Vprašanja SDZV za odločevalce – DPN in akumulacija Padež-Suhorca

Odprta in neodgovorjena vprašanja v zvezi s sklepom Vlade RS o izvedbi državnega prostorskega načrtovanja za ureditev oskrbe prebivalstva slovenske Istre in kraškega zaledja s pitno vodo

V Slovenskem društvu za zaščito voda (SDZV) ves čas pozorno spremljamo tematiko  načrtovanja zajezitve Suhorce in izražamo skrb in mnenje, da niso bile upoštevane vse informacije ter znanja in ugotovitve stroke zadnjih 15 let, kar sproža nesoglasja v stroki in povečuje nezaupanje med splošno javnostjo. Prav zato smo 14. januarja 2021 organizirali spletni strokovni posvet z osrednjo temo predvidene izgradnje velikega zadrževalnika na območju Padeža in Suhorce, ki ga je MOP v oktobru 2020 potrdilo kot najbolj primeren projekt za trajno rešitev preskrbe s pitno vodo za slovensko Istro in kraško zaledje. Sklep Vlade Republike Slovenije o izvedbi državnega prostorskega načrtovanja za ureditev oskrbe prebivalstva slovenske Istre in kraškega zaledja s pitno vodo z dne 19. avgusta 2021 smo v SDZV sprejeli z veliko zaskrbljenostjo. Najprej zaradi tega, ker je vlada s tem sklepom že vnaprej in brez primerjalne presoje zavrnila druge (vsaj tri) opcije dolgoročne in zanesljive oskrbe prebivalstva slovenske Istre in kraškega zaledja.

Projekt zajezitve Suhorce/Padeža je bil že v pripravi, vendar ga je leta 2007 MOP zaustavil. Zato se postavlja vprašanje, katere spremenjene okoliščine so temu botrovale in kako se je spremenila politika zagotavljanja virov pitne vode ne samo na Krasu in slovenski Istri, ampak v državi v celoti. Ali želimo opuščati podzemne vire in se opirati na površinske vode in njihove zajezitve?

Suhorca, foto: Marjetka Levstek, 21. 8. 2021

Projekt Suhorca/Padež predstavlja grob in trajno negativen poseg v naravo, hkrati pa bi zajezitev vodotoka Suhorce prinesla tudi veliko odgovornost za upravljanje z akumulacijo ob zagotavljanju ustrezne mehanske in kemijske priprave pitne vode ter vzdrževanju celotnega sistema za oskrbo s pitno vodo za naslednjih 50 let.

Odprta vprašanja, ki se nanašajo na zajem in pripravo pitne vode iz površinskih zajetij

V nadaljevanju navajamo naša razmišljanja ter zastavljamo odločevalcem vprašanja, na katera mora celotna javnost pridobiti jasne odgovore pred izvedbo tega megalomanskega projekta, še posebej pa morajo biti z njimi seznanjeni končni uporabniki pitne vode v slovenski Istri.

Voda je zelo občutljivo živilo, z njo je potrebno ravnati skrbno in preudarno, da vsak trenutek zadostimo kakovosti pitne vode za prehrambne namene. 12. 1. 2021 je stopila v veljavo Direktiva (EU) 2020/2184 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2020 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (prenovitev, v nadaljevanju Direktiva o pitni vodi). Z odločitvijo za akumulacijo MOP ne sledi določbam vodne politike, ki sledijo iz tega dokumenta. V 2. odstavku 4. člena direktive je navedeno:

“Države članice zagotovijo, da ukrepi, sprejeti za izvajanje te direktive, temeljijo na previdnostnem načelu in v nobenem primeru nimajo za posledico neposredno ali posredno poslabšanje sedanje kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi, ali povečanje onesnaženosti voda, ki se uporabljajo za proizvodnjo vode, namenjene za prehrano ljudi.”

Odločitev za pripravo vode iz surove vode iz akumulacije ne temelji na previdnostnem načelu, saj obstajajo druge rešitve za izkoriščanje vodnih virov z večjo stopnjo varnosti pri oskrbi s pitno vodo. Kako je sploh mogoče, da se MOP odloča za rešitev, ki ni  v skladu z EU direktivo?

Zadrževanje vode v akumulaciji, ki je umetna tvorba in kot taka brez naravnega ravnotežja, je za upravljalca vodovodnega sistema zelo odgovorna naloga. Začne se že pri sami pripravi terena akumulacije. Pri ogledu doline potoka Suhorca smo lahko videli, da je teren zelo razgiban, z bujno vegetacijo ter veliko organskega materiala. Da bi preprečili anaerobno razgradnjo organskih snovi v akumulaciji, ki bo posledica pomanjkanja in popolne porabe raztopljenega kisika zaradi aerobne razgradnje, bo treba pred potopitvijo doline Suhorce odstraniti vse organske snovi, vegetacijo, grmičevje, drevesa in vrhnjo plast zemlje. Odmrla drevesa propadajo počasi, v vodo se sproščajo strupene snovi, biogeni plini (vodikov sulfid- H₂S, metan – CH₄, dušik – N₂) in hranila, ki bodo pospešila evtrofikacijske procese. Akumulacijsko jezero bo treba dnevno spremljati in vodo skrbno analizirati (redni monitoring), da se bo pravočasno zaznalo in preprečilo razrast cianobakterij, saj bo ob njihovem pojavu stoječa voda v celoti neuporabna za pripravo pitne vode, imela pa bo tudi negativni vpliv na habitat reke Reke in Škocjanskih jam. O takšnih izkušnjah poročajo tudi kolegi iz Nemčije, ki se jim je čez noč akumulacijsko jezero obarvalo vijolično. Šele ko so odstranili fosfor iz vtoka v akumulacijo, se je stanje počasi izboljšalo.

Ali se bo iz akumulacijskega telesa odstranil celotni organski material?

Kako se bo zagotovilo tesnjenje dna akumulacije, da bo zdržalo do 50 m visokega vodnega stolpca?

Ali bodo stroški vzdrževanja akumulacije in dražje priprave pitne vode všteti v ceno vode, ki jo bodo morali plačati uporabniki, ali pa bodo stroški vzdrževanja akumulacije bremenili državni proračun?

Jezero Butoniga v hrvaški Istri   

 Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Jezero_Butoniga_-_nizak_vodostaj.jpg,

Tudi če bi izvajalci uspeli odstraniti glavnino organskega materiala, se moramo zavedati, da se bo v akumulacijo spirala tudi določena količina organskih in anorganskih snovi, ki se bodo usedale na dno akumulacije. Usedline na dnu bodo zaradi anoksičnih oz. anaerobnih razmer močno zmanjšale kakovost pitne vode. Če upravljavec akumulacije usedlin ne bo redno odstranjeval in jih deponiral na primerna mesta, se bo globina akumulacije z leti zmanjševala. Pri tem se nam zastavljajo vprašanja: na kakšne načine, v kakšnih časovnih intervalih ter kam se bodo odstranjevale usedline? Spiranje usedlin iz akumulacije v potok Suhorca in nato v reko Reko namreč ne bo dopustno, saj se bo ekološko stanje potoka in reke poslabšalo, s tem pa tudi posledično stanje v Škocjanskih jamah.

Vodotok Suhorca je potok z nizkim pretokom, ki v sušnem obdobju presahne, kar praktično pomeni, da se bo akumulacija polnila več let, preden bo srednji sloj vode iz akumulacije pripravljen za črpanje v dolge povezovalne cevovode. Voda iz srednjega sloja se bo po napolnitvi pred vtokom v vodovodne sisteme samo mehansko prečistila, kar pomeni, da voda v povezovalnih vodovodnih sistemih do vmesnih vodohranov ne bo ustrezna za pitje. Vsebovala bo mikroorganizme, ki se bodo v vodovodnih ceveh in vodohranih razrasli in tako še poslabšali kakovost vode. Poleg tega bo potrebno v ceveh zagotoviti stalen pretok, saj nihanje pretoka še dodatno pospeši rast neželenih mikroorganizmov. Ker govorimo o vodi iz površinskega vira, ki je podvržen stalnim spremembam, bo tudi obdelava surove vode do priprave pitne vode zelo zahtevna. Poleg filtracije in dezinfekcijie bo treba vodo pripraviti z različnimi zaporedno vezanimi fizikalno kemijskimi tehnološkimi postopki, ki se bodo morali hitro prilagajati vstopni kakovosti surove vode. Ti sistemi bodo tehnološko zelo zahtevni, vodenje in distribucija pitne vode pa izjemno odgovorna naloga, saj se bo z vodo dodatno napajalo celotno slovensko Istro in kraško zaledje. Ali odločevalci že poznajo tehnološke postopke in načine spremljanja za različne scenarije kakovosti surove vode za pripravo pitne vode?

Vrednost celotnega projekta je ocenjena na 134 milijonov evrov. Ali so v ocenjeni investiciji zajete tudi naprave za pripravo pitne vode iz surove vode ter načini spremljanja in analiziranja same akumulacije? Investicija naj bi zagotovila varno oskrbo s pitno vodo za nadaljnjih 50 let. Glede na visoko naložbeno vrednost, zahtevno upravljanje in vodenje priprave pitne vode ter seveda redno vzdrževanje celotnega sistema, nas zanima, kakšna bo končna cena vode za uporabnika?

Ponovno poudarjamo tudi, da argument, da se vzporedno z oskrbo s pitno vodo za Istro rešuje tudi problematiko rezervnih vodnih virov za kraške občine, ne zdrži. Voda v akumulaciji ni pitna voda, ki jo v primeru, ko potrebuješ rezervni vodni vir – kar se lahko zgodi čez noč – nemudoma uporabiš. Za to potrebujemo zahtevne postopke priprave vode. Gre za zavajanje prebivalcev in predstavnikov kraških občin!

• Ali se bodo tudi v občinah Ilirska Bistrica in Sežana gradili objekti za pripravo vode iz akumulacije Suhorca?
• Kakšna bo cena vode v kraških občinah, da se bodo pokrili stroški teh investicij? Vzdrževanje teh objektov ne bo vzdržno, če ne bodo uporabljeni.
• Ali se načrtuje stalna raba vode iz akumulacije za oskrbo s pitno vodo tudi v teh občinah?
• Ali se uporabniki strinjajo s tako pomembno spremembo v konceptu oskrbe s pitno vodo?
• Ali je vode v akumulaciji res dovolj?

Nenazadnje je ob tako velikem in zahtevnem projektu ob vseh okoljskih, naravovarstvenih in tehnoloških potrebno zastaviti tudi vprašanja, ki se nanašajo na družbeno razvojne vidike zagotavljanja in oskrbe s pitno vodo. V dokumentih za pripravo DPN so ta vprašanja izrazito slabo obdelana in marginalizirana. Navajamo le nekaj takšnih vprašanj:

Ali lahko predstavite in utemeljite  količinske potrebe po pitni vodi za a) območje štirih obalnih občin in b) za obalno kraško regijo v celoti, za obdobje 30 let do 50 let?

• Ali predvidevate občutno rast prebivalstva na obalno kraškem območju in s tem večjo porabo vode?
• Ali predvidevate, da bo uporaba vode v gospodinjstvih na prebivalca tendenčno upadala, ostala približno na enaki ravni, se povečevala?
• Ali predvidevate znatno večji prirast turistov na območju in s tem bistveno večja sezonska nihanja pri porabi vode?
• Ali predvidevate, da se bodo na obalno kraškem območju v prihodnjih 30 do 50 letih pojavile dejavnosti, ki temeljijo na izraziti porabi (pitne) vode;?
• Ali naj bi akumulacija v tem obsegu služila tudi zagotavljanju vode za namakanje v kmetijstvu?
• Ali menite oz. predvidevate, da se bo nadaljnji razvoj naprav za porabo vode v gospodinjstvih, predvsem za nego telesa (umivanje, prhanje), pa tudi čiščenje stanovanj ter pripravo hrane, ustavil in v prihodnje ne bo prispeval k zmanjšanju in stabilizaciji porabe vode v gospodinjstvih?

Ali je bila izvedena študija stroškov in koristi (cost benefit analiza) za projekt Suhorca/Padež in za alternativne rešitve, kot je na primer povezava in obnova obstoječih kraških vodnih virov? Ali je bila takšna študija izvedena neodvisno, torej izven okvira priprave državnega prostorskega načrta?

Še enkrat poudarjamo, da bi se pred tako zahtevno in drago investicijo moralo ustrezneje oceniti vse možne variante. Slovenija ima še neizkoriščene vire vode, ki so varno shranjeni v našem podzemlju in bi se lahko z dodatnim črpanjem podzemne vode, s povezovanjem obstoječih vodovodov ter ukrepih varčevanja z vodo lahko izognili neprimerni rešitvi. Z neustrezno in drago naložbo, ki predstavlja tudi veliko tveganje pri pripravi pitne vode, bomo slovenski Istri in Krasu dobavili drago in pitno vodo vprašljive kakovosti, Brkinom pa zapustili povsem degradirano območje.

Še je čas, da načrtovani projekt ustavimo in dobro razmislimo o njegovi izvedbi ter sprejmemo druge ekonomsko in okoljsko bolj vzdržne rešitve.

Marjetka Levstek, predsednica SDZV