Mihael Brenčič
Kot geolog sem pogosto strelovod za takšne ali drugačne teorije zarote. Širša družinska srečanja so kot nalašč za njihovo manifestacijo. Glede na mojo stroko se vprašanja pogosto nanašajo na teorijo o ravni Zemlji. Dialog običajno poteka približno takole:
»Živijo, kaj si pa ti po poklicu?«
»Geolog sem,« odgovorim.
»Zanimivo. Kaj pa misliš o teoriji ravne Zemlje?«
»Kako prosim? Verjetno ne misliš resno?«
»Seveda mislim resno. Poglej … ,« in sogovornik začne nizati tako imenovane »argumente« v prid teoriji.
Čeprav sem pristaš tega, da moramo strokovnjaki laikom pojasnjevati strokovna dejstva – tudi kadar se obrnejo na nas z nenavadnimi, ali bolje rečeno čudaškimi (beri: neumnimi) vprašanji, pri teoriji ravne Zemlje največkrat obmolknem. Praviloma se s kakšnim izgovorom umaknem od sogovornika, saj nočem tvegati verbalnega konflikta. Nad takimi vprašanji sem vedno zgrožen, ne glede na to, kdo mi jih zastavi. Še toliko bolj, kadar pridejo iz ust izobraženih ljudi. Kako je mogoče, da nekdo, ki je v našem šolskem sistemu končal skoraj vse stopnje izobraževanja, sprašuje take neumnosti ali vanje celo verjame? In kako je to mogoče danes, ko je svet dobesedno kot na dlani, ko večina ljudi potuje v tujino, pa kljub temu ne zaupa lastnim izkušnjam? Dovolj je, da smo vsaj enkrat leteli z letalom in skozi okno opazovali obzorje ali pa sedeli na morski obali ter zrli v ladjo, ki se nam je bližala izza obzorja – spoznanje, da je Zemlja obla, je neizogibno.
Če še lahko do neke mere razumem, zakaj nekateri ljudje ne zaupajo sodobni znanosti, čeprav vsakodnevno uporabljajo njene dosežke, od mobilnih telefonov do sodobnih zdravil, pa v primeru ravne Zemlje ne morem razumeti, zakaj ne zaupajo svoji lastni neposredni izkušnji. Podobno nerazumljivi so mi zanikovalci podnebnih sprememb. Tudi v tem primeru ni nujno, da slepo verjamemo znanosti, dovolj je, da zaupamo svojim vsakdanjim izkušnjam, čutom in svojemu spominu. Temperatura zraka se postopoma dviguje, vse pogosteje smo priča ekstremnim vremenskim dogodkom, zime s snegom so vedno krajše, in naštevali bi lahko še dolgo – vse to, kar je povezano s spremembami podnebja, lahko opazimo brez meritev, zgolj z lastnimi opažanji.
Če se za trenutek oddaljimo od različnih socioloških in psiholoških razlag, zakaj ljudje ne verjamejo dejstvom, ki jih lahko neposredno preverijo ali občutijo, in zakaj imata izobrazba in razgledanost, ki naj bi ju pridobili v šoli, pogosto tako zelo omejen doseg, lahko tvegam preprost in poenostavljen odgovor: ljudje se neradi soočamo s spremembami in slabimi razmerami, še težje pa se nanje prilagodimo. Zatiskamo si oči, saj se vse naravne nesreče zdijo nekaj zelo oddaljenega, nekaj, kar se dogaja drugim, ne nam. Ko pa naravna katastrofa prizadene nas, imamo občutek, da smo prav mi doživeli nekaj najhujšega v zgodovini. Pretekle naravne nesreče pa hitro zdrsnejo v pozabo.
Med vsemi spremembami, ki jih prinašajo podnebne spremembe, ljudje najbolj neposredno občutimo visoke zračne temperature in toplotne valove. Vendar pa analize kažejo, da se kar 90 % vseh podnebno pogojenih naravnih nesreč odraža skozi spremembe v vodnem krogu. Nekoliko poenostavljeno povedano, skozi poplave in suše. Kljub splošnemu zavedanju o podnebnih spremembah vplivom na vodni krog še vedno namenjamo premalo pozornosti. Tudi v znanstvenem smislu ostaja veliko neznank. Zavedanje o povezanosti med vodo in podnebjem šele prodira v našo zavest. In vse to se dogaja tudi zato, ker Zemlja ni ravna. Ali si kot geolog tak argument sploh lahko dovolim?
Slika 1: Množice ljudi ob poplavi v Kinšasi, glavnem mestu Demokratične republike Kongo, v kateri živi 17 milijonov ljudi (foto: zajem zaslona).
Od leta 2020 dalje na Zemlji živi več ljudi v mestih kot na podeželju. Po predvidevanjih Združenih narodov naj bi do leta 2050 v urbanem okolju živelo že 70 % svetovnega prebivalstva. Zato se poleg vprašanja preskrbe s hrano iz leta v leto povečuje tudi podnebna ranljivost mest, zlasti megapolisov, strnjenih urbanih območij, kjer živi več milijonov ljudi. Takšna podnebna ranljivost je na primer zelo jasno prišla do izraza med aprilskimi poplavami leta 2025 v glavnem mestu Demokratične republike Kongo v centralni Afriki. V prestolnici Kinšasi živi 17 milijonov ljudi, večinoma v improviziranih ali slabo grajenih bivališčih. Ko je reka Kongo prestopila bregove, so iz poplavljenih slumov na pot odšle nepregledne množice ljudi (slika 1). Podobno ranljiva so tudi številna druga velika mesta po svetu, saj večina urbanih središč leži ob rekah.
Zaradi vse večjega zavedanja o vplivu podnebnih sprememb na vodni krog se je mednarodna nevladna organizacija Water Aid (povezava), s sedežem v Veliki Britaniji, lotila analize vodno pogojene podnebne ranljivosti velikih mest – tako razvitih (npr. Madrid, Barcelona, Berlin) kot tudi mest v razvijajočem se svetu (npr. Colombo, Mumbai, Bagdad). Analizo (povezava) so izdelali na angleških univerzah v Bristolu in Cardiffu.
Analiza je opozorila na vrsto problemov. V nekaterih mestih je zaznaven izrazit trend naraščanja količine padavin, zaradi česar ta mesta postajajo bolj omočena. V drugih mestih pa je prisoten nasproten trend – razpoložljivih vodnih virov je vse manj. Oboje za urbana okolja predstavlja veliko težavo. V prvem primeru mestna infrastruktura ni prilagojena večjim količinam vode, zato se povečuje pogostost mestnih in padavinskih (pluvialnih) poplav. V drugem primeru pa se bodo mesta pričela vse pogosteje soočati s pomanjkanjem vode. Zanimivo je, da v to drugo skupino sodijo predvsem mesta iz razvitega sveta. Oba trenda vodita v socialne in ekonomske težave, ki so lahko na urbanih, gosto poseljenih območjih še posebej pereče.
V poročilu pa so avtorji analizirali še en zanimiv pojav – nihanje vodnih količin, ki se s časom intenzivira. V stabilnem, neporušenem vodnem krogu se količine vode izmenjujejo relativno enakomerno. Prisotna so obdobja, ko so v posameznem letu količine vode višje, in obdobja, ko so nižje – torej gre za izmenjevanje mokrih in sušnih obdobij. Takšna nihanja se praviloma izmenjujejo v bolj ali manj periodičnih vzorcih. Vendar pa danes na številnih območjih sveta opazujemo, da to izmenjevanje postaja vedno bolj ekstremno ter da se intenzivnost obeh polov – tako sušnih kot mokrih obdobij – s časom povečuje. Ta trend najbolje ilustrira pogled na diagram izmenjevanja sušnih in mokrih obdobij za mesto Stockholm (slika 2), ki je vključen v omenjeno poročilo. Diagram je konstruiran tako, da se za izbrano obdobje izračunajo učinkovite padavine – to je razlika med celotno količino padavin in realno evapotranspiracijo, ki zajema izhlapevanje ter druge izgube padavin. Od dobljene vrednosti se nato odšteje dolgoletno povprečje. Iz diagrama je razvidno, da je bilo v Stockholmu do približno leta 2003 prisotno razmeroma enakomerno izmenjevanje sušnih (označeno z rdečo) in mokrih (označeno z modro) obdobij. Med letoma 2003 in 2013 je sledilo zelo stabilno, skorajda idealno povprečno obdobje, zatem pa so se pričeli ekstremi znova krepiti – pojavila so se bolj izrazito mokra in bolj izrazito sušna leta.
Slika 2: Izmenjevanje sušnih in mokrih obdobij za mesto Stockholm (vir: Water Aid – povezava).
Pojav, opisan zgoraj in prikazan na sliki 2, so avtorji poročila poimenovali z angleškim izrazom whiplash, ki ga je v slovenščino skorajda nemogoče ustrezno prevesti. Beseda označuje učinek, do katerega pride denimo v prometni nesreči, ko se nam nekdo močno zaleti v zadnji del avtomobila in nam zaradi sunka glava močno zaniha naprej in nazaj. V takšnih primerih lahko pride do resnih poškodb glave in vratu. Sam za ta pojav v vodni bilanci raje uporabljam nekoliko drugačen izraz: flip-flop učinek.
Poznavanje flip-flop učinka v vodni bilanci ni nič novega, z objavo poročila organizacije Water Aid je pojav le pritegnil večjo pozornost javnosti in medijev. Učinek poznamo tudi pri nas, le da mu doslej nismo namenjali posebne pozornosti. Agencija RS za okolje je pred časom izdelala poročilo o količinskem stanju podzemne vode[1], v katerem je predstavila diagram (slika 3) kumulativnega napajanja podzemne vode od leta 1971 dalje. Na tem diagramu je do približno leta 2000 razvidno dokaj stabilno izmenjevanje suhih in mokrih let, nato pa se začnejo pojavljati vse večje razlike med posameznimi leti. Kot kaže, se bodo te razlike v prihodnosti le še stopnjevale. Podrobne analize vpliva tega učinka na nacionalno vodno bilanco Slovenije za zdaj še nismo naredili.
Slika 3: Časovna spremenljivost letnega količinskega obnavljanja podzemne vode glede na povprečje obdobja 1991-2020 (vir: ARSO povezava – slika 28, str. 44).
Flip-flop učinek je posledica pospeševanja vodnega kroga. Z višanjem temperature ozračja se povečuje količina vode, ki jo zrak lahko absorbira. Z vsako dodatno stopinjo Celzija se količina uskladiščene vode v atmosferi poveča za 7 %. Ker se temperatura ozračja zaradi rasti koncentracije ogljikovega dioksida (CO2) stalno zvišuje, se količina vode v atmosferi povečuje s potenco. Zaradi tega postaja ozračje vse bolj nestabilno, zračne mase se premeščajo drugače kot prej, spreminja pa se tudi globalna porazdelitev padavin in posledično odtoka vode.
To časovno naraščajoče nihanje vodnih količin lahko figurativno ponazorimo še z nihanjem boksarske kolebnice (te so običajno daljše od navadnih). Zaprosimo prijateljico ali prijatelja, da prime en konec kolebnice, mi pa na svoji strani vedno močneje zamahujemo. Zaradi naših vedno močnejših gibov bodo valovi na naši strani kolebnice postajali vse višji. Kaj se zgodi na koncu? Obstajata le dve možnosti: v prvi zaradi napora omagamo in nihanje se ustavi, v drugi pa prijateljici ali prijatelju kolebnico zaradi prevelike sile izpulimo iz rok. V obeh primerih pride do razpada sistema. Podoben učinek lahko pričakujemo tudi v ozračju. Z naraščanjem temperature se bo flip-flop učinek še krepil, vse dokler podnebni sistem – skupaj z vodnim krogom – ne preide v stanje kaosa in postane popolnoma nepredvidljiv.
Slika 4: Dinozavri letijo v vesolje (vir: prosto po svetovnem spletu).
Ob omembi ravne Zemlje se vedno spomnim na karikaturo, ki sem jo videl že pred časom in ki je na »logičen« način pojasnjevala izumrtje dinozavrov (slika 4). Po tej hipotezi naj bi na rob Zemlje priletel meteorit. Zaradi sile udarca se je nasprotni rob dvignil, dinozavre pa je dobesedno zabrisalo v vesolje – podobno kot pri gugalnici na otroškem igrišču. Če si se prehitro spustil in udaril ob tla, je prijatelja na drugem koncu dvignilo s sedeža, in če se ni dovolj močno držal, je priletel na tla. Ampak, kako pa je bilo pri tem z vodo? Saj res, ta bi že veliko prej odtekla čez rob Zemlje in se izgubila v vesolju.
[1] Andjelov, M., Frantar, P., Pavlič, U., Rman, N., Souvent, P., 2021: Količinsko stanje podzemnih voda v Sloveniji – Osnove za NUV 2022–2027. Agencija RS za okolje (povezava).
Naslovna fotografija: Andreas Gücklhorn
