V Geološkem zavodu smo simpozij Vodni dnevi, ki je letos potekal v Rimskih Toplicah, pozorno spremljali, tokrat zaradi situacije s covidom-19 kar na daljavo. Ob tej priložnosti izražamo pohvalo za program z izbranimi aktualnimi temami, odlično vodenje razprav po posameznih sklopih ter tudi celotno organizacijo.
Eno najbolj zanimivih in spodbudnih je bilo predavanje Benoîta Terrierja iz Vodne agencije za Rono, ki je predstavil praktični primer celovitega hidromorfološkega upravljanja v njenem porečju v Franciji. Predstavljen je bil način, kako se lahko v prakso prenesejo sodobne evropske politike, predvsem vodna politika, kot je sonaravno in vzdržno urejanje voda in ohranjanje dobrega stanja ekosistemov ob hkratnem zagotavljanju poplavne varnosti. Predavatelj je nanizal tudi poti s konkretnim izpolnjevanjem evropske politike »enakih možnosti«, »samopreskrbe«, »prilagajanja podnebnim spremembam« in »neavtoritarnega upravljanja«.
Vse se začne pri povezovanju prebivalcev in oblasti po naravno opredeljenem območju, ki ga določajo hidromorfološke značilnosti – rečna mreža, razvodnice in problemi s poplavami in sušami. Na takem območju deluje Odbor za Načrt upravljanja z vodami. Odbor sestavljajo predstavniki lokalnih skupnosti (40 %), prebivalci in uporabniki prostora (40 %) in predstavniki države (20 %). Odbor zbira dajatve, ki ne gredo v Pariz, ampak se porabijo samo znotraj porečja in izključno za vodne rešitve.
Pomen takega upravljanja je izredno velik, saj je v povprečju 1 od 4 prebivalcev izpostavljen tveganju za poplave. V denarju to predstavlja 650 – 800 milijonov evrov.
Sonaravno upravljanje, kot je prikazano na https://www.youtube.com/watch?v=8NW7WeGy9ZQ, sledi načelu ponovne oživitve umetno preoblikovanih vodnih prostorov oziroma ohranjanju čim več prostora za vode. Pri tem se zemljišča ne odkupujejo, pač pa se le prilagaja uporaba zemljišč znotraj in izven vodnega prostora. Problemi se torej v izhodišču ne rešujejo več s pristopom »vodnih zadrževalnikov«. Izpostavlja se lokalna in civilna iniciativa ter njena odgovornost, saj edino ta pozna dejanske razmere, probleme in potrebe. Da lahko pride do takega organiziranja in reševanja problemov, je treba veliko spodbud in sodelovanja z javnostjo z državne ravni. Prav tako je treba zelo veliko dogovarjanja med različnimi sektorji, da se problemi ne rešujejo enostransko in avtoritarno. Tak pristop je gotovo zelo zahteven na začetku, vendar je edino na tak način možen korak naprej od sedanjega stanja k boljšemu stanju okolja.
Predavanje prikaže uspehe, ki so bili doseženi, zato je vsekakor animacija na temo sonaravnega upravljanja vredna ogleda (zelo priporočljivo). Precej nas opominja na naše razmere in pomanjkanje resnega namena sledenju sodobne vodne politike in okoljske politike na sploh. To se najbolj vidi iz tega, kako malo je organiziranih sestankov sodelovanja javnosti pri pripravi našega NUV (Načrta upravljanja z vodami). Praktično samo eden na vsako porečje na vsakih šest let. Gotovo je posledica tega tudi to, da imamo tri vodna telesa podzemne vode še vedno v slabem stanju in še vedno obstaja tveganje, da do leta 2027 (ko je skrajni podaljšani rok) ne bodo dosegla dobrega stanja. Pri pripravi NUV III moramo zato posvetiti temu čim več pozornosti in pripraviti čim več konkretnih podatkov in predlogov na znanih kritičnih območjih za naslednji sestanek sodelovanja z javnostjo, ki bo v naslednjem letu.
Iz predavanj na konferenci se je tudi jasno pokazalo, da je integriran način kmetovanja možno še precej izboljšati s konkretnimi ponazoritvenimi primeri, ki jih v Sloveniji še ni. To je verjetno bistveno, kar manjka, da bi se na treh kritičnih območjih premaknili k zanesljivemu doseganju dobrega stanja podzemne vode.
Pomen aktivne in inovativne lokalne ali civilne iniciative se je jasno pokazal tudi iz drugih predavanj. Tako v primerih prilagajanja tehnologije čiščenja odpadnih vod lokalnim razmeram, pojavljanju mikroplastike v vodah in tudi »navadne« obnove vodovodnega omrežja v javni stavbi, kot je Onkološki inštitut. Predavanje o obnovi vodovodnega sistema na Onkološkem inštitutu je bilo s tega vidika zelo zanimivo in spodbudno. Lepo je zaokrožilo morda glavno sporočilo te konference. Jasno je pokazalo, da ni dovolj, če samo najamemo vodovodnega inštalaterja, četudi bi, kljub javnemu naročanju, lahko izbrali najdražjega. Že za obnovo vodovodnega sistema se je izkazalo, da je nujno potrebno dobro sodelovanje zavzetega zdravnika, mikrobiologa in strojnika. Tako sodelovanje je nujno potrebno tudi po izgradnji, to je v času vzdrževanja sistema, ko je treba ne samo odpravljati tekoče napake, pač pa je možno tudi stalno izboljševati sistem.
Joerg Prestor, Geološki zavod Slovenije
Fotografije: Klemen Razinger
