Uroš Krajnc
Uvod
V srednjeveških gradovih je bilo posebej pomembno, da so imeli vedno dovolj zalog sveže pitne vode. V slovenskih deželah so na visoko ležečih gradovih in skalnih grebenih najpogosteje uporabljali padavinsko vodo, ki so jo zbirali in čistili v cisternah. Kjer je bila možnost za oskrbo s podzemno vodo, so izkopali vodnjake. Na slovenskem je bila še v 16. stoletju večina stavb pokrita s skodlami, gospodarska poslopja pa povečini s slamo. Takšna kritina vodo onesnažuje, zato ni naključje, da so na naših gradovih v srednjem veku prevladovale tehnično zahtevnejše filtrske cisterne. Večina le teh je bila na slovenskih gradovih v zasnovi okrogle oblike, globine so bile različne, obložene pa so bile s približno 20‒30 cm gline ali ilovice, ki je opravila filtracijo oz. čiščenje vode. Obodi so bili zgrajeni iz lomljenca ali kamnov, ki so jih zatesnili, denimo z apneno malto. Te cisterne so na različne načine poskušali zavarovati pred onesnaženjem iz okolice: ponekod so za te namene zgradili različne obočne zidove, predvsem pa so cisterne pokrivali z lesenimi strehami. Vodo iz filtrskih cistern so dvigovali s pomočjo preprostega kolesa z vitlom ali kako podobno pripravo s škripcem, na koncu katere je bilo nameščeno vedro. Vodnjaki so bili običajni zlasti pri nižinskih gradovih, takega načina oskrbovanja s pitno vodo pa ni bilo enostavno urediti na gradovih na višjih legah, kjer so morali vodnjake izkopati globoko v skalnato podlago. Izkop je bil težaški in je terjal veliko časa in stroškov. Ponekod so za izkop takih vodnjakov porabili tudi do 40 let, saj so bile globine precej velike. Na zunanjem dvorišču velenjskega gradu je vodnjak globok 55 metrov, na zunanjem dvorišču gradu Vurberk pa naj bi bil globine celo 72 m. Vzdrževanje in čiščenje vodnjakov s srednjeveško tehnologijo je bilo, predvsem zaradi globine, težavno. Na gradovih, ki so bili zgrajeni sredi gorskih pobočij, so si prizadevali, da bi živo vodo pripeljali naravnost iz bližnjega vodnega zajetja, kjer je bila čistejša in vselej dostopna.
Če se je na gradovih s filtrskimi cisternami in vodnjaki zgodilo, da so presahnili (kar se je lahko zgodilo v sušnih obdobjih), so vodo zagotovili tako, da so jo iz vodnih zajetij pritovarjali na grajsko posest. Oskrbovanje grajskih vodnjakov z vodo je sodilo kar med urbarialne obveznosti podložnikov (Hepe, https://homocumolat.com/2019/03/23/problematika-pitne-vodne-v-srednjeveskih-gradovih/, Stopar: »K problemu cisterne na gradu Celje«).
Grad Velenje
Velenjski grad, eden najlepših in najbolje ohranjenih gradov pri nas, leži na strmem griču nad mestom. Star je približno 700 let, prvič pa se omenja leta 1270. Je tipična vojaško – stanovanjska utrdba, katere tloris se je prilagajal terenu, na katerem stoji. Skozi stoletja so grad večkrat spreminjali in dograjevali, današnjo podobo renesančnega dvorca – palacia pa je dobil v 16. stoletju. V 17. stoletju so uporni kmetje zavzeli, oplenili in razdejali skoraj vse gradove v Šaleški dolini. Grad Velenje pa se je uspešno obranil, saj je bil med vsemi gradovi v Šaleški dolini najbolje zavarovan in utrjen. Iz tega stoletja imamo tudi poročilo o dvakratnem neuspešnem napadu Turkov na grad.
Slika 1: Grad Velenje, Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, Gradec, 1681.
Slika 2: Grad Velenje (vir -foto: https://www.prostocasnik.si/dozivetje/velenjski-grad/).
Na južni strani gradu je 55 m globok vodnjak, iz katerega je mogoče s pomočjo velikega železnega vztrajnika črpati vodo. Obstaja tudi 26,5 m globoka cisterna. Velenjski grad pa ima tudi svoj skrivni rov. Vodnjak sega do nivoja reke Pake. Vodnjak so nekoč lahko izpraznili. V primeru nevarnosti so tako prebivalci po nastalem rovu pobegnili z gradu.
Slika 3: Grajsko dvorišče z vodnjakom (vir-foto: https://www.prostocasnik.si/dozivetje/velenjski-grad/).
In kot se za vsak pošten grad spodobi, ima tudi Velenjski svojo zgodbo o nemirnem grajskem duhu. Ko je bilo Velenje še čisto majhen trg pod grajskim hribom, je na gradu živela Kunigunda, ki je bila s svojimi dolgimi vranje črnimi lasmi najlepša daleč naokoli. Ukvarjala se je z zdravilstvom, nabirala je zelišča, katerih čarobne moči je poznala. Kot se je v tistih časih dogajalo, so ženske, ki so se ukvarjale s tovrstnimi dejavnostmi, prav hitro obtožili čarovništva. Graščak je Kunigundo preklel in obtožili so jo čarovništva. Vrgli naj bi jo v vodnjak na grajskem dvorišču, za njo pa tudi stekleno kroglo, veliko kot nogometna žoga, s katero je videla v prihodnost. Ali so zgodbe o Kunigundi izmišljene? V nekdanjem stražarskem stolpu so v kamnitem zidu našli meter dolgo kito prepletenih črnih Kunigundinih las, njeno ime pa je zapisano tudi na grajski pečnici z letnico 1469.
Slika 4: Vodnjak na dvorišču, v katerega so vrgli Kunigundo (vir-foto: https://www.prostocasnik.si/dozivetje/velenjski-grad/).
Slika 5: Vodnjak – grad Velenje (vir-foto: zgodbe.blogspot.si).
Grad Vurberk
Grad Vurberk, ki stoji na južnem delu Slovenskih goric, na strmi levi obali reke Drave, je bil prvič posredno omenjen leta 1238. Grad je bil v lasti grofov Hollenburgov ali gospodov Vurberških, ki so ga poimenovali in mu dali značilen grb, na katerem je upodobljen črv (nem. Wurm), pravljična kača – zmaj. Leta 1493 so ga napadli Turki, vendar ga nikoli niso mogli zavzeti. V 16. stoletju so grad preuredili in ga utrdili z renesančnim obzidjem in obrambnim stolpom.
Po prvi svetovni vojni je ruski Rdeči križ v gradu uredil sanatorij za pljučne bolezni, ki je deloval vse do druge svetovne vojne. Takrat so grad zavzeli Nemci in ga spremenili v center za usposabljanje nemških vojaških in političnih komisarjev. Po raketiranju s strani južnoafriškega vojnega letalstva je eden najlepših slovenskih gradov postal le vir gradbenega materiala za okoliške prebivalce.
Slika 6: Grad Vurberk z bližnjo cerkvijo iz leta 1864 (vir-foto: Stopar, 1989).
Na Vurberk se veže vrsta ljudskih in zgodovinskih zgodb, njegov nastanek pa povezuje ljudska domišljija z bojem med junakom Kresnikom in bajeslovnim črvom-zmajem, ki je upodobljen v vurberškem grbu. Dalje govori pripovedka o dveh hudodelcih ali turških ujetnikih, ki sta morala kopati globoki grajski vodnjak, da bi si rešila življenje in pridobila prostost.
Slika 7: Mali grajski vodnjak z vurberškega gradu hranijo danes na dvorišču ptujskega Pokrajinskega muzeja ob nekdanjem dominikanskem samostanu (vir-foto: Stopar 1989).
Sredi dvorišča gradu Vurberk je bila cisterna in 72 metrov globok vodnjak. Vodo so črpali s pomočjo kolesa na stopala – edinega znanega pri nas, in menda je prava redkost tudi širše v Evropi. V okviru predloga izgradnje prireditvenega središča kot del rekonstrukcije gradu je bila predlagana tudi rekonstrukcija vodnjaka s kolesom [vir: Ditrih, Prireditveno središče na gradu Vurberk, Magistrsko delo, Maribor 2016).
Slika 8: Fotografija vodnjaka v gradu Vurberk okoli leta 1930 (foto: Ditrih, 2016).
Slika 9: Predlog rekonstruirane konstrukcije vodnjaka na gradu Vurberk (vir-foto: Ditrih, 2016).
Grad Sevnica
Grad Sevnica je bil prvič omenjen v salzburškem urbarju leta 1309 kot »castellum« Lichtenwald. V njem je bil v tem času sedež sevniškega urada salzburške nadškofije, ki je imela v lasti posavsko ozemlje.
Tudi o videzu gradu v tem času podatkov ni. Edini ohranjeni element iz tega obdobja je del stolpa, ki je danes vključen v vzhodno stanovanjsko krilo gradu. Stolp najverjetneje ni stal samostojno, po debelini njegovih zidov (2,6 m) pa lahko sklepamo, da je prvotno segal v višino štirih ali petih etaž. Ta stolp je viden na Vischerjevi upodobitvi gradu.
Slika 10: Grad Sevnica v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681.
Leta 1595 ga je kupil Inocenc Moscon, v letu 1803 pa je postal lastnik Gradu Sevnica Johann Händl pl. Rebenburg, ki je preuredil predvsem njegovo okolico. Znižal je obzidje, zasul grajske jarke, v okolici gradu je zasadil park, na južnem pobočju pa vinograde. Po vojni je bil grad nacionaliziran, dragocena grajska oprema, ki je dočakala konec vojne popolnoma nedotaknjena, pa se je porazgubila. Med prebivalci Sevnice so se ohranile legende o plemenitosti in dobrosrčnosti graščaka Händla, ter o njegovem čudovitem renesančno-baročnem parku. Od leta 1910 do 1945 je bila lastnica gradu grofica Matilda Arco Zinneberg. V gradu je bilo tedaj še zelo veliko dragocenosti in starin. Po vojni je bil grad nacionaliziran. Proti koncu leta 2006 so se na gradu pričela obnovitvena dela.
Grad Sevnica in Lutrovska klet tako zadnje čase opravljata predvsem kulturno in reprezentančno funkcijo ter postajata največja znamenitost Sevnice.
Slika 11: Veduta Sevnice z gradom (vir-foto: https://zemljevid.najdi.si/kraj/POI48869/sevnica).
Slika 12: Grad Sevnica (vir-foto: https://gradoviposavja.si/sevnica.html).
Sevniški grad je dobil obodno grajsko obzidje v sredini trinajstega stoletja, v sredini dvorišča so vklesali vodni zbiralnik, globok 12,4 m. Zgornjo polovico njegovega jaška so obzidali s klesanci in ga zasuli s filtrskim nasutjem za filtriranje kapnice, ki se je nabirala na tleh grajskega dvorišča. Ob koncu šestnajstega stoletja je bila izvedena velikopotezna prenova gradu, stari vodni zbiralnik je dobil nov kamniti obod z visoko renesančno kovinsko krono [vir: Zelič, Grad Sevnica, 2011].
Slika 13: Grajsko dvorišče (vir-foto: https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Sevnica).
Slika 14: Vodnjak z edinstvenim renesančnim nastavkom, krit s strešico, med svetovnima vojnama (vir-foto: Zelič, 2008).
Slika 15: Skica vodnega zbiralnika (Tina Balant, Zelič 2008).
Celjski grad
Celjski grad je po površini največji srednjeveški grad v Sloveniji. Prvotni lastniki Starega gradu Celje so bili grofje Vovbrški s Koroške, ki so ga postavili v drugi polovici 12. stoletja. Po izumrtju Vovbrških je grad prešel v last žovneške gospode, ki je bila kmalu po selitvi v današnje Celje povzdignjena v grofe Celjske. Gornji celjski grad je bil tedaj najpomembnejši grad ne samo na Slovenskem, ampak v vseh Vzhodnih Alpah. Celotni grad je imel površino približno 5500 m². Prvotno grajsko utrdbo so pričeli spreminjati v udobno stanovanjsko rezidenco, na bližnji vzpetini pa postavili skoraj 23 m visok obrambni stolp, kasneje imenovan Friderikov stolp. Čeprav je bil grad izredno dobro in močno varovan, so v začetku 16. stoletja dodali še zadnji del obzidja, kar je celjski grad povzdignilo med najmogočnejše utrdbe tistega časa.
Celjski grofi so si zgradili ob obzidju mesta Celje udobni renesančni Knežji dvorec, pogovorno tudi spodnji celjski grad,
V 18. stoletju so gornji grad opustili, stavbno kamenje pa so uporabili za gradnjo stavb v okolici. Danes je grad po prenovi postal atraktivna turistična točka,
Slika 16 : Celjski grad po prenovi (vir: Slovenski stari grad Celje, Zavod za kulturne prireditve in turizem Celeia Celje, 2014).
Najboljši opis oskrbe gradu s pitno vodo sem našel v članku Ivana Stoparja »K problemu cisterne na gradu Celje«, Varstvo spomenikov XXIV, 1982.
V letu 1974 je bila na celjskem gradu izkopana romanska grajska cisterna. Na temelju ohranjenih sestavin ter analogij s cisternami na drugih srednjeveških gradovih v predalpskem prostoru, jo avtor opredeljuje kot značilno filtrsko cisterno z nekaterimi terensko pogojenimi posebnostmi. V alpskem oziroma predalpskem prostoru, kjer je bila v srednjem veku najpogostejša kritina slama oz. skodle, že zelo zgodaj naletimo na prave filtrske cisterne, ki pomenijo tehnično izpopolnjeno fazo v razvoju vodnih zbiralnikov.
Slika 17: Shematičen prikaz tehničnih principov filtrske cisterne (vir: Stopar, 1982).
V romanski dobi so na gradu Celje pozidali vodno cisterno z notranjim premerom okoli 5 m. Njena notranjost je bila zaradi vodotesnosti obdana z 20—30 cm debelo plastjo gline. V začetnem obdobju, ki pa je bilo kratko, se je cisterna oskrbovala z vodo s pomočjo zbiralnega estriha, ki je prvotno verjetno obsegal večjo površino od najdene. Pozneje so ta način zbiranja vode opustili in odprtino v cisterni, skozi katero je voda dotekala vanjo, zatrpali. Vodna cisterna je bila v rabi do mlado renesančne faze grajskega razvoja, ko jo je zamenjal sredi cisterne izkopani vodnjak.
SIika 18: Tloris grajske cisterne na gradu Celje, nad njo renesančni zid (vir: Stopar 1982).
Okrogli obod, pozidan direktno na živi skali, je relativno plitek in meri v globino kvečjemu poldrugi meter. Sredi oboda je pozidan vodni zbiralni jašek. Ta je v spodnjem delu zidan iz pravilno obdelanih klesancev, zatesnjenih s fino malto, tako da je tu popolnoma vodotesen in je kot tak še vedno v rabi, le da se zdaj napaja direktno iz vodovoda. Zgornji del jaška je bil pozidan iz grobo obsekanega kamenja, brez malte, kot vodopropusten suhozid.
V Celju je filtrsko korito relativno široko in zato plitko, vodni jašek pa je precej poglobljen — njegova današnja globina znaša okoli 8 m. Graditelji so izkopali samo zbiralni jašek in ga obzidali, šele nad terenskim nivojem pa so pozidali filtrsko korito, ki je, tako grajeno, prav tako dobro služilo svojemu namenu.
Slika 19: Pogled na izkopano in očiščeno cisterno na celjskem gradu (vir-foto: Stopar 1982).
Slika 20: Rekonstrukcija cisterne na celjskem gradu (vir: Stopar 1982).
Slika 21: Osrednje grajsko dvorišče z vodnjakom (vir- foto: https://kraji.eu/slovenija/stari_grad_celje/eng).
Slika 22: Sedanji videz vodnjaka (vir-foto: https://kraji.eu/slovenija/stari_grad_celje/eng).
Ljubljanski grad
Glede na arheološke raziskave je na območju grajskega kompleksa človekova prisotnost neprekinjena od leta 1200 pr. n. št., ko so bile postavljene prve naselbine in kasneje utrdbe. Grad je prvič pisno omenjen v času med letoma 1112 in 1125, leta 1144 se grad omenja kot sedež koroških vojvod Spanheimov. Svojo prvotno obliko je grad spremenil v 15. stoletju, ko je doživel povečavo (sklenjeno obzidje z ogelnimi stolpi in dvema vhodnima stolpoma, preko katerih so vodila dvižna vrata ter grajska kapela). V 16. in 17. stoletju so postopno nastali ostali objekti, ki mejijo na grajsko dvorišče in tvorijo sedanjo celoto grajskega poslopja. Zaradi upadanja upravnega pomena je vzdrževanje gradu postalo finančno breme, zato je počasi začel propadati. V začetku 19. stoletja so oblasti v gradu uredile kaznilnico in delno vojaško utrdbo ter s tem zmanjšale priljubljenost zgradbe med prebivalci mesta. Mestna občina Ljubljana jo je leta 1905 odkupila, ob koncu 60. let se je začelo več kot 35-letno obdobje obnavljanja gradu.
Slika 23: Ljubljanski grad (vir-foto: https://www.ljubljana.info/ljubljana-castle/).
Slika 24: Ljubljanski grad danes (vir-foto: https://mojpogled.com/ljubljanski-grad-njegova-zgodovina/).
Čeprav arheološko dokazani začetki kontinuirane poselitve Grajskega griča segajo v 13. stol. pr. n. š., so arheološke in stavbno zgodovinske raziskave zaenkrat razkrile tehnične naprave za oskrbovanje z vodo le za pozni srednji in novi vek. Opuščeni vodnjaki so vedno dragocen arheološki vir. Na dnu najdemo uhane, zapestnice, glavnike, stara vedra, posodo, kozarce, orodje in podobno gradivo. Tako veliko izvemo o nekdanjem življenju ob vodnjaku. Koliko vode so grajski prebivalci potrebovali, ocenjujemo s povprečjem okrog 40 litrov na dan [ves tekst je povzet po: Dušan Kramberger, Grajski vodnjaki, 2016].
Slika 25: Vodnjaki na Ljubljanskem gradu A vodni zbiralnik na dvorišču, B vodni zbiralnik pred Palacijem, C: Vodnjak pred peterokotnim stolpom D. Vodnjak s pohodnim gonilnim kolesom pred Ljubljanskim gradom (risba: Dušan Kramberger).
Vodni zbiralnik na dvorišču
Ljubljanski grad je imel najprej vodni zbiralnik na dvorišču. Ves prostor nad obokom je bil napolnjen s peščenim nasutjem. Vodo so s streh po žlebovih in ceveh pripeljali do roba zbiralnika. Voda je pronicala skozi peščeno nasutje in se prefiltrirala. Čista voda je skozi odprtine v oboku kapljala v zbiralnik in ves čas bolj ali manj burkala sicer mirno površino ter vodo prezračevala.
Slika 26: Notranjost zbiralnika na dvorišču (Kramberger, 2016).
Slika 27: Prerez vodnega zbiralnika na dvorišču (Kramberger, 2016).
Vodni zbiralnik pred Palacijem je imel zbiralno in filtrsko jamo. Izkoristili so naravno luknjo ali razpoko ter jo s klesanjem povečali do premera približno 6 m in poglobili 4 m pod tedanji nivo dvorišča. Sredi tako nastale jame so skopali navzdol še skoraj 5 m globok prostor hruškaste oblike. Potem so nad ustjem spodnjega jaška iz kamna postavili jašek, ki sega do nivoja dvorišča. Prostor med sredinskim jaškom in skalnimi stenami velikega bazena so napolnili z grobim laporjem, ki je deloval kot filter. Na enostavni konstrukciji iz železnih palic je pritrjen kavelj za obešanje škripca, s pomočjo katerega so nekdaj dvigovali vedro z vodo.
Vodni zbiralnik pred Palacijem
Na grajskem dvorišču pred Palacijem preprosta kamnita krona z vklesano letnico 1588 označuje nekdanji vodni zbiralnik. Opasana je z železnima trakovoma, zgornjo odprtino zakriva pločevinast pokrov. Na enostavni konstrukciji iz železnih palic je pritrjen kavelj za obešanje škripca, s pomočjo katerega so nekdaj dvigovali vedro z vodo.
Gradnja se je začela s pripravo zbiralne in filtrske jame. Izkoristili so naravno luknjo ali razpoko ter jo s klesanjem povečali do premera približno 6 m in poglobili 4 m pod tedanji nivo dvorišča. Zunanja skalna stena je bila obložena z glino, da voda ne bi odtekala v porozne zemeljske plasti. Sredi tako nastale jame so skopali navzdol še skoraj 5 m globok prostor hruškaste oblike. Potem so nad ustjem spodnjega jaška iz kamna postavili jašek, ki sega do nivoja dvorišča. Prostor med sredinskim jaškom in skalnimi stenami velikega bazena so napolnili z grobim laporjem, ki je deloval kot filter.
Po žlebovih ali ceveh so vodo s streh in dvorišč napeljali do zunanjega roba jame, od koder se je počasi stekala navzdol in precejala skozi kamenje. Zgornji del zajemalnega jaška, ki sega skozi filtrsko nasutje do površja, je znotraj fino ometan, zato neprečiščena voda ni mogla pronicati vanj. Šele prav ob dnu filtra, na globini štirih metrov, so vgradili štiri, nekaj niže pa še štiri lijake za dotok prečiščene vode v zbiralno-zajemalni del. Zbiralnik pa je imel dober meter pod površino terena urejen preliv, po katerem je odtekala čista voda, ko je dosegla v zbiralniku najvišjo, vnaprej določeno višino. Zbiralni jašek namreč ni smel nikoli biti poln čisto do vrha. Največja uporabna prostornina zbiralnega dela cisterne tako dosega približno 30 m3. Vsakič ko so izvlekli vedro vode, se je gladina v zbiralnem jašku znižala in se potem spet počasi izravnala z vodo iz filtra, viški vode pa so odtekali. Tako se je voda kar naprej pretakala, premikala in ostajala sveža.
Slika 28: Vodni zbiralnik pred Palacijem (foto: Miha Mally).
Slika 29: Kamnito vreteno vodnega zbiralnika pred Palacijem (foto: Miha Mally).
Slika 30 : Prerez vodnega zbiralnika pred Palacijem (risba: Dušan Kramberger).
Vodnjak pred Peterokotnim stolpom
Vodnjak pred Peterokotnim stolpom so odkrili sredi 60. let 20. stoletja. Zdaj na obstoj vodnjaka v podzemlju opozarja kamnit venec v pohodni ravnini dvoriščnih tal. Konservatorji so takoj podvomili, da bi bil sploh kdaj zares v uporabi. To je morda le domiselno zasnovan ubežni hodnik, ki je omogočal grajskim prebivalcem s posebnimi nalogami, da na skritem, ne izpostavljenem delu neopazno zapustijo grad. Vodnjak namreč ne sega do globine podtalnice in tudi ni urejen kot zbiralnik meteorne vode s prečiščevanjem. Na grajskem dvorišču, tik ob glavnem vhodu, so skopali jašek in ga v vsem oblikovali kot vodnjak. Vanj se je tudi dejansko stekalo nekaj vode. Spodnji del vodnjaka, ki je bil precej pod nivojem terena na zunanji strani obzidja, so pozidali z vodotesno z opeko. V tem delu se je vedno zadrževala voda, če je kdo pogledal v vodnjak z vrha, je videl gladino. Tisti, ki so skrivnost poznali, so se po vrvi spustili v vodnjak in tik nad vodno gladino našli ozek hodnik, ki jih je popeljal izpod obzidja na breg grajskega jarka. Skozi ta ubežni hodnik naj bi pobegnil tudi vitez Erazem Luegger, v slovenskem izročilu znan tudi kot Erazem Predjamski, za katerega legenda pripoveduje, da je bil zaprt na Ljubljanskem gradu.
Slika 31: Prezentacija vodnjaka na dvorišču pred Peterokotnim stolpom (foto: Miha Mally).
Slika 32: Kamniti jašek vodnjaka pred Peterokotnim stolpom (foto: Miha Mally).
Vodnjak s pohodnim gonilnim kolesom pred Ljubljanskim gradom
Vodnjak s pohodnim gonilnim kolesom pred Ljubljanskim gradom se je ob robu ploščadi polnil s talno vodo, ki se je nabirala v kamninski gubi Grajskega griča, nepropustni za vodo. Ob robu ploščadi pred Ljubljanskim gradom, na koncu kratkega stranskega kostanjevega dvojnega drevoreda, je v skromni hišici skrit znameniti grajski vodnjak s pohodnim gonilnim kolesom.
Slika 33: Notranjost vodnjaka s pohodnim gonilnim kolesom pred Ljubljanskim gradom (foto: Branko Čeak).
Grad Ptuj
Grad Ptuj ali Ptujski grad stoji na griču nad mestnim jedrom Ptuja. Na grajskem griču najdeni predmeti dokazujejo nepretrgano poseljenost že od mlajše kamene dobe. Okrog leta 1000 pr. n. št. je bilo na grajskem griču utrjeno gradišče. Prazgodovinsko naselbino so zamenjale rimske utrdbe, Ptuj je bil največje mesto Rimljanov v Sloveniji z dvema vodovodnima sistemoma. V 9. stoletju je bil na tem mestu obrambni stolp salzburške cerkvene gospode. Najstarejši pisni viri omenjajo, da je dal salzburški nadškof Konrad I sezidati trdnjavo na mestu ostankov starejših srednjeveških poslopij v letih 1125 do 1130. Ptujski grad je bil v srednjem veku zelo pomemben. Bil je središče fevdalne posesti salzburške cerkve v Podravju. V 13. stoletju je bil Ptuj utrjen z obzidjem in grajski kompleks dobi tipično tridelno zasnovo: zahodni in vzhodni grajski plato (predgradje), cvinger, osrednje dvorišče z vodnjakom, palacijema, bergfridom in več stranskimi poslopji. Jezuiti so grad leta 1656 prodali generalu Walterju Leslieju pl. Balquhane, Škotu po rodu. Ta je grad temeljito prezidal, saj je v času baroka in po prenehanju turških vpadov grad izgubil svoj obrambni značaj. Spremenil ga je v podeželsko rezidenco.
Slika 34: Grad Ptuj (vir-foto: Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, Gradec 1681).
Zdaj je v njem kulturno-zgodovinska zbirka Pokrajinskega muzeja Ptuj.
Slika 35: Panorama mesta Ptuj z gradom (vir-foto: https://discoverptuj.eu/ptujski-grad-slikovita-utrdba-nad-najstarejsim-slovenskim-mestom/)
Iz 11. ali 12. stoletja je verjetno tudi vodnjak na dvorišču, globok kar 55,25 m, sedanji venec pa je bil postavljen v baroku oz. drugi polovici 17. stoletja. Vodnjak je napajala podtalnica Ptujskega polja. Premer vodnjaka znaša 2,07 m, nivo vode je 1,25 m, prostornina vode pa 4,2 m3.
Slika 36 : Grajski vodnjak na dvorišču gradu Ptuj (vir-foto: https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Ptuj)
Slika 37: Grajski vodnjak na dvorišču gradu (vir-foto: https://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Ptuj)
Slika 38: Notranjost vodnjaka na gradu Ptuj (vir-foto: https://www.bing.com/images/search?q=ptuj+grad+Vodnjak&qpvt=ptuj+grad+vodnjak&form=IQFRML&first=1).
