Uroš Krajnc
Pred kratkim sem listal po knjigi Taborsko gibanje na Slovenskem, ki jo je leta 1981 v Muzejski zbirki »Edvard Kardelj« izdal Narodni muzej Ljubljana. Na moje začudenje sem našel tudi zahteve s področja voda in prometa, saj mi ta plat slovenskih taborov doslej ni bila poznana.
Taborsko gibanje je bilo slovensko politično gibanje v obdobju od 1868 do 1871. Zaznamovala so ga predvsem velika zborovanja na prostem. Tabore so pričeli organizirati mladoslovenci, zbrani okrog časnika Slovenski narod, šele kasneje so se jim pridružili tudi staroslovenci z Janezom Bleiweisom. Gibanje se je zgledovalo po češki politiki, ki je po letu 1867 za češke dežele odločno zahtevala enak status, kot ga je z dualizmom dobila Ogrska.
Na taborih so izražali podporo jezikovni enakopravnosti in Zedinjeni Sloveniji, na koncu so zahteve zapisali v resolucijah.
Prvi tabor je bil organiziran 9. avgusta 1868 v Ljutomeru, kjer se je zbralo okoli 7.000 ljudi. Na njem so sprejeli naslednji sklep:
»Tukaj zbrani slovenski narod soglasno izreka, da v 19 državnih osnovnih postav ne najde poroštva za ohranitev in gojitev svoje narodnosti, dokler ne bode:
- Slovenski jezik na Slovenskem izključno uradni jezik, dokler se na bo v ta namen na slovenskem nemudoma določil rok, in sicer pol leta, do katerega morajo vsi uradniki znati slovensko besedno in pisno.
- Cerkvena vlada naj uraduje in pridiga v slovenskem jeziku.
- Slovenščina naj postane učni predmet, pouk naj poteka v slovenščini.
- Slovenci naj se združijo v Zedinjeno Slovenijo.
- Zgradijo naj se slovenske realke, gospodarske šole ter naj jih zavodi vzdržujejo.
- Posamezne dežele naj dobijo večjo samoupravo.«
Slika1: Značka tabora v Ljutomeru (Vir: Splošna knjižnica Ljutomer, OE Muzej.)
Tabori so bili organizirani v vseh deželah s pretežno slovenskim prebivalstvom, ob nedeljah popoldne na večjih travnikih ob mestih, trgih in vaseh, po katerih se imenujejo. Na taborih, ki so v povprečju šteli 6.000 udeležencev, so bili ti večinoma oblečeni v narodne noše. Zanimivo je, da je bila večina taborov ob meji s Slovenci poseljenega ozemlja.
Stalne skupne točke vseh taborov so bile poleg zahteve po zedinjeni Sloveniji tudi lokalni, gospodarski, šolski in upravni problemi. Prve tabore so organizirali in se jih udeleževali le mladoslovenci. Šele na vižmarskem taboru so se taborski ideji pridružili tudi prvaki, kjer je bil eden izmed govornikov celo Janez Bleiweis, ki je svoj govor zaključil z vzklikom »Dajte nam Slovenijo!«. Tako se je zahteva po Zedinjeni Sloveniji s taborov prenesla tudi v deželne zbore.
Do zadnjega tabora v Buhljah pri Grabštajnu na Koroškem, natanko tri leta po prvem, se jih je skupno zvrstilo osemnajst: Ljutomer (1868), Žalec (1868), Šempas (1868), Biljana (1869), Sevnica 1869), Kalec (1869), Vižmarje (1869), Ormož (1869), Tolmin (1870), Sežana (1870), Cerknica (1870), Kapela (1870), Bistrica pri Pliberku (1870), Kubed (1870), Vipava (1870), Žoprače pri Rožeku (1870), Kastav (hrvaško-slovenski tabor, 1870) in Zgornje Buhlje pri Grabštanju (1870).
Za najmnožičnejšega velja tabor v Vižmarjih 17. maja 1869. Tedaj se je zbralo okoli 30.000 ljudi. Ker so tabori krepili slovenski nacionalizem, jih je konservativna Hohenwartova vlada prepovedala. Kmalu nato je prišlo do spora med mlado- in staroslovenci, zaradi česar je bilo slovensko narodno gibanje razcepljeno.
Slika 2: Vabilo na tabor v Vižmarjih (foto Arhiv Slovenije, 2024)
Resolucije so večkrat vsebovale tudi praktične, lokalne zahteve, navajam tiste, povezane z vodami ali prometom (povzemam tekste v tedanji obliki slovenščine).
Tabor Ljutomer
4. resolucija: dokler ne bodo iz deželnega zaklada štajerskega v razmerji na število Slovencev in v razmerji njihovih prineskov napravili, podpirali in vzdrževali slovenski zavodi, na pr. realke, gospodarske učilnice itd, naj se poravnajo tudi reke, p. Mura in Drava itd.
Tabor Sevnica
5.resolucija da se napravi most čez Savo v Sevnici in Brežicah. Resolucija ni bila sprejeta zaradi nasprotovanja lastnikov broda na Logu.
Slika 3 Vabilo na proslavo ob 100 letnici tabora v Sevnici (Slovenski tabor v Sevnici 1869 (1969). URN:NBN:SI:IMG-AFHS657K from http://www.dlib.si
Tabor Ormož
4. resolucija: da se napravi pri Ormožu most čez Dravo na Hrvaško.
Tabor Tolmin
2. resolucija: naj se predilska železnica do Trsta brez odloga izpelje.
Tabor Cerknica
5. resolucija: prošnja naj se predloži c.kr. deželni vladi, naj ona poskrbi, da se bodo pregledali odtoki i požiralniki vode na planinski ravnini, v Cerkniškem jezeru in od tam proti Ložu po izvedencih i naj preskrbi za hitreji odtok vode.
Tabor Kapela
5. resolucija: naj se Mura od Radgone do ogerske meje na deželne stroške regulira, posebno zgoraj Učje vasi.
6. resolucija: naj se čez naš kraj in ne daleč napravi železnica.
Tabor Vipava
5. resolucija: da prepeljanje železne ceste od Loke skozi Ipavo v Trst in Gorico ni potrebno samo za idrijski, ipavski in kraški okraj, ampak je tudi silne važnosti za državne potrebe celega cesarstva.
6. resolucija: da se prošnja sklene za državno podporo za očedenje vodotoka »Ipave«.
