Podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, prof. Mihael J. Toman, se je odzval povabilu ljubljanskega zavoda za izobraževanje in svetovanje Much Akadem in v njihovih prostorih slušateljem študijskega krožka Družba skozi prostor in čas – raznolikost, ki bogati naše znanje, predaval o problematiki vode kot naravne in javne dobrine ter o našem odnosu do voda, orisal pa je tudi zgodovino odnosa do vode in vodnih virov.
”Danes ni vprašanje, kaj zmoremo in do kakšne mere znamo planet Zemlja spremeniti. Danes je nezadostno zavedanje, česa absolutno ne smemo (več) početi, če hočemo preživeti,” je predavanje pomenljivo začel prof. Toman. ”Človeška populacija se je namreč povečala za 3-krat, potrebe po vodi pa za 6- krat. Medtem ko se je površina zemljišč za pridelavo žit podvojila, so se površine pašnikov zmanjšale za 75 odstotkov, površine s tropskimi gozdovi pa za 25 odstotkov. Priča smo velikemu izumiranju živali in izsekavanju gozdov, čeprav bi moralo biti vsem jasno, da je vodno življenje soodvisno od gozdov. Še najbolj zaskrbljujoče pa so danes rečne zajezitve, ki postanejo past za nabiranje nevarnih odpadnih snovi. Tako smo priča, da 40 odstotkov sistemov sploh ni več rečnih sistemov,’’ je še poudaril in opozoril na primer Ptujskega jezera na reki Dravi ter na reko Savo, ki smo jo v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih pregradili vse tja do državne meje, da je postala pravcati niz jezov in akumulacij.
Prof. Toman je udeležencem pojasnil način kroženja vode in poudaril, da prav to kroženje pomembno vpliva na dogajanje na planetu in tudi v človeški družbi. Dodal je še, da so povezave in vplivi lahko tako močni, da sprememba enega dela lahko celo usodno vpliva na vse ostale.
”V Sloveniji je naše vodno bogastvo prav pestrost vodnih teles, a žal so mnogi vodni viri pri nas onesnaženi”, je poudaril. Kot primer je navedel reko Sočo, ki postane ena najbolj onesnaženih in toksičnih rek, ko se vanjo v Mostu na Soči izlije reka Idrijca. Opozoril je tudi na Ljubljanico pri Vrhniki, na reko Savo po sotočju Bohinjke in Dolinke, reko Dravo in Rinžo, značilno kraško ponikalnico na Kočevskem polju, pa tudi na alpska jezera, ki so postala preobremenjena z dušikovimi in fosfornimi snovmi, na Blejsko in Bohinjsko jezero, jezero na Rakitni in Koseški Bajer.
V nadaljevanju se je dotaknil tudi zapisa pitne vode v ustavo, kjer razen pravne stroke strokovnjakov za vode predlagatelji pravzaprav niso vključili, ter se vprašal, za katero vodo pravzaprav gre- vodo za
ljudi, za vsa živa bitja ali za vodo, ki nas obdaja. ”Količinsko bogastvo vodnih virov ni v neposredni povezavi s kakovostjo vodnih virov, bodisi površinskih ali podtalnih,” je poudaril in dodal, da z rabo zlasti pitne vode pomembno vplivamo na kakovost vodnega cikla, v katerem količine vode ostajajo enake, kakovost pa se zlasti v zadnjem času bistveno spreminja. Seveda je kakovostno stanje podtalnih in posledično pitnih voda rezultanta kakovosti površinskih voda, tako tekočih kot stoječih, ter od zasičenosti vodonosnikov z nevarnimi onesnaževali. Kar 80 odstotkov onesnaženja voda namreč ustvarimo na kopnem, nesmotrno pa ravnamo tudi s pitno vodo, saj dnevna raba pri nas pa znaša kar 250 litrov na osebo, od tega pa jo kar 35 % neodgovorno uporabljamo za splakovanje toaletnih školjk.
Celinske vode onesnažujemo na različne načine- s komunalnimi odplakami, organskimi toksičnimi snovmi in naftnimi derivati, v gospodinjstvih pa z detergenti, olji in maščobami. V kmetijstvu to počnemo z rabo gnojevke na poljih, polne rastnih hormonov, zdravil in antibiotikov, ter z rabo pesticidov in drugih biocidov (fitofarmacevtska sredstva), pa tudi umetnih organskih spojin iz skupine toksičnih kloriranih cikličnih ogljikovodikov, kot so PCB-ji (poliklorirani bifenili) in težke kovine (radionuklidi).
V odpadnih vodah se zaradi hranilnih snovi nahajajo tudi fosfati in nitrati, zato je Slovenija v Evropi prepoznana kot evtrofna država, v kateri jezera in druge stoječe vode ‘cvetijo’, saj jih z njimi praktično ‘gnojimo’, zaradi čezmerne količine hranljivih snovi in pomanjkanja kisika pa je kakovost vode slaba. V vodah se povečuje tudi vsebnost težkih kovin, kot so živo srebro, svinec, krom, cink, kadmij, aluminij ter železo, v njej pa so prisotne tudi mutagene in kancerogene snovi (mikrocistini) ter motilci endokrinega sistema (hormonski motilci). Kar 85 tisoč škodljivih snovi v okolju je ustvaril človek, zdaj pa te vplivajo na razvoj kroničnih bolezni, ki smo jim v družbi priča v zadnjih letih.
Najbolj kontrolirana segmenta pri varovanju vodnih virov sta danes industrija in gospodinjstva, mačehovski odnos do okolja pa je najbolj izrazit v kmetijstvu. Kljub dobri zakonodaji je praksa številnih naših kmetov značilno slovenska: uporabiti več hranil in zaščitnih sredstev, da bo bolje prijelo. Težave z onesnaževanjem vodnih virov prinaša tudi dejavnost transporta in predelava odpadkov. Upravljanja z vodo pri nas praktično ni, saj vodnih virov sploh pravilno ne upravljamo, vprašljiva pa je tudi naša okoljska etika. Zaradi napačnega ravnanja prihaja do onesnaževanja vode in zraka, do klimatskih sprememb in posledično do zmanjševanja vrstne pestrosti ob izumiranju določenih živalskih in rastlinskih vrst. Svojo enourno predstavitev je zaključil z mislijo, da je treba v družbi povečati zavest o vodi, v državi pa postaviti prioritete, kako v prihodnje kakovostno upravljati z vodami. Kaj bo v kozarcu ‘čiste’ pitne vode, je namreč odvisno od rabe in zaščite prostora ter našega osebnega odnosa do nje.
V okviru zavoda Much Akadem, ki združuje upokojence in zaposlene različnih poklicev in strok, tako tehničnih kot družboslovnih, že peto leto deluje študijski krožek Družba skozi prostor in čas – raznolikost, ki bogati naše znanje. Tako kot drugi je tudi ta krožek nastal na podlagi pobude Andragoškega centra Slovenije, podporo pa mu nudi tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Njegovi člani, med katerimi so tudi magistri znanosti, so zavezani k vseživljenjskem izobraževanju, saj tudi na ta način pridobivajo nova znanja in se seznanjajo z vsebinami znotraj aktualnih tem o zdravju, varstvu in humanizaciji človekovega okolja, svoje bogate izkušnje in znanje pa obenem prenašajo na mlajše rodove. Medgeneracijsko sodelovanje, ki so ga vključili v svoj program delovanja študijskega krožka, tako vključuje tudi učenje od mlajših generacij, zlasti študentov, ki jih znajo vedno znova navdušiti s svojimi inovativnimi idejami, znanjem in energijo. V letošnjem letu so se v krožku osredotočili tudi na teme o zdravi pitni vodi in odgovornemu ravnanju z njo, pa tudi varovanju vodnega okolja, v okviru te tematike pa so izvedli strokovno ekskurzijo in si ogledali Centralno čistilno napravo Ljubljana.
Dunja Simsič je ob tej priložnosti povedala; ”Z željo, da bi izvedeli več o dejanski problematiki voda in vodnih virov v Sloveniji, smo se obrnili na prof. Tomana, ki je v svojem odličnem predavanju kar dobro potrkal na našo vest in čustva. Priznam, da marsičesa, kar smo slišali o naših rekah in podtalnici, niti nismo vedeli, saj tega v medijih ni mogoče prebrati. Pridobljeno znanje bomo zdaj lahko širili v svoja okolja in tudi mi poskušali ozaveščati javnost po svojih močeh.”