Scroll Top

Izkoriščanje skritih voda – ob svetovnem dnevu knjige – 23. april

Izkoriščanje skritih voda

Ob svetovnem dnevu knjige – 23. april

 

Voda papirju škodi. Razmoči ga in posledice so tu; papir razpade v lepljivo gmoto. Mokre knjige se nagubajo in listi se med seboj zlepijo, zaradi tega jih včasih niti s sušenjem ni mogoče ločiti med seboj. Nič koliko knjig in celo knjižnic so povodnji odnesle s seboj. A brez vode tudi ni papirja. Klasične tehnike proizvodnje papirja temeljijo na pripravi papirno celulozne gošče z vodo. Nekoč se je goščo z različnimi postopki prešalo ter nato oblikovalo v posamezne liste, te pa se je sušilo, da so bili kasneje primerni za pisanje in tisk.

Besedila, ki se jih s črnilom nanese na papirno površino, govorijo tudi o vodi, o vseh njenih pojavnih oblikah in o njenih zelo širokih lastnostih ter povezavah, ki jih sproža. Vse to bomo našli v nepreštevni množici člankov in drugih besedilnih zvrsti. Z vodo se ukvarja književnost, z njo se ukvarja znanost, pa tudi vsakdanji tiskani mediji, in nenazadnje, tudi različni sodobni elektronski mediji. Preveč besedil o vodi je raztresenih vsepovsod in po knjigah, da bi lahko vsa analizirali, klasificirali in jih strnili v enoten pregled. Ne glede na to se dotaknimo vsaj nekaterih vidikov knjig, povezanih z vodo.

Najprej si oglejmo simbolno povezavo literature in vode. V literaturni teoriji se je uveljavil pojem »roman reka«, ki označuje romane ali nize romanov, ki skozi čas in prostor podajajo zgodbe oseb, družin, skupnosti in družbe. Med njimi so v evropski književnosti najznamenitejši cikli romanov Balzacova »Človeška komedija«, Zolajevi »Rougon – Macquartovi« in Proustovo »Iskanje izgubljenega časa«. Reka je v tem primeru prispodoba za zgodbo, ki teče skozi čas, kot voda v strugi, ki se postopoma in neprestano vali navzdol proti morju.

Poznamo pa tudi romane, ki so posvečeni rekam. Kateri reki je posvečeno največ literarnih del, je težko prešteti. V evropski književnosti je med najpogosteje obravnavanimi reka Donava. Omenimo le monumentalni roman – esej z naslovom »Donava« (it. »Danubio«)  tržaškega pisatelja Claudia Magrisa, ali pa istoimenski roman (hrv. »Dunav«) hrvaškega pisatelja Pava Pavličića. Poleg omenjenih dveh avtorjev bi našli še druge književnike, ki so svoja dela posvetili tej reki in jih naslovili z enakim naslovom. Tudi v slovenski književnosti bi našli literarna dela, ki so v celoti posvečena rekam; tako v pesništvu kot v proznih delih. Med slovensko poezijo vsakomur naprej na misel prideta Gregorčičeva »Soči« in Prešernov »Krst pri Savici«. Tudi med slovensko prozo so dela, ki so posvečena rekam, na primer (že nekoliko pozabljeni) roman Jožeta Dularja »Krka umira«. Veliko slovenskih pisateljev svoja dela postavlja tudi v odnosu do reke; na primer Tone Partljič, v katerega delih se zgodba pogosto vrti okoli reke Drave.

V književnosti se je uveljavil tudi potopis reke. Zlasti v angleško pišoči književnosti bomo našli zelo veliko potopisov, ki jih zaradi dokumentarnosti opredelimo kot polliterarna dela. V njih avtorji opisujejo svoje poti ob in po reki. Takšni potopisi opisujejo reke po celem svetu, od velikih kontinentalnih rek do lokalno pomembnih vodotokov; Nil, Amazonka, Amur, Mississippi in še številne druge.

 

Knjige so vir intelektualnega zadovoljstva in nosilke znanja, tudi znanja o vodi. Vsaka od strok, ki se ukvarja z vodo, razpolaga s širokim naborom učbenikov, strokovnih in znanstvenih monografij ter zbornikov. Nekatera dela med njimi so tako pomembna in temeljna, da predstavljajo kanon posamezne stroke. Ta dela so v veljavi še mnogo let po tistem, ko so izšla. Učbeniki in temeljna dela stroke odražajo tudi njen razvoj skozi čas. S pazljivim branjem strokovnih del, ki so nastala skozi čas, dobimo globlji vpogled v naravo stroke. Ne tako redko lahko z branjem starejših del pridemo do drugačnega vpogleda, saj sodobne doktrine k posameznim problemom pogosto pristopajo drugače kot nekoč. To seveda ne pomeni, da je potrebno in dopustno zanikati sodobna dognanja, starejša dela nam lahko le pomagajo razširiti strokovna in znanstvena obzorja ter odprta vprašanja uzreti pod drugačnim zornim kotom.

 

Sodobna znanstvena literatura je praviloma napisana v angleščini. To nas je pripeljalo do tega, da strokovnih knjig ne beremo več v drugih neangleških jezikih. V teh jezikih skorajda ni več sodobnih znanstvenih del, hkrati s tem pa zaradi tega spregledamo tudi pomembna starejša znanstvena dela iz teh jezikov. Včasih se celo zdi, kot da ta dela ne bi bila nikoli napisana. Zato je prava intelektualna pustolovščina, če odkrijemo kakšno starejše, skorajda neznano temeljno delo, ki vsebuje ideje iz časov, ko se te še niso uveljavile v celoti.

 

Slika 1: Shematski prikaz qanata v prostoru. (risba: Mihael Brenčič)

V mojem knjižnem univerzumu je takšna izjemna knjiga »Izkoriščanje skritih voda«, ki jo je napisal Al Karaji. Odkril sem jo, ko sem pred časom brskal po literaturi o tem, kaj so qanati, khettare ali karizi. To so sistemi za zajem podzemne vode, ki so bili izdelani na sušnih ali polsušnih območjih. Ti sistemi naj bi se razvili na območju današnjega Irana že v prvem stoletju pred našim štetjem, več kot tisoč let pred Al Karajijem, z ekspanzijo islama pa so se postopoma razširili po muslimanskem svetu. Najprej po severni Afriki, vzdolž Sredozemskega morja in v Srednjo Azijo, nato pa še v Španijo. Po kolonialni ekspanziji Špancev v Srednjo in Južno Ameriko naj bi jih ti gradili še tam. To so zelo dolgi rovi, tudi po več kilometrov, ki vodo iz višjih goratih predelov prevajajo proti nižje ležečim predelom (slika 1). Rovi so široki le toliko, da se je znotraj njih lahko premikal človek, ki je kopal rov. Vendar pa niso bili kopani tako, da bi se izkopal le rov, po katerem je tekla voda. Najprej so izkopali matični vertikalni vodnjak (ang. mother well). Ko so z njim dosegli podzemno vodo ali želeno končno globino, so na njegovem dnu skopali horizontalni rov v dve smeri, v vzvodni in nizvodni smeri. Celoten sistem so zgradili tako, da so v liniji izkopali niz takšnih vertikalnih vodnjakov, ki so jih spodaj s kanali povezali med seboj. Kopanje vodnjakov s površine je služilo zračenju in hkrati orientaciji v prostoru. To se odraža tako, da na površju sledimo nizu lukenj v liniji, ponekod, zlasti tam, kjer je izkopanih več takšnih kanalov, pa je površina preluknjana kot švicarski sir (slika 2). Knjiga Al Karajija opisuje načrtovanje in kopanje teh sistemov, toda če bi opisovala le to, ne bi bila pol tako zanimiva, kot je. Knjiga »Izkoriščanje skritih voda« je med najstarejšimi hidrološkimi in hidrogeološkimi knjigami na svetu. Morda se v katerih drugih starinskih jezikih skriva še kakšen takšen dragulj, a ga trenutno ne poznamo.

 

Slika 2: Khettara – qanat v Maroku. (foto: Lhoussaine Bouchaou)

Abubakr Mohammad Ebn Al-Hassan Al-Haseb Al-Karaji je živel od leta 953 do leta 1029. Po rodu naj bi bil Perzijec, ki je deloval na dvoru Abasidskih kalifov v Bagdadu. Iz tega obdobja njegovega življenja so znana predvsem njegova matematična dela. Ukvarjal se je z algebro in zlasti Diofantskimi enačbami. To so enačbe, pri katerih so rešitve – koreni, naravna števila. V drugi polovici svoje kariere je zapustil Bagdad in se preselil v iransko višavje, kjer je začel delati na področju iskanja in razvoja vodnih virov. V današnji, sodobni strokovni terminologiji, bi ga imenovali inženir hidrotehnik. Na podlagi tega dela in izkušenj, ki si jih je pridobil, je leta 1016 napisal delo »Izkoriščanje skritih voda«. Delo se je do današnjih dni ohranilo v mlajših arabskih prepisih, čeprav so nekateri avtorji mnenja, da je bilo prvotno napisano v perzijskem jeziku – farsi. Še danes je relativno slabo znano. Prvi moderni prevod je knjiga doživela v perzijščini – farsi, nato pa še v francoščini in italijanščini. Obstaja tudi vsaj en angleški prevod, ki pa je posreden, iz francoščine v angleščino, za nameček pa je še težko dostopen, saj ni objavljen v samostojnem tiskanem delu.

 

Slika 3: Naslovna stran rokopisa knjige »Izkoriščanje skritih voda«, ki ga hrani Kislakov center posebnih zbirk, redkih knjig in rokopisov znotraj Franklinove knjižnice na Univerzi v Pensilvaniji, ZDA.

Zakaj je to delo tako fascinantno in zanimivo za sodobno hidrologijo in hidrogeologijo ter tudi za praktično hidrotehniko? Sestavljeno je iz 25 poglavij, a pravi obseg je težko opredeliti, ker je odvisen od izdaje knjige. Rokopis, ki je shranjen v knjižnici Univerze v Pensilvaniji v ZDA v Kislakovem centru posebnih zbirk, redkih knjig in rokopisov (ang. Kislak Center for Special Collections, Rare Books and Manuscripts), tvori 49 rokopisnih listov papirja. V italijanščini je prevod s komentarji dolg 158 strani.

 

Slika 4: Stran iz rokopisa knjige »Izkoriščanje skritih voda«, na katerem je prikazan inštrument za nivelacijo rovov v qanatih.

Oglejmo si, katera poglavja sestavljajo knjigo. Naštejmo naslove posameznih poglavij ali njihovih skupin; Opis Zemlje, Nekaj o podzemnih vodah, Opis gorovij in kamnin, ki izpričujejo prisotnost vode, Preučevanje terena, ki vsebuje vodo, Rastline, ki nakazujejo prisotnost vode, Opis sušnih pokrajin in gorovij, Različne vode in njihov okus, Preiskovanje voda, ki so težke, lahke, razredčene, židke in gadljive, Kako očistiti onesnaženo vodo?, Preučevanje različnih zemljišč, Opredelitev območja qanata in njegovih vodnjakov v skladu z islamskim pravom, Razprava o zaščitenem območju qanata, Kako obiti naravne ovire med kopanjem qanata?, Oskrba z vodo z uporabo cevi na prepustnih območjih, Navodila za pripravo cementa za spajanje cevi, Oskrba z vodo na prepustnih območjih brez cevi, Inštrumenti za meritve in umeščanje qanatov v prostor, Kako zgraditi qanat?, Vzdrževanje qanatov, Kaj storiti, če je kanat blokiran? Kaj lahko investitorji qanatov zahtevajo od izvajalcev?

Seznam, ki smo ga pravkar našteli, je presenetljivo sodoben. Ne pozabimo pa, da je delo staro več kot 1000 let. Investitorji se še danes soočajo z izvajalci del, prav tako je pomembno umeščanje v prostor in geodetske meritve prav tako. Da ne omenjamo kvalitete vode, ki je za vse, ki bivamo na planetu, ključna. Na nek način je presenetljivo, da besedilo obravnava tudi zaščito vodnega vira.

Slika: Naslovnica italijanskega prevoda Al Karajijevega dela »Izkoriščanje skritih voda«.

Al Karaji je torej dobro poznal osnove vodnega kroga, poznal je osnovne hidrogeološke zakonitosti sedimentov in kamnin, v veliki meri je razumel napajanje podzemne vode, ukvarjal se je s problematiko umeščanja qanatov v prostor in s problemi njihove izgradnje ter zaščite. V knjigi se skrivajo številne zanimive podrobnosti. Tako na primer v njej opisuje izvire sladke vode pod morjem in načine, ki so jih pri tem ribiči uporabljali, da so to vodo tudi zajeli. Vsekakor je to delo, ki bi si zaslužilo bistveno več pozornosti, kot ga je bilo deležno do sedaj.

Pogosto rečemo, da se zgodovina ponavlja, podobno velja tudi za znanje. Ne tako redko se izkaže, da se neko znanje izgubi, nato pa ga čez čas ponovno odkrijemo in usvojimo. To ima za posledico, da takrat, ko bi jih potrebovali, rešitev za probleme pogosto nimamo na voljo. Zanje porabimo zelo veliko časa, kar je na nek način nesmiselno, saj so mnoge rešitve in znanje, potrebno za reševanje praktičnih primerov, nekoč že obstajali. Tem »izgubam« znanja se seveda ne moremo izogniti v celoti, lahko pa jih do neke mere omejimo. Kako? Z branjem in izobraževanjem. Gojiti moramo radovednost in bralno kulturo ter ju prenašati na mlajše generacije.

Knjige, tiskane in elektronske, so pomembne, ohranimo jih, predvsem pa jih berimo. Branje je užitek, tudi branje strokovnih in znanstvenih knjig o vodi. Med te užitke za hidrogeologa sodi tudi branje Al Karajijevega dela.

 

Prof. dr. Mihael Brenčič

 

Sorodni prispevki