je vedno manj vode. V skrajnem primeru se struga povsem posuši. Tudi za površinske vodotoke uporabljamo podobne indekse kot v primeru padavin ali podzemne vode. Ti indeksi bodo imeli nizke vrednosti, ko bo vode v strugi zelo malo, ali pa je sploh ne bo več. Pri podzemni vodi pa ni tako. Če bodo indeksi za podzemno vodo nizki, bo v vodonosniku lahko še vedno veliko vode, ki jo bomo lahko uporabljali za potrebe oskrbe prebivalstva z vodo. In prav to je tisto, kar dela večino vodonosnikov odpornih na sušo in kar omogoča črpanje vode tudi v času, ko so na površini prisotne ekstremno sušne razmere, ko so reke in potoki presušeni in ko so tla že povsem razpokana.
Odpornost na sušo je povezana z zalogami podzemne vode. Čeprav je pogledov na problematiko zalog podzemne vode veliko in se v tem oziru posamezne hidrogeološke šole med seboj razlikujejo, zaloge podzemne vode razdelimo v dve glavni skupini; v dinamične ali obnovljive zaloge in v statične ali geološke zaloge podzemne vode.
Obnovljive ali dinamične zaloge so, preprosto povedano, tiste količine vode, ki se v vodonosnik infiltrirajo neposredno skozi tla ali skozi vodotoke na njegovih bokih. Te vode tečejo skozi vodonosnik in se na njegovem nizvodnem delu ponovno pojavijo na površini v obliki izvirov, ali pa se ponovno iztekajo neposredno v vodotoke. Kadar iskoriščamo to obnovljivo vodo, govorimo tudi o vzdržnem izkoriščanju podzemne vode.
Geološke ali statične zaloge podzemne vode pa so tiste, ki so vezane na geološko strukturo in v katere se je voda natekla v geološki preteklosti. Zelo poenostavljeno povedano, nekatere geološke strukture tvorijo velike vodonosnike v obliki »skled«. Tudi to vodo lahko zajamemo, zlasti takrat, ko ni na voljo dovolj velikih obnovljivih zalog. To je dopustno takrat, ko imamo opraviti s pomanjkanjem vode. Vendar pa moramo kasneje, ko je vode dovolj, pokrbeti, da se te zaloge obnovijo. Če ne dopustimo, da se te zaloge obnovijo, bomo povzročili postopno in dolgoročno upadanje gladin podzemne vode, s tem pa dolgoročno manjšanje količin uskladiščene vode v geoloških zalogah vodonosnika.
Ko na območju Rižane črpajo podzemno vodo iz vodnjakov v zaledju, zajemajo vodo iz geoloških zalog. Ker je poraba vode v jesenskih, zimskih in zgodnje pomladanskih mesecih manjša, se te zaloge praviloma obnovijo. Nekateri drugi vodonosniki, kot je na primer vodonosnik Ljubljanskega polja, imajo zelo velike statične zaloge, zato tudi ob daljši suši na površju ni pričakovati krize s preskrbo s pitno vodo.
V svetu imamo opraviti s kar nekaj primeri prekomernega črpanja podzemne vode, ki mu v hidrogeologiji strokovno pravimo tudi prečrpanje. S takim primerom prečrpanja imamo opraviti na zahodu ZDA v ogromnem vodonosniku, imenovanem Ogallala, ali pa v velikih vodonosnikih na območju Indije in Kitajske, kjer so potrebe vode za namakanje zelo velike. Poznamo pa tudi primere črpanja iz vodonosnikov, ki skorajda nimajo napajanja. V takšnem primeru govorimo o rudarjenju podzemne vode. Tak je primer črpanja podzemne vode iz velikega Nubijskega vodonosnika na severu Afrike. Iz slednjega je nekdanji libijski voditelj Moamer Gadafi do večjih mest speljal ogromne cevovode. (Več o tem projektu si lahko preberete v zanimivem spominskem zapisu na portalu MMC.)
Zaradi vsega opisanega je podzemna voda v vodonosnikih mnogo manj ranljiva na suše kot površinska voda. Ne glede na to pa moramo poskrbeti za to, da se podzemna voda obnavlja. Če smo vodo izčrpavali iz geoloških zalog, moramo v času, ko je vode dovolj, poskrbeti, da se te zaloge obnovijo.
prof. dr. Mihael Brenčič
Preberite tudi ostale povezane prispevke avtorja z naslovi:
Dnevi suše – film režiserja Emina Alperja
