Mihael Brenčič
Znameniti ruski pisatelj Anton Pavlovič Čehov je nekoč zapisal, da piše vse, razen kazenskih ovadb. Sam sem ta rek parafraziral v: »Berem vse, razen časopisa Trač novice«. Tega časopisa ne berem, ker novinarji v člankih uporabljajo nemogoč jezik, v njih pa mrgoli nešteto skladenjskih in slovničnih napak. Morda se je po nekaj letih, ki so pretekla od moje odločitve o bojkotu, stanje izboljšalo, a sam pri tej samoprepovedi vztrajam še naprej. Med literaturo, ki mi pogosto pride v roke, in je za odraslega človeka morda nekoliko nenavadna, pa sodijo različne pravljice. Če je le mogoče, segam po ljudskih pravljicah, ne po literarno prirejenih, čeprav so tudi slednje zelo zanimive in privlačne za branje. Pogosto si kakšno ljudsko pravljico preberem tik pred spanjem – in nato sladko potonem v sanje. Včasih jih berem takrat, ko sem preutrujen za zahtevnejša besedila. Morda bo kdo porekel, da je to podobno, kot bi odrasel moški zaspal z medvedkom v naročju. Če ima kdo takšno mnenje, naj ga ima, ne ve pa, kaj s tem zamuja. Zame so pravljice veliko več kot le zgodbice za lahko noč. V njih odkrivam številne plasti, od moralno-etičnih vprašanj do spoznavanja običajev in odnosa do narave ter skupnega. Tako sem ob teh branjih začel postopoma opažati še nekaj – marsikatera pravljica se, posredno ali neposredno, opredeljuje do vode (povezava). Najpogosteje gre za pravljice, katerih anonimni avtorji prihajajo iz aridnih do pol aridnih območij, kot je na primer arabski svet, kjer se dogajanje pogosto vrti okoli vodnjakov, izvirov, jezer in drugih vodnih pojavov. Čeprav se sodobna antropološka in etnološka literatura pogosto ukvarja z razumevanjem pomena vode v izročilu, mi je v veliko večje zadovoljstvo te skrivnosti odkrivati sam – ob pristnem bralskem užitku.
Pred kratkim mi je, bolj ali manj po naključju, v roke prišel velik del zbirke Zlata ptica, predvsem knjige starejših izdaj iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila zbirka na svojem vrhuncu. Pri znancih so izpraznili knjižnico, katerih knjig žal ne bo bral nihče več. Hoteli so jih predati antikvariatu, če pa jih ta ne bi prevzel, bi jih zavrgli. Izkoristil sem priložnost in prišel do knjig, ki jih danes v marsikateri javni knjižnici ni več na voljo za izposojo, saj so zaradi intenzivne uporabe z leti počasi razpadle in so jih knjižničarji morali izločiti iz knjižničnega fonda. Podobne zbirke, kot je bila nekoč Zlata ptica, danes žal skorajda ni več. Včasih je v tej zbirki vsako leto izšlo po nekaj knjig, danes pa le še tu in tam kakšna. Knjige so bile skrbno urejene, prevodi so bili odlični, ilustracije pa so prispevali najboljši ilustratorji. Zbrike pravljic so pogosto spremljale tehtne spremne besede, kar dokazuje, da niso bile namenjene zgolj otrokom, temveč tudi odraslim bralcem. Takšne knjige so privlačne že same po sebi, z veseljem jih vzameš v roko.
Med naborom knjig z raznovrstnimi pravljicami iz različnih koncev sveta sem naletel tudi na zbirko pravljic iz Afganistana[1], ki pa – prenesetljivo – ni del zbirke Zlata ptica. Zaradi tekočega prevoda sem jo hitro, skoraj na dušek prebral. Te pravljice se precej razlikujejo od evropskih. V njih se vsakdanje življenje bolj prepleta z magičnim in sanjskim svetom. Čarovnice, derviši in različni duhovi, divi, džini in parije so v teh zgodbah vsakdanji gosti, kar jim daje poseben čar. Izžarevajo podoben duh kot pripovedi iz zbirke Tisoč in ena noč.
Slika 1: Puščave predstavljajo zelo velik izziv za bivanje človeka; poleg visokih temperatur je najzahtevnejše iskanje vode (foto: Juli Kosolapova; Unsplash).
Kdo so pravzaprav divi in džini? Gotovo vsi poznamo duha iz pripovedke o Aladinu in čudežni svetilki iz Tisoč in ene noči, vendar so ta bitja mnogo več kot prijazni duhovi iz steklenice. V pravljicah, ki segajo od Indije pa vse do Bližnjega vzhoda, se divi in džini pojavljajo v različnih oblikah[2]. V muslimanski teologiji so džini bitja, ustvarjena iz brezdimnega ognja – lažji so od zraka in so na Zemlji živeli že dolgo pred človekom. V pripovedkah so pogosto prikazani kot velikani, katerih dejanja so mogočna, pretirana in gromozanska. Največkrat so hudobni in se v svojem napuhu uprejo Bogu, zaradi česar pridobijo demonske lastnosti. Posebna skupina so džini – ljudožerke ženskega spola. A niso vsi džini zli – obstajajo tudi dobri, ki ljudem pomagajo ali pa varujejo njihove hiše in naselja. Zelo podobni džinom so divi – velikanska, zlobna bitja z živalskimi obrazi, z rogovi na čelu, dolgimi čekani in ostrimi kremplji na rokah ter nogah. Pogosto se prehranjujejo s človeškim mesom. Ena njihovih ključnih lastnosti je sposobnost, da se lahko spreminjajo v vse mogoče podobe.
Zakaj se lotevam zapisa o teh pravljicah v kontekstu razprave o vodi? V afganistanskih pravljicah sem opazil nekaj izjemno zanimivega in nenavadnega. Džini in divi se skoraj vedno skrivajo v vodnjakih. Od tam prihajajo na površje, da bi škodili ljudem. Pogumni junaki jih morajo premagati, ker so zavzeli vodnjake in ljudem onemogočajo dostop do vode. Včasih ta bitja iz vodnjakov ljudi celo napadajo, junaki pa to preprečijo in jih z različnimi čudežnimi sredstvi preženejo.
Slika 2: Div Akvan – eden od divov iz bogatega panteona iranskih divov (vir: Wikipedia).
V zbirki iz Afganistana najdemo tudi pripovedko Kopač vodnjakov in div, ki večplastno osvetljuje »težavo« divov, skritih v vodnjakih. Oglejmo si to pripoved. »Nekoč je živel kopač vodnjakov, močan mladenič z imenom Jusuf. Poglavar vasi Kamdeh ga je poslal pogledat vodnjak, ki se je očitno izsušil, tako da vaščani dolge dni niso mogli do vode. Vodnjak, ki je stal ob vznožju gore, je bil zaradi nečesa zamašen, mislili so, da se je najbrž z gore vanj skotalila skala.« Mladenič se je z lopato na hrbtu spustil v globino. Na dnu je bilo zelo temno, v roke je vzel lopato in z njo je začel preiskovati, dokler ni naletel na nekaj trdega. »Ampak tole ni skala; le kaj bi moglo biti? Morda je krava, ki je padla sem noter,« si je rekel. Začel je z lopato močneje udarjati po dnu in nenadoma se je oglasil močan krik. Jusuf je sprevidel, da stoji na glavi velikanskega diva z bleščeče belimi zobmi, ki je od bolečine zavijal z očmi. Kaj pa drugega, div je pobesnel in mu zagrozil, da ga bo ubil in uničil vas, če mu ne izpolnijo njegovih želja.
Prvi dan si je div zaželel voz grozdja, ko so mu vaščani to željo izpolnili, mu ni bilo dovolj. Za naslednji dan je zahteval voz datljev, in ko je pojedel tudi to, je zahteval še več. Vaščani so se jezili in godrnjali, Jusuf pa jih je miril: »Dobri prijatelji, biti moramo potrpežljivi; diva, ki je tako velik kot ta, ki sem ga videl na dnu vodnjaka, pač ni mogoče premakniti kot vreče z mački.« Tretji dan je div zahteval poln voz slaščič – halve. Medtem ko so vaščani pripravljali slaščico, se je Jusufu približal star derviš in mu svetoval, kako bi se lahko znebili diva. Halvo naj potresejo s praškom iz vejic nekega drevesa in materine dušice. Jusuf je upošteval dervišev nasvet: predno je voz halve stresel v vodnjak, jo je posul s praškom. Div se je začel mastiti s slaščico, nenadoma pa se je v vodnjaku pričelo nekaj dogajati. »Div se je začel napihovati. Iz vodnjaka je pogledala njegova glava, postajala je vedno večja, za njo pa še preostali del telesa, ki se je širil kot velikanski, napihnjen meh z vodo. Div je nekaj trenutkov lebdel nad vodnjakom, od velikanskih krempljastih nog mu je kapljala voda, potem pa je s pošastnim cviljenjem odvršal v nebo, poskakujoč kot ogromen balon.«
Slika 3: Vodnjak v puščavi, v katerem verjetno prebiva div (foto: Zouhair Majzoub; Unsplash).
Vaščanov je bila groza približati se vodnjaku, v katerem se je skrival div, ker pa brez vode ne gre, bili so že zelo žejni in njihove obleke so bile že zelo umazane »… so stari in mladi odšli k vodnjaku z mehovi za vodo in lončenimi posodami in se smejali od veselja. Tisto noč so priredili Jusufu veliko slavje.« In za konec, vsaka dobra pripovedka ima tudi sklep ali moralo: »Jusuf pa je potem v nebeško bogatem kraljestvu Afganistana izkopal še mnogo vodnjakov, saj je njegovo ime postalo slavno po vsej deželi.«
Sedaj, ko smo se seznanili s tem, kakšno škodo povzročajo divi (in džini) v vodnjakih, se lahko vprašamo – zakaj se ta bitja skrivajo prav v vodnjakih? Seveda jih v pravljicah srečujemo tudi drugod, a v mnogih zgodbah so se nastanili prav pod zemljo.
Na aridnih in semiaridnih območjih je prav podzemna voda pogosto edini vir pitne vode. Zelo lep primer tega so oaze na območju Sahare, ki predstavljajo izdanek gladine podzemne vode iz velikega kontinentalnega vodonosnika v severnem predelu Afrike, znanega kot Nubijski vodonosnik. Številne karavanske poti, tudi po drugih puščavah sveta, so potekale mimo izredno starih vodnjakov.
Zlasti v arabskem in širšem muslimanskem svetu se je že zelo zgodaj razvilo praktično znanje o podzemni vodi. Spomnimo se le na al-Karajijevo knjigo (povezava) o skritih vodah. Nič drugače ni bilo v Afganistanu. V arabskem svetu se je celo oblikoval poseben ceh vodnjakarskih mojstrov, mednje je očitno sodil tudi junak naše zgodbe, Jusuf. Ti obrtniki so obvladovali ne le tehnike kopanja in izdelave vodnjakov, temveč so imeli tudi osnovno hidrogeološko znanje o tem, kako in kje poiskati vodo pod površino tal. Podobne mojstre smo imeli nekoč tudi v Sloveniji, žal o njih vemo zelo malo ali skoraj nič.
Ne glede na to, da so v puščavskih predelih že iz pradavnine poznali pojavljanje podzemne vode, pa je bilo to povezano tudi s praznoverjem, mistiko in religijo. Svet pod površino tal je bi velika neznanka. Še danes je tako, da je znanje o podpovršju polno neznank, v laični javnosti pa pogosto prepleteno z napačnimi predstavami ali celo teorijami zarote. Vodnjaki so tako postali simbolični vhodi v podzemni svet, kjer prebivajo nenavadna in magična bitja, ki ljudem navadno škodujejo. Neznani prostori globoko pod površjem so prebivališča kot nalašč zanje. In prav tja so starejše kulture naselile dive in džine.
Danes je Afganistan razrušena in kaotična država, ki že dolga desetletja plačuje ceno interesov velikih sil ter različnih ideologij. Pa vendar, kot nam kažejo pripovedke, je bila to nekoč cvetoča dežela z bogato kulturo in izročilom. Upajmo, da se bo nekoč ponovno vrnila v stare tirnice.
[1] Amina Shah: Afganistanske pripovedke. Zavod za ustvarjalnost Hymnos, l. 2004, Ljubljana; prevod Borut Zupančič.
[2] Zelo lep in pregleden uvod v muslimansko pravljično mitologijo podaja Jože Dolenc v spremni besedi k Perzijskim pravljicam I (Mladinska knjiga, 1962).
