dr. Uroš Krajnc
Tobija Gruber je bil avstrijski (slovenski) jezuit, pedagog, znanstvenik in izumitelj (1744 –1806). V slovenski javnosti je precej manj znan kot njegov brat (v nekaterih virih polbrat) Gabrijel Gruber, ki ga poznamo predvsem po Gruberjevem prekopu in Gruberjevi palači v Ljubljani, izjemnih gradnjah, ki že več kot dvesto let zaznamujeta slovensko glavno mesto. Menimo, da je slovenski javnosti premalo znan, zato ga predstavljamo v tem zapisu.
Življenjepis
Tobija Gruber je študiral humanistiko (Leoben, 1783), filozofijo (Gradec, 1764-1765) in bogoslovje (Dunaj, 1768-1773). Med letoma 1774 in 1777 je bil navigacijski ravnatelj vTemišvaru nato pa je opravljal službo ravnatelja državnih posesti na Češkem (Praga, 1780-1806) in predsedoval Češki znanstveni družbi. (https://sl.wikipedia.org/wiki/Tobija_Gruber )
Tobija je stopal po poti svojega veliko bolj slavnega brata Gabriela, ki mu je tudi priskrbel službo v Temišvaru. Na Kranjskem in sosednjem Beneškem je opravil temeljne raziskave krasa. Ob ogledih Cerkniškega jezera je Tobija Gruber nad njegovo površino opazil fatamorgano. Odkritje ga je tako privabilo, da je kot prvi na svetu postavil laboratorijski poskus za preučevanje fatamorgane. V Pragi je Tobija Gruber kmalu postal vodilni učenjak in umetniški strokovnjak, tako da so mu poverili vodenje Češke znanstvene družbe. Med trikratnim predsedovanjem znanstveni družbi je Tobija Gruber objavil številne razprave, ki so pogosto odsevale fizikalne ideje njegovega brata, čeprav je njuno znanstveno sodelovanje mogoče dokazati predvsem pri objavi dunajskih pisem s hidrografsko in fizikalno vsebino l. 1781 na Dunaju, z dvema nadaljevanjema l. 1784 in 1785, prav tako kot v razpravi, v kateri je Tobija uporabil znanje in izkušnje z načrtovanjem rek brata Gabriela Gruberja, ki je v Ljubljani poučeval mapiranje. Še dolgo po tej prvi objavi se je ukvarjal s postopki za izdelavo čim boljših zemljevidov rek, svoja odkritja pa objavil pri Češki znanstveni družbi v letih 1785 in 1795.
Slika 1: Prva stran Gruberjeve avtobiografije datirane oktobra 1804 (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Tobija_Gruber)
Leta 1795 je objavil razpravo o prednostih hidrografskih zemljevidov, pri risanju pa upošteval tudi izvire, maso vode in podzemne tokove, ki so bili na kraških področjih še posebej pomembni. Prvi je naštel pet elementov, ki jih mora imeti dober zemljevid reke: vsebovati mora podatke o obliki zemljišča, petrografske, mineraloške, hidrotehnične in fizikalne lastnosti rečnega korita, ob upoštevanju zgradbe zemlje, vrste plinov v spodnjih legah in na višinah. Posebej je tudi raziskal in izpostavil podzemne tokove na Kranjskem in jih primerjal s Tirolskimi. Vsa ta nova geodetska spoznanja so prevzele predvsem armade, saj je cesar Jožef II. kmalu po Gruberjevi objavi naročil vojakom izdelavo zemljevidov celotne monarhije.
Raziskave
Raziskoval je kranjska gorovja, da bi dopolnil tedanjo teorijo razvoja površja Zemlje. V svojih preučevanjih se je opiral na Boškovićevo teorijo površine Zemlje, prednico sodobnega opisa geoida. Svoja dognanja je objavil v knjižni izdaji kranjskih pisem mineralogu Ignacu Bornu, ki jim je dodal še dve nadaljevanji, priobčeni v njegovem naravoslovnem prostozidarskem dunajskem glasilu. Nato se je lotil fosilnih ostankov živali, ki so domnevno živele v globinah nekdanjih morij, podrobno opisal nekdanje Panonsko morje – postregel je s številnimi podrobnimi opisi kamnin in voda v Banatu, opisal ostanke školjk na nekdanjem morskem dnu ob Donavi. Raziskoval je nastajanje žlahtnih kovin, vpliv podzemnih hlapov in par na podnebje, v krasoslovju pa je pionir udorne teorije. Ukvarjal se je z mineralogijo – predvsem z apnencem in bazaltom, s toplotnimi pojavi v razredčenem zraku, adiabatnimi pojavi, specifično toploto plinov, kemijskimi analizami zdravilnih vod. O njegovih raziskavah ekspanzije plinov v prazen prostor in izumih vakuumskih merilnih naprav je veliko objavljenega, vendar se bomo v tem članku predvsem posvetili njegovemu delu kot hidrotehniku, osnova bodo Hidrografska in fizikalna pisma s Kranjske.
Hidrografska in fizikalna pisma s Kranjske
Dunajska prostozidarska loža, katere član je bil Tobija Gruber (pa tudiJurij Vega), je med letoma 1783 in 1788 izdajala strokovno revijo za naravoslovje Physikalische Arbeiten der einträchtigen Freunde in Wien, zadnja dva letnika z Gruberjevima razpravama na prvih straneh. Prostozidarska narava revije je bila vzrok, da Gabriel Gruber tam ni objavljal (pod lastnim imenom). Pri Bornu so, s štirimi stranmi njegovega uvoda, leta 1781 izšla Hidrografska in fizikalna pisma s Kranjske (Herrn Tobias Grubers – Briefe hydrographischen und physikalischen Inhalts aus Krain), v katerih Tobija obravnava dela svojega brata na ljubljanskem prekopu v pismih, ki so bila datirana v Ljubljani, Postojni in Cerknici v obdobju od februarja do novembra leta 1779. Pisma z datumi in vsebino so sledeča:
Prvo pismo, 15. februar 1771
Opis Ljubljanice in barja, prometa po Ljubljanici in predlogov za izboljšanje njene plovnosti.
Drugo pismo, 18. februar 1779
Opis Barja in predlaganih ukrepov in geomehanskih razmer na trasi predlaganega kanala.
Tretje pismo, 21. februar 1779
Nadaljevanje drugega pisma, opis projekta kanala.
Četrto pismo, 19. april 1779
Ogled Cerkniškega jezera.
Peto pismo, 20. april 1779
Ogled pritokov in jam v bližini Cerkniškega jezera. Pristavek.
Šesto pismo, 21. april 1779
Ogled pritokov in jam v bližini Cerkniškega jezera.
Sedmo pismo, 22. april 1779
Ogled Postojnske jame.
Osmo pismo, 25. april 1779
Ogled reke Unice.
Deveto pismo, 1. junij 1779
Hidrologija in delovanje Cerkniškega jezera.
Deseto pismo, 8. junij 1779
Cerkniško jezero.
Enajsto pismo, 22. junij 1779
Cerkniško jezero.
Dvanajsto pismo, 6. november 1779
Povezava Ljubljanica – Jadransko morje.
Slika 2: Tobija Gruber: Hidrografska in fizikalna pisma s Kranjske – naslovna stran (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Tobija_Gruber)
Tobija o Cerkniškem jezeru
Kot prvi je, po napačnih razlagah Kircherja, Schönlebna, Valvasorja in Steinberga, pravilno pojasnil fenomen Cerkniškega jezera. Ugotovil je, da gre za ravnovesje med dotokom padavin iz ozračja in odtokom reke proti morju. Za razlago pojavov, povezanih s presihajočim jezerom, je uporabil prikaz, podoben delovanju hidravličnega stroja, modelu Heronovega reakcijskega gorilnika ter načelu sifona, kar pomeni zavrnitev Steinbergove teze o povezanih sifonih. Podzemni pretoki so razloženi kot naravni vzvod brez ventilov in pip.
Priloga k devetemu pismu je Seznam omembe vrednih voda na Kranjskem, ki v celoti bodisi prihajajo iz skalnih razpok ali pa se spet izgubijo v njih (originalni prevedeni tekst):
Reka Sava ima dva izvira, namreč pri Podkorenu (Wurzen) in v Bohinjski dolini (Wocheiner Thale): ta prihaja iz luknje v skali, oni pa iz potoka, ki ponikne v zemljo in spet pride na dan.
Reka Ljubljanica nastane pri Vrhniki izpod odloma apnenčastih plasti, potem, navzgor po bližnji dolini, iz dveh manjših jam, ki prihajata iz globine.
Bistra izvira pri samostanu Bistri (Freudenthal) iz številnih obzidanih lukenj.
Ižica vsa privre na dan iz zelo velike odprtine.
Pivka pridre iz velike razpoke in vpada v znamenito Postojnsko jamo, nakar verjetno vzame k sebi reko Unico, ki pri Ravbarjevem turnu (Kleinhäusel) v Planinski dolini priteka iz jame in vzdolž doline ponikne v celi množici lukenj.
Łokva (Loqua) vpada pod Predjamskim gradom (Lueger Grotte) in najverjetneje prihaja na dan kot Vipava (Wippach) pri Vipavi in Podnanosu (St. Veit).
Reka Krka (Gurkfluss se izgubi pod zemljo nedaleč od Cušperka (Zobelsberg) in pri Krki (Obergurk) spet priteče na dan.
Reka Reka pada v neko jamo, se potem po nekaj sto klaftrah spet pojavi, nato znova ponikne, nakar potem po dolgem podzemskem teku pride do Devina, kjer kot Timava bruha na dan na znani način.
Temenica (Temeniz) se izgubi pri Ponikvah (Paniqua), pride yen pri Vrhpeči (Verchzezhio), spet ponikne pri Goriški vasi (Goriskavas), drugič nastane pri Luknji (Lueg) in se potem imenuje reka Prečna (Prezhna Fluss).
Potoki Lipenize, Mersla Vodiza, Stabliza, Rakounak, pa tudi potoki pri Logatcu (Iíitfch), pri Blokah (Oblak), pri Šentjuriju (St. Görgen), pri Ponikvi (Paniqua), pri Stateneck, pri Kočevju (Gottfchee), pri Pazinu (Mit terburg) povsem izginejo pod zemljo.
Nedaleč od Cerkniškega jezera poniknejo potoki pri Ložu (llas), pri Travniku (Traunik), pri Goriči vasi (Weikerjsforf), pri Šmarjeti (St. Margarethen).
Ponikalnih studencev je skorajda nešteto
V knjigi so tudi naslednje vinjete:
- Plovni izvir reke Ljubljanice.
- Ljubljana, prikazana proti severni strani.
- Ljubljana, most z zapornicami s strani močvirja.
- Cerkniško jezero.
- Vhod v Vranjo jamo.
- Spodnja jama Vranje jame.
- Pogled na Bobnarici proti severu.
- Vstop v Suhadolico.
- Zadnji del jame Suhadohice,
- Mala Karlovica.
- Skednenca.
- Vhod v Veliko Karlovico.
- Zadnji del jame Velika Karlovica.
- Prvi izbruh cerkniške vode v Škocjanskem gozdu.
- Prvi izbruh cerkniške vode iz jarne
- Notranjost Škocjanske jame.
- Skalni most čez cerkniško vodo pri Škocjanu.
- Preddvor jame, v katero strmo pada cerkniška voda.
- Notranjost jame, kamor strmo pada cerkniška voda.
- Vhod v Postojnsko jamo.
- Pogled na Postojnsko jamo z mostu.
- Vhod v jamo sv. Magdalene nedaleč od Postojne.
- Prvi pogled na to jamo pri vhodu na levi strani.
- Drugi pogled na to jamo.
- Tretji pogled na to jamo.
- Izvir reke Unice iz jame.
- Prerez hribovja, da se pojasnita polnjenje in praznjenje Cerkniškega jezera.
- Prerezi hribovja za dokaz mehanizma izvira, iz katerega teče v času polnega jezera in z izpraznjenjem tega usahne.
- Izvir Timave pod grofovskim Thumovim gradom pri De vinu.
Slika 3: Kanal za zmanjšanje poplavne ogroženosti Ljubljane.(vir: Tobija Gruber: Hidrografska in fizikalna pisma s Kranjske )
Slika 4: Načrt Cerkniškega jezera. (vir: Tobija Gruber: Hidrografska in fizikalna pisma s Kranjske )
V letu 2017 je v počastitev 210. obletnice smrti Tobije Gruberja Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica izdala prevod njegovih pisem v slovenskem jeziku, ki ga je pripravil Primož Debenjak. Prevodu je dodan prispevek odličnega poznavalca prof. dr. Stanislava Južniča.
Slika 5: Naslovnica knjige prevoda iz leta 2017 (foto Uroš Krajnc).
